psihiatrične diagnoze, osebnostne motnje

ne bi se rada na javnem forumu spuščala v podrobnosti, ampak že nekaj let hodim k psihiatrom, sem bila tudi hospitalizirana v preteklosti. s tem sem imela zelo slabo izkušnjo, počutila sem se da me sploh ne razumejo zares in da mi samo hočejo dajati močna zdravila kljub stranskim učinkom.
takrat ko sem bila prvič na oddelku so me diagnosticirali z nekaj različnimi motnjami: depresija, motnja avtističnega spektra, ipd. vem, da je namen diagnoz to da se zdravniki 'sporazumevajo' preko njih, ampak še vedno, bolj kot razmišljam, sem na internetu, se pogovarjam z drugimi na tujih forumih namenjenim pogovorom o duševnem zdravju; bolj se mi zdi da me veliko teh simptomov od bolezni ki naj bi jih imela sploh ne opiše. in da pri sebi opažam tudi dosti stvari, ki niso ravno "normalne", ampak prav tako niso možen simptom ničesar, kar naj bi imela. 

nimam se namena oz. želje samodiagnosticirati, ker vem da to ne gre tako, ampak še vedno dosti berem oz. se izobražujem o tem področju. zadnje čase že nekaj časa imam 'teorijo', da bi lahko šlo za začetek neke vrste osebnostne motnje. sem ravno v letih kjer se simptomi tipično pojavijo oz. poslabšajo, in še ena druga stvar je to kar sem prej omenila - to kako se obnašam in razmišljam itd. kar je daleč od "normalnega" - kar ni najbolje opisano oz. sploh možen simptom večine duševnih bolezni. ampak kot sem rekla ne želim zdaj tega podrobneje opisovati

enkrat sem to razmišljanje omenila psihiatrinji, ampak je komentirala nekaj takega kot da ker sem še najstnica, gre lahko za veliko različnih razlogov za tem - česar se tudi zavedam, in vem, da niti ne morem biti diagnosticirana še pri trenutni starosti, -ampak ena stvar je pa tudi to, da ji ne zaupam preveč in ji po pravici povem nekje 1/10 od stvari o katerih zares razmišljam.
prav tako sem to omenila tudi psihologinji/terapevtki ki jo obiskujem, ampak se je izšlo precej čudno; strinjala se je da mi da nek vprašalnik za izpolnit (kar me je v bistvu tudi precej zmedlo), potem pa te teme ni nobena od naju več omenila. z njo sem sicer še najbolj iskrena kar sem bila do kogarkoli v preteklosti; po prejšnjih slabih izkušnjah s psihiatri in terapevti mi je res težko jim zaupati, ampak v zadnjem času so se stvari tako poslabšale da vidim da res potrebujem pomoč, ker ne morem več naprej. 

torej, želela sem vprašati, kaj naj naredim v takšni situaciji? kot sem že rekla, nimam želje se samodiagnosticirati oz. trditi da bi nekaj imela česar v resnici nimam oz. iskati pozornost, samo rada bi, da nekdo moje skrbi in misli glede tega vzame resno. ali pri nas imamo kakšne terapevte, ki se ukvarjajo specifično s takšnimi problemi? kakšne so pa sploh možnosti nekega celostnega ponovnega testiranja ambulantno? ne vem ali ima sploh kaj smisla da to pišem, in se opravičujem za morebitne napake v pisanju, utrujena sem, samo ne vem kje drugje bi lahko vprašala.

Odgovor svetovalca:

Živijo! 

Jaz diagnoz in obravnave ne bom komentiral, saj te ne poznam in preko foruma ne morem zagotovo potrditi ali ovreči, da gre za eno konkretno diagnozo.

Na vprašanje, kam se obrneš za pomoč, je odvisno od težav, ki jih imaš in kaj bi rada dosegla. 
V vsakem primeru je najbolje, da te psihiatrinja ali psihologinja usmerita kje bi lahko za te konkretne stvari poiskala pomoč. Za vse diagnoze, ki si jih omenjala, je ustrezna psihoterapija, tako da ti svetujem, da pri tem vztrajaš, čeprav se ti mogoče kdaj zdi, da se stvar nikamor ne premakne. 
Če se ti zdi, da ne zmoreš več sama obvladovati svojih težav, je najbolje, da se naročiš na predčasni pregled pri psihiatrinji. Če je še to predolgo za čakat, se lahko obrneš na urgentno pedopsihiatrično službo (v Ljubljani je dostopna 24h). 

Upam, da boš kmalu bolje!

Nikola Zhivkovikj, dr. med., specializant psihiatrije

pozdravljeni,

vem da ne morete komentirati vašega mnenja o moji potencialni diagnozi; saj tudi nisem tu zato da bi nekdo ugibal kaj je vzrok mojih težav, samo iskanje kam se še lahko obrnem po pomoč.

saj v resnici ne vem niti kje začeti. težave o katerih govorim ki se mi v zadnjem času samo še slabšajo so stvari kot izbruhi jeze, (sicer redko fizična) napadalnost, nezmožnost da bi me resnično skrbelo za druge oziroma biti žalostna ko so drugi žalostni - samo na živce mi grejo, impulzivnost, želje po poškodovanju drugih oz. povzročanju materialne škode (česar se sicer vedno ustavim, ker se zavedam posledic), počutim se drugačno od vseh drugih, in še mnogo drugih podobnih stvari. pa saj če bi bilo samo to bi rekla da saj ni še nič narobe z mano, ampak v kombinaciji z depresijo, socialno anksioznostjo, osamljenostjo itd. pa že razumem, da mora biti v tem primeru nekaj narobe tudi z mano; sicer običajno samo krivim druge in okoliščine v mojem življenju za moje obnašanje.

o tem niti ne želim govoriti s svojo psihiatrinjo, ker kot sem že rekla ji ne zaupam, in vem da bi mi spet hotela samo predpisati antipsihotike ali podobna močna zdravila, ki jih nočem jemati. pregled imam spet kmalu, ampak z njo itak samo govorim o 'tipičnih' problemih kot so depresija in anksioznost. kot vedno do zdaj bi samo jaz rabila trpeti negativne posledice ker sem bila preveč iskrena.
moja trenutna psihologinja je edina, ki sem ji kadarkoli iskreno povedala o teh stvareh, ker vem da ne more spreminjati mojih zdravil in nima avtoritete me spet spraviti nekam v bolnico proti moji volji brez vključevanja drugih ljudi (pa tudi nikoli direktno ne izrazim namenov oz. načrtov poškodovati same sebe ali koga drugega, ker jih nimam, gre samo za misli in želje). ampak glede na njene reakcije ne vem, če me sploh jemlje dovolj resno. in tudi kaj ona še lahko naredi oz. če me sploh ima možnost še kam drugam poslat. oziroma kako naj glede tega sploh vprašam.

na urgentni pedopsihiatrični službi pa sem tudi bila že nekajkrat, vedno znova je bilo samo še slabše, enostavno ne morem funkcionirati in biti iskrena ko imajo drugi avtoriteto nad mano in vsemi mojimi odločitvami. vsaka takšna izkušnja samo še poveča jezo ki jo čutim v sebi ter sovraštvo nad vsemi okrog mene in družbo na splošno.

na psihoterapijo imam namen še naprej hodit, ustreza mi da se lahko z nekom pogovarjam, vendar pa kljub temu nimam občutka da mi (vsaj zaenkrat še) kakorkoli pomaga. 

ali je to dovolj informacij da mogoče lahko odgovorite malo bolj specifično? vse te težave mi povzročajo veliko problemov, ampak zdi se mi, da me noben ne jemlje dovolj resno (ali pa me samo vzame preveč resno in me bi takoj hoteli ponovno nekam zapret). vem, da čudno pišem,, utrujena sem, zadnje čase sem pogosto na ne-predpisanih tabletah; oz. "self-medicating", ker se mi zdi da je to še edina stvar ki mi preostane če mi 11 psihiatričnih zdravil ni pomagalo čisto nič.