prosim pomagajte mi

Jaz in moj fant sva skupaj eno leto in pol. Pred mano je kadil, vendar se je tega odvadil in zame "nehal". Sedem mesecev mi je lagal, da se fugira. Ko sem to izvedela me je to hudo prizadelo, bila sem ranjena in izgubila sem zaupanje vanj, vendar sem mu dala še eno priložnost, ker ga imam res zelo rada. To je bilo pred dvemi meseci oziroma avgusta. Vse sva začela na novo in bilo je lepo, dokler mene niso začeli prepljavati dvomi, hotela sem da mi ves čas odgovarja, imela sem velike zahteve od njega, zato ker sem se le z njimi počutila ljubljeno. Pred dvemi tedni sva se hudo skregala, ubistvu je šlo najprej za majhen prepir za katerega sem v celoti jaz kriva. Meni se to ni zdelo nič takega, potem pa mi je napisal, da se v tej zvezi ne počuti dobro. Meni se je podrl svet. Vse kar sem vedela in vse kar sem poznala je kar naenkrat šlo. Zelo hudo mi je bilo, hudo sem jokala. Naslednji dan sva se v živo pogovorila in obema je bilo hudo. Rekel je mnoge stvari v afektu, ki so me prizadele, vendar sem mu oprostila, saj vem kako jezen je bil name in jaz sem bila tudi nesarmna do njega. Odločila oziroma rekel mi je, da potrebuje čas zase. To me je hudo prizadelo. Šla sva na enotedensko pavzo, vendar sva si še vedno pisala, samo videla se nisva. Meni je bilo zel hudo, res res hudo. Vsak dan, ko sva bila na pavzi sem jokala, ga klicala in spraševala, če bo prišel nazaj, čeprav mi je to milijonkrat obljubil. V petek sva se dobila, da bi se dobila. On je bil ves vesel in presrečen, ko sva se videla, jaz pa sem bila otopela. Pogovorila sva se in te stvari razčistila. Iz petka na soboto je pri meni prespal. V soboto zjutraj sem jaz imela vožnje in sem šla preden so ga njegovi starši prišli iskat. Občutila sem mir oziroma nič me ni skrbelo. Mirna sem bila, kar naenkrat nisem čutila potrebe po tem, da mi je hudo ker sem prej šla. Na začetku si še nisem mislila nič, potem pa me je sta me ta mir oziroma otopelost in praznina začela skrbeti. Res mi je hudo. Ko sem ob njem ne čutim nič več posebnega kot včasih, vendar ko ga objamem ali mu dam lupčka, ne čutim kot da se silim v to. Ko sem z njim čutim neko praznino, mi je prijetno in ni to, da si želim da bi čas preživela drugače ali pa da mi je neprijetno biti z njim, samo praznino čutim. Tudi ko ga ni čutim praznino, nisem več paranoična, če mi takoj ne odgovori, skorjda vseeno mi je če mi napiše lahko noč ali ne. Recimo tudi včasih mi je bilo grono, ker mu starši niso pustili, da bi pri meni ostal dlje. Sedaj temu ni tako, če ga pridejo dopoldne iskat in če to pomeni, da bova midva skupaj prežievla manj časa nimam kaj.

Grozno se počutim. Strah me je, da sem izgubila čustva do njega, čeprav si tega ne želim. Res mi je hudo in vsakič, ko na to pomislim pričnem jokati. Ne želim si ga zapustiti in želim si biti brez njega, vendar mi ves čas nek glas v moji glavi govori, da ne čutim več ničesar in da ga več nimam rada zato, ker čutim to "praznino". Glas mi tudi govori, da ga nategujem, ker sem še vedno z njim, pa čeprav čutim to "praznino" in mir ko sem ob njem. Ves čas mi tudi govori, da sem ne fer do sebe, ker mi zavest sporoča, da on ni okej zame in da ga nimam več rada in da je čas da grem, jaz pa še vedno rinem glavo skozi zid. Res ne vem kaj naj storim. Na vsake par dni se zjokam, sicer to je šele prvi teden po pavzi vendar vseeno. Popoln je, res se obnaša tako kot sem si in tako kot si želim. Pusti mi lepa pisemca, jaz pa se počutim krivo, ker ob tem ne začutim več take posebnosti, kot sem jo prej. Recimo po vožnji, ko je šel mi je pustil sporočilce, jaz pa ob tem nisem začutila iste topline in posebnosti kot sem jo prej. Res mi je hudo. Nimam pojma kaj bom storila in nočem se več počuiti tako. Grozno mi je, res mi je. O tem sem se pogovorila že z mami in mi je rekla, da sem mu zopet začela zaupati in da je to razlog, zakaj sem tako mirna in nimam več tako velike potrebe po njegovi potrditvi.  Nimam več istega občutka, preden se dobiva. Ne začutim več enako, ko mi prinese rože. Res se trudi in res je sedaj drugače kot jebilo prej. To mi je ves čas obljubljal in tega se drži Hudo mi je ker moje srce tega ne ceni in, da je enostavno prepozno za vse te stvari, ker sem jaz pač že odšla.Res mi je hudo in še zdaj ko to pišem se jokam.O tem se ne morem z nikomer za pogovoriti oziroma se mi zdi da me nihče zares ne razume, zato se obračam na vas. 

Kaj se mi dogaja ? Ali je ta "praznina" posledica tega, da sva imela v zadnjih dveh mesecih res težko obdobje in da sva se veliko prepirala ter da sem samo čustveno utrujena ? Je to mogoče ? Me bo to minilo, če je temu tako in bom spet kdaj ob njem takšna kot sem bila oziroma vsaj brez te "praznine"?  Kaj naj storim in kaj naj oba storiva, da nama bo lažje in da bova lahko šla naprej?

Ali je to znak, da sem izgubila čustva in da samo nisva za skupaj ? Tega si res ne želim. Vem, da nisem pripravljena na to, da bi ga kar tako izpustila. Šla sva že čez toliko stvari in nočem tega končati. Res ga imam rada in nimam pojma kako naj si pomagam.

 V upanju na hiter in najboljši možni razplet se vam že zdaj zahvaljujem ! 

Pozdravljeni,

nevem, če se me še vedno spomnite. Po slabem mesecu sem bolje, neizmerno bolje in občutno bolje. Vaš odgovor mi je v tistem trenutku dal točno to, kar sem takrat potrebovala. Res me je občutek praznine minil in srečna sem s svojim fantom. Neizmerno, ko gledam za nazaj se mi zdi nepredstavljivo kako sem lahko misila, da ga nimam več rada. 
Želim si, da če bo koga doletela moja situacija, naj ve, da bo minilo in da sprememba ni nujno vedno slaba. V mojem primeru je bila dobra, spremenila sva odnos, jaz sem drugačna. Drugače na vse stvari gledam, drugače čutim. 
Vaša platforma mi je izjemno pomagala, ne samo zato, ker je vse anonimno ampak zato, ker ko berem in pregledujem vprašanja drugih, vem da nisem sama. Vem, da se tudi drugim dogajajo take reči in da ni nič narobe s tem, če sem zmedena, ali če ne vem kako postopati. Vaši odgovori so človeški in topli. Ko sem pred slabim mesecem prebrala Vaš odgovor, so se mi ulile solze. Pa ne zato, ker nisem deležna sočutja doma, ampak ker sem dobila občutek, da obstaja nekje neka širša skupnost h kateri se lahko obrnem, pa čeprav preko ekrana. 
Nikoli ne odnehajte! Verjamem da je in bo vaša platforma pomagala mnogim mladostinkom v stistki, pa naj gre za podobno situacijo moji ali pa katerokoli drugo. Zahvaljujem se celotni ekipi iz dna srca in še posebaj psihologiji Lei Figelj, ki mi je v tistem trentku podala odgovor, ki mi je zagotovil varnost, toplino in upanje, da je na koncu tunela luč in da bo vse v redu. Res je prišla luč in po enem mesecu je danes vse v redu. Neizmerna hvala!!!!