Psihično nasilje med sošolci

Odgovor svetovalke:

Pozdravljeni, 

hvala za vaše pismo. Poročate, da vaša hči v devetem razredu doživlja nasilje s strani sošolcev in da vam je tudi pokazala nekaj žaljivih postov, ki jih prejema. Zaradi tega je vaša hči seveda v stiski in pravite, da se to kaže v slabših učnih dosežkih, izogibanju šoli, uteho pa zadnje čase najde tudi v samopoškodovanju. Pišete tudi, da ste šolo o tem že obvestili. Predstavljam si, da ste močno jezni in zaskrbljeni in da si želite čimprej narediti vse, da hčer zaščitite pred žaljivim in ponižujočim vedenjem sošolcev. 

Predstavljam si tudi, da se počutite precej nemočno, saj težave ne morete rešiti brez sodelovanja šole. Medvrstniško nasilje je skupinski pojav,  povezan z značilnostmi delovanja celotne vrstniške skupine, zato ga je pomembno obravnavati in reševati tam, kjer se je začel – v šoli. Vaša poteza, da ste o dogajanju obvestili razredničarko, je vsekakor nujen prvi korak k reševanju težave. Verjamem, da bodo na šoli situacijo vzeli resno, da bodo ukrepali in da bodo tudi znali presoditi, ali je smiselno soočenje med vami in starši sošolke ter če da, ali je smiselno že v začetnih korakih reševanja situacije.

Pišete tudi, da ste prosili za menjavo razreda. Včasih je to res najhitrejši in najučinkovitejši način – da otroka umaknemo iz okolja, ki zanj ni varno. Je pa to obenem tudi sporočilo, da se lahko problematična dinamika v razredu nadaljuje, torej da je nekaj narobe s tistim, ki nasilje doživlja, in ne z delovanjem skupine, ki ga izvaja. Glede na to, da je vaša hči devetošolka, si predstavljam, da si želite predvsem, da kolikor je mogoče mirno zaključi osnovno šolo, vas pa vendarle spodbujam k razmisleku tudi o drugih možnostih reševanja situacije. Te seveda zahtevajo zelo proaktivno držo šole. Idealno bi bilo, če bi se vse skupaj reševalo tako, da bi se postopno spreminjala dinamika v njenem obstoječem razredu, torej da bi šola aktivno pristopala k vstopanju v vrstniške odnose in postopnemu spreminjanju dinamike, ki očitno nekaterim učencem omogoča vzpenjanje po vrstniški hierarhiji na račun poniževanja drugih. To pa se seveda tudi ob prizadevanjih šole po najboljših močeh ne bo zgodilo čez noč.  

Kakorkoli že bo šola pristopila k reševanju situacije in ne glede na to, ali bo hči zamenjala oddelek, pa je ključno, da dobi jasno sporočilo, da je težava v delovanju vrstniške skupine in ne v njej. Da je ona v redu, kakršna je, in da je v skupinah lahko tudi drugače. Da so vrstniške skupine lahko tudi vključujoče in da ni v vseh vrstniških skupinah tako, da agresivno, nesramno vedenje zagotavlja visok položaj v razredu. Predlagam, da se z njo o tem veliko pogovarjate ter ji pomagate postopno pridobivati občutek nadzora nad situacijo – doživljanje medvrstniškega nasilja je namreč grozno tudi zato, ker se zdi, da ne glede na to, kako se vedemo, ne moremo ničesar spremeniti. Pred časom sem za enega slovenskih izobraževalnih portalom pripravila članek, namenjen staršem otrok, ki so vključeni v dinamiko medvrstniškega nasilja – predstavljam si, da vam bo morda pomagal pri senzibilnem spoprijemanju s situacijo, ki ni težka le za vašo hčer, ampak tudi za vas. Članek najdete tukaj: https://www.izzirokus.si/blog/clanki/kaj-storiti-v-primeru-medvrstniskega-nasilja  

Če sklenem s pozitivnim: krasno je, da vam hči zaupa in da vam je zaupala, kaj se ji dogaja. Močno držim pesti, da ji boste s sodelovanjem šole pomagali, da ji bo kmalu bolje. Vesela bom, če se še oglasite, in sporočite, kako vam gre. 

Srečno,

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja