Psihično nasilje v družini

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Zelo težko mi je, ko prebiram tvoje besede. Težko mi je, ker se že dolgo vrsto let srečujem s tem, da obstaja in se z novimi generacijami obnavlja nasilje v družini. Težko mi je zato, ker otroci, kot si ti, še vedno doživljate to, kar si zapisala. Poniževanje, kreganje, izražanje jeze in celo klofuta…Razumem, da je tebi, ki to doživljaš najtežje. Zapisala si, da opažaš pri sebi že posledice. V družbi se ne moreš odpreti, si sramežljiva, nikomur ne zaupaš, nimaš prijateljev, ki bi bili iskreni do tebe in ti do njih…

Pomembno vprašanje, ki se mi zastavlja je, ali lahko ti kaj vplivaš na to, da starši, mama ne bi bila tako kritična do tebe, da se ne bi negativno odzvala na tvoje besede, mnenje. Običajni problem pri vseh nas je namreč, da se na napadalne besede odzivamo z obrambo in ta vsebuje tudi že zametke upora ter hitro tudi napada. To, kako se drug obrne na nas, nas namreč na manj zavednem nivoju razjezi in naš odgovor je hitro lahko delno obramben in delno napadalen. To pa v drugem vzbuja podobne občutke ter tudi odzive. V takšnih situacijah hitro pride do kreganja, povzdigovanja glasu, posebno pri bolj temperamentnih osebah, ki se hitro odzivajo in dobro ne razmislijo, kako bo to delovalo na drugega.

Veliko takšnih »debat« poteka med starši in odraščajočimi mladostniki. Te izmenjave mnenj so hitro dokazovanje drug drugemu, da ima nekdo prav, drugi pa ne in pri tem so prisotne tudi dvigovanje intenzivnosti govora, uporaba neustreznih besed (žalitve, poniževanja, sramotenja…). Če želimo na takšen »napad« odgovoriti mirno, potrebujemo veliko predihovanja, umirjanja in premisleka, kako in kaj bomo odgovorili, da se drug na našo reakcijo ne bo ponovno odzval preveč burno.

Razmišljam o tem, da je smiselno, da razmisliš, kako bi mami povedala, kako te njen način in besede prizadenejo. Vendar tega nima smisla narediti v trenutku, ko se povečuje konflikt, napetost. Sama imam izkušnjo, da sem kakšno napeto situacijo s svojim odraščajočim otrokom reševala naslednji dan in dva dni po konfliktu, ko sva bila oba umirjena. Zelo mirno sem skušala povedati predvsem, kako se jaz počutim in kaj doživljam. Skušala sem se izogniti temu, da bi otroka okrivila za svoje počutje in doživljanje, saj bi to lahko bilo obtoževanje in ne bi nič spremenilo, niti koristilo. Pomaga le precej osebno sporočanje svojih čustev, občutkov, doživljanj.

Pri tem ti lahko pomaga tudi kakšna nevtralna oseba, na primer šolska svetovalna delavka, če si se pripravljena obrniti nanjo po pomoč.

Po drugi strani pa je potrebno povedati tudi to, da je po zakonu vsakršno nasilje nedopustno, lahko tudi kaznovano. Tega ne govorim zaradi tega, da bi mami grozila, ampak ti razjasnila perspektivo in možnosti v tvoji situaciji. To pomeni tudi, da nerazkrivanje nasilja le to vzdržuje, da ostaja in se kdaj lahko tudi širi v fizično nasilje, klofuto, kot si tudi sama opisala. Hočem ti povedati, da se samo od sebe običajno nasilje ne neha. Včasih je potrebno razmisliti o tem, ko postaja situacija izredno neugodna, da nasilje nekomu razkrijemo.

Ko pa govoriš o tem, kako se zapiraš v sebe, ne zaupaš drugim, si sramežljiva, pa je to nekaj, kar lahko rešuješ tudi sama, ob pomoči nekoga, ki mu zaupaš ali pa strokovnjaka, na primer psihologa, ki ti bo sigurno pomagal najti tvoje samozaupanje in zaupanje v druge.

Irena Toš Koren, univ. dipl. psihologinja