Prvi letnik faksa

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najprej bi ti rada čestitala za to, da si uspela zaključiti srednjo šolo in se vpisati na fakulteto, ki te veseli. To je velik dosežek, sploh glede na to, da si se na poti soočala z anksioznostjo in vseeno vztrajala. Iz tvojega zapisa se jasno vidi, da imaš veliko notranje moči in da si v zadnjih letih naredila velik napredek – tako na osebni kot tudi na življenjski poti. Bravo!

Popolnoma razumljivo je, da ob začetku faksa občutiš nemir in dvome. Vsaka večja sprememba prinese negotovost, še posebej če imaš izkušnje iz preteklosti, ko ti je bilo res težko. Tvoje misli v smislu »kaj če bo spet grozno« ali »nisem zmožna« so značilne za anksioznost. Anksioznost pogosto skuša zaščititi človeka pred nevarnostjo, a pri tem ustvarja pretiran alarm, ki ne odraža realnega stanja. To, da prepoznavaš te misli, pa že kaže, da imaš dober vpogled v svoje doživljanje.

Ob tem je pomembno, da se spomniš, kaj vse se je od takrat spremenilo. Zdaj redno jemlješ zdravila, imaš več življenjskih izkušenj, si opravila vozniški izpit in si razvila večjo samostojnost. To so dokazi, da si danes na povsem drugačni točki, kot si bila v srednji šoli. Poleg tega imaš ob sebi družino in podporo, ki ti bo lahko stala ob strani tudi v času študija.

Za lažji začetek faksa si lahko pomagaš z nekaj strategijami. Poskusi si zadati manjše, dosegljive cilje – prvi dan je lahko tvoj cilj le to, da prideš na fakulteto, najdeš predavalnico in se usedeš v klop. Korak za korakom boš gradila samozavest. Pomaga lahko tudi, da imaš pripravljen “načrt pomoči” – na primer kratke dihalne vaje, glasbo, sprehod ali pogovor z bližnjim, ko začutiš, da je tesnoba premočna. Dobro je vedeti, da ima večina fakultet tudi tutorje, študentsko svetovalnico ali druge oblike podpore, na katere se lahko obrneš, če bi začutila, da potrebuješ dodatno pomoč.

Na koncu pa je ključno, da si dovoliš sočutje do sebe. Popolnoma običajno je, da ob tako veliki spremembi pride strah. To ne pomeni, da nisi zmožna, temveč da se tvoj organizem prilagaja na novo situacijo. Tvoje dosedanje izkušnje kažejo, da si vztrajna in da znaš premagovati izzive. Prav to vztrajnost ti bo pomagalo prenesti tudi prve tedne faksa.

Želim ti, da v začetku študija najdeš ravnovesje med svojimi cilji in skrbjo zase. In da se ob vsem tem spomniš – nisi sama, podpora je na voljo, ti pa že imaš veliko notranjih moči, da narediš ta pomemben korak naprej. Vedno se lahko obrneš tudi na strokovno pomoč, npr. CDZOM in se vključiš v psihoterapevtsko obravnavo.

Če imaš še kakšno vprašanje pa sem na voljo. Želim ti lep začetek novega študijskega leta in vse dobro,

Živa Pirc, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,
glede na vse, kar si kljub hujši obliki anksioznosti dosegla v zadnjih petih letih, naredila še vozniški izpit, zaključila šolo in se zdaj vpisala na študijski program v Ljubljani, bi te najprej pohvalila in čestitala za to, da si zmogla. Prepričana sem, da si zelo vztrajna in slediš svoji poti, kar si dokazala s premagovanjem vsevrstnih ovir.

Verjamem ti lahko, da so sedaj pri tebi te misli: "Kaj pa če bo spet tako grozno, kot takrat?" ter v smislu da nisi zmožna tega izpeljati. Tukaj bi si na tvojem mestu postavila protivprašanja, in sicer: "Kaj pa, če ne bo? Kaj pa, če bo sedaj večinoma vse boljše oziroma drugače?" Ker si namreč do sem že prišla, največ tako z lastno voljo in vztrajanjem v težkih situacijah. V tem času si se zagotovo naučila veliko o sebi in osebnostno zrasla. Ko praviš, da te je strah strahu samega, je to nekaj razumljivega, saj se bojiš, ker živiš z anksioznostjo in posledično že iz osnove pristopaš v strahu k vsemu dogajanju okrog tebe. Pa tudi, če realno ni nobenega vzroka, dražljaja ali česarkoli okrog, da bi strah povzročilo. Vendar to ne pomeni, da bo tudi dalje tako. Ker je življenje tako polno novih priložnosti in lepih stvari, da bi veliko zamudila, če jih ne bi opazila. Morda je dobro si jih zapisovati, torej kaj dobrega si doživela v dnevu. Čemu si se izpostavila ter vztrajala v tistem. Če bi ti bilo v redu, si zapiši še, kaj si vse v teh letih naredila kljub tvoji težavi.

Vidim, da si prišla tudi do uvida, ko praviš, da se želiš obvarovati pred svetom in izogniti neprijetnostim. Ampak verjetno veš, da to seveda ni možno. Svoj um in delovanje si tako zelo prepredla z negativnimi vzorci strahu in tesnobe, da morda zaradi tega pozitivnega nisi zmogla videti. Pa vendar skušaj najti zdaj vsaj nekaj stvari, ki se jih veseliš glede novega šolskega leta. Zapiši si jih na list in zraven dopiši, kaj lahko za to narediš sama in do kolikšne mere bi se bila pripravljena izpostaviti. Začni z majhnimi koraki, kar je že to, da se boš dejansko vozila do fakultete. Ko boš spoznala sošolce, morda s katerim navežeš globlji stik in mu zaupaš o svoji situaciji. Ne vem, kako je glede tega, če so profesorji seznanjeni s tvojo situacijo. Če niso, jih je dobro seznaniti (po koncu predavanj ali na govorilnih urah, morda po emailu), da bodo vedeli in lažje razumeli situacijo.

Ne pozabi pa nase, in sicer se boš v Ljubljani lahko kdaj kje ustavila (ko bo in če bo čas in možnost za to), npr. na čaju/kavi, sprehodu, si kupila kakšno malenkost zase (če je za to možnost). Boš videla, da ti bo steklo. Je pa vsak začetek težek, naporen in so ob čisto običajna čustva, ki jih doživljaš.

Želim ti dober in pogumen skok v študijska leta. Če želiš, se še kaj oglasi, da slišim, kako ti gre.
Srečno!

 

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije