Prosim za čim hitrejši odgovor!

Odgovor svetovalke:

Draga mladenka,

Kar kmalu si se srečala z neizogibnim življenjskim dejstvom. S smrtjo. Žal človeka  vse življenje spremlja tako imenovana tragična triada: bolečina, krivda in smrt. Brez tega enostavno ne gre. In na to ne moremo vplivati. Lahko pa vplivamo na naš odziv na te udarce usode.

Smrt je torej neogibni del življenja. Verjamem, da te je smrt babice in tete zelo prizadela, kljub temu da niste živeli skupaj. Prizadela te je tudi očetova bolečina. Ne vidim  razloga, čemu tudi ti ne bi s solzami izjokala svojo bolečino. Za koga moraš biti močna? Stara si 14 let in vso pravico imaš biti žalostna in to tudi izraziti. Naj te ne bo sram tvojih solza. Vprašaj se, kaj bi te solze povedale, če bi lahko govorile? Tvoja žalost in prizadetost morajo priti na dan. Samo tako boš lahko postopoma prebolela to izgubo. Trajala bo nekaj časa, toda s časom postaja bolečina manjša.

Izjokaj in pokaži svojo bolečino. Kdo pravi, da moraš biti "močna"? Vso pravico imaš, da žaluješ in se o tej bolečini tudi pogovarjati.

Res ti želim, da bi bilo v tvojem življenju takšnih udarcev čim manj in ko bodo, vedi, da bolečine ni dobro zadrževati v sebi. Zdaj pa si poskusi najti kakšno nalogo (npr. uredi si svojo sobo, skuhaj kosilo za družino, preberi kakšno dobro knjigo; priporočam ti knjigo Viktorja Frankla Kljub vsemu reči življenju da, naredi nekaj, kar bo razveselilo očeta in mamo) in jo izpeljati do konca. 

Prav lepo te pozdravljam in želim vse dobro.

P.s.

Upam, sem ti vsaj malo pomagala. 

mag. Maja Krajnc, univ. dipl. sociologinja in politologinja

Odgovor svetovalke:

Draga mladenka,

iz tvojega pisanja lahko razberem, da te je strah smrti bližnjih. Gostiteljica ti je prav povedala, ko ti je rekla, da je smrt sestavni del življenja. Z njo se srečujemo vsak dan. Hkrati je smrt tudi opozorilo, da ne bomo večno na tem svetu in da smo ravno zaradi tega, dolžni izpolnjevati naloge, ki so nam bile dane. Življenje lahko primerjaš z vlakom, ki gre naprej. Najprej stopiš nanj in tam so tvoji najbližji, nato prijatelji, življenjski sopotniki, otroci, vnuki... Toda ta vlak se občasno ustavi, da lahko nekdo izstopi. Veseli smo, da je bil nekaj časa naš sopotnik, npr. tvoja teta, čeprav ob tem čutimo bolečino. Še vedno mislim, da imamo ob vsakem slovesu pravico biti žalostni. Kako bomo to pokazali ali ne bomo pokazali, pa je naša odločitev. Ti si se odločila, da svoje bolečine ne boš pokazala. Tudi prav, še posebej, če si bila na to ponosna. 

Z vlaka bodo izstopali tvoji bližnji, vstopali pa bodo tisti, ki bodo čez čas to postali. Razmišljaj o tem, kako sedanjim ljudem, ki jih imaš rada, kar najbolj polepšati življenje in ne o tem, da boste enkrat, nekje spet skupaj. Kot si se odločila, da ne boš kazala svoje bolečine, se odloči za življenje in kako ga kar se da obogatiti. Drugim in sebi.

Prav prisrčen pozdrav in vse dobro.

mag. Maja Krajnc, univ. dipl. sociologinja in politologinja