psihiater

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen, dragi mladostnik!

Veseli me, da imaš podporo psihologinje in (ali) tudi psihoterapevtke (nisem povsem razumela ali gre za dve ali eno strokovnjakinjo). Težave, ki jih naštevaš so kompleksne in pomembno ovirajo tvoje življenje (depresija, socialna anksioznost, zmanjšan apetit, panični napadi). Sebe doživljaš kot nevrednega ljubezni, ocenjuješ se kot zelo nesamozavestnega, brezvoljnega, prisotno je samopoškodbeno vedenje. Pred tabo je obisk psihiatra, kar je pomembna dodatna pot pomoči, podpore v procesu zdravljenja. Psihiater je strokovnjak, ki bo s pomočjo diagnostične ocene tvojih težav, ocenil in presodil kakšno obliko terapije potrebuješ in je zate ustrezna. Ali potrebuješ medikamentozno terapijo, bo presodil on. V kolikor bo potrebna, predlagam da razmisliš kaj boš z njo pridobil - stabilizacijo razpoloženja, lažje funkcioniranje skozi dan, bolj realističen pogled nase, četudi zapišeš, da ti gre. Spremljaj se na daljše časovno obdobje skozi dneve, da morda vidiš kateri dnevi, kakšne aktivnosti so zate bolj obremenjujoči.  Negotovost, tudi strah pred obiskom zdravnika sodi zraven, poskušaj razmisliti kakšen pozitivne učinke lahko zate obisk prinese. Bo pa seveda pomembno tvoje aktivno sodelovanje v procesu. 

Samopoškodbeno vedenje ti verjetno predstavlja "ventil" čustvene napetosti. Olajšanje, ki ga povzroči telesna bolečina, je prisotno, pojavijo pa se najbž občutki krivde, sramu, kar pa še dodatno vpliva na tvojo sicer nizko samopodobo. Verjamem, da sta s psihologinjo razmišljala o možnih bolj ustreznih načinih samopomoči, takšnih ki ne povzročajo neprijetnih čustev - npr. prenos skrbi v zvezek, dnevnik hvaležnosti, sprehod v naravi, poslušanje glasbe, pogovor s kom, ki ti je blizu, ogled kakšnega filma. Po majhnih korakih. Vabim te, da tudi razmisliš o vsaj kakšni lastnosti, ki jo pri sebi sprejemaš (morda celo ceniš), veščini, izkušnji kako si zmogel. To naj bodo tvoje notranje moči.  Kaj praviš? Bi bilo vredno poskusiti? Zanima pa me ali so se tvoja občutja žalosti, nemoči, morda tudi jeze prelila tudi v samomorilne misli, morda celo v načrt? 

Zaključiva z razmislekom ali so ti predlogi samopomoči zate smiselni in kdo bi ti lahko v domačem, šolskem okolju lahko pomagal, kdo bi te lahko podprl. 

Ko bo težko, te vabim da pokličeš TOM telefon, ki ima kot To sem jaz tudi chat svetovalnico, tu je še Posvet. 

Jutri je pred tabo nov dan. Četudi bo težko vstati, se potrudi, to je že prva (lahko velika) zmaga. 

Lepo te pozdravljam,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja