Psihicnost

Že nekaj let se spopadam z občutki, ki jih ne znam več dobro razložiti niti razumeti. Že dolgo se počutim prazno, žalostno, zapostavljeno in zelo osamljeno. Velikokrat imam občutek, kot da sem čisto sama, tudi takrat, ko sem obkrožena z ljudmi. Lahko se smejim, pogovarjam in se družim z drugimi, vendar globoko v sebi še vedno čutim neko praznino. Kot da se v meni nekaj dogaja, česar drugi ne vidijo in česar sama ne znam opisati.

Velikokrat imam občutek, da nimam več pravih čustev. Kot da je moje srce postalo kamen in da mi je za večino stvari popolnoma vseeno. Včasih se mi zdi, da me nič več ne more zares razveseliti, hkrati pa tudi ne znam pokazati, ko me nekaj prizadene. Včasih bi rada jokala, vendar ne morem. V sebi čutim nekaj težkega, ampak tega ne znam spraviti ven. Ne znam razložiti, kaj se dogaja z mano, vem samo, da se ne počutim dobro.

Zelo težko mi je tudi zaradi sprememb razpoloženja. Moje razpoloženje se lahko spremeni v zelo kratkem času, včasih celo v nekaj minutah. En trenutek sem lahko v redu, že čez nekaj časa pa postanem žalostna, prazna, razdražljiva ali pa nimam več volje za nič. Včasih nimam motivacije niti za stvari, ki bi jih morala ali si jih včasih želela početi. Najraje bi se samo umaknila od vsega, ker nimam energije niti za razmišljanje o tem, kaj se dogaja z mano.

Pred približno dvema letoma sem že bila pri psihologinji. Takrat mi je povedala, da sumi, da bi lahko šlo za motnje razpoloženja, vendar takrat nisem dobila dovolj jasne razlage, kaj to pravzaprav pomeni. Od takrat se še vedno spopadam s podobnimi občutki in imam občutek, da se stvari niso zares izboljšale. Zato bi si želela ponovno poiskati strokovno pomoč in končno razumeti, kaj se dogaja z mano.

Poleg vsega tega imam tudi sladkorno bolezen, kar mi včasih predstavlja še dodatno breme. Zavedam se, da moram skrbeti za svoje zdravje, spremljati sladkor in paziti na veliko stvari, vendar pridejo obdobja, ko preprosto nimam volje niti za to. Ne zato, ker mi ne bi bilo mar za moje zdravje, ampak ker se včasih počutim tako psihično izčrpano, da mi je že vsakodnevna skrb zase pretežka. Vem, da je sladkorna bolezen resna in da je pomembno, da zanjo skrbim, vendar v takšnih obdobjih nimam dovolj motivacije in energije.

Najbolj me boli to, da imam občutek, da me nihče zares ne razume. Navzven morda delujem normalno, se smejim in se pogovarjam z drugimi, vendar to še ne pomeni, da sem v redu. Včasih imam občutek, da samo živim iz dneva v dan, ne da bi zares občutila srečo ali zadovoljstvo. Pogosto niti sama ne razumem svojih občutkov in ne vem, kako naj si pomagam.

Ne želim si, da bi moje počutje kdo jemal kot pretiravanje, iskanje pozornosti ali nekaj, kar bo minilo samo od sebe. To traja že več let in resnično si želim, da bi se nekaj spremenilo. Rada bi razumela, ali gre morda za motnje razpoloženja, depresijo, čustveno otopelost ali kaj drugega. Ne želim si sama postavljati diagnoze, želim pa dobiti odgovore in strokovno pomoč.

Zanima me, ali bi bilo smiselno, da ponovno obiščem psihologa oziroma se naročim tudi pri psihiatru, da bi lahko skupaj ugotovili, kaj se dogaja. Želela bi izvedeti, kakšne možnosti zdravljenja obstajajo, ali bi mi lahko pomagala psihoterapija in ali bi bilo v mojem primeru smiselno razmisliti tudi o zdravilih.

Predvsem pa si želim, da bi se spet počutila kot jaz. Da ne bi bila ves čas tako prazna, da bi lahko ponovno občutila iskreno srečo, veselje in povezanost z ljudmi. Želim si, da mi ne bi bilo več vseeno za stvari, ki bi mi morale nekaj pomeniti, in da bi imela dovolj moči tudi za skrb zase in za svoje zdravje.

Resnično si želim pomoči, ker sama ne znam več ugotoviti, kaj se dogaja z mano in kako naj se iz tega počutja izvlečem.

Pomembno se mi zdi omeniti tudi to, da sem bila pred približno dvema letoma v zelo hudi psihični stiski. Takrat sem prišla do točke, ko sem namerno prenehala uporabljati insulin, ki sem ga zaradi sladkorne bolezni nujno potrebovala. Zaradi tega sem bila življenjsko ogrožena in skoraj sem izgubila življenje. Takrat sem potrebovala psihološko pomoč in prav zaradi tega sem začela obiskovati psihologinjo.

To obdobje je bilo zame zelo težko in mislim, da me je na nek način zaznamovalo. Čeprav sta od takrat minili že približno dve leti, imam še vedno občutek, da se v sebi nisem zares pobrala. Še vedno se spopadam s praznino, žalostjo, osamljenostjo in občutkom, da mi je za večino stvari vseeno. Včasih imam občutek, da se vračam v podobno psihično stanje, kot sem ga doživljala takrat.

Zato me je strah, da bi se moje počutje ponovno tako poslabšalo. Želim si, da bi nekdo moje stanje vzel resno, mi pomagal razumeti, kaj se dogaja z mano, in mi svetoval, kakšno zdravljenje bi bilo zame najbolj primerno. Ne želim ponovno priti do tako hude točke. Želim si pravočasno poiskati pomoč in končno začeti delati na svojem psihičnem zdravju.