Prosim čim prej dogovorite - huda stiska

Z družino se res ne razumem. Pa s tem ne mislim samo prerekanja, ki je značilno za najstnike. Težave imamo že od kar pomnim, še huje pa je postalo, ko sem imela 12 let. Trenutno sem stara 18, moja sestra pa je leto mlajša. Že od kar sem majhna, sta vzgajala tako, kot sta sama najbolje zmogla. A žal to včasih ni dovolj. Kazni so bile krute, fizične in psihične. Vem, da želijo, da bi umrla ali da bi šla nekam stran. Sama jim že leta govorim, da se bom preselila takoj, ko bom lahko. S fantom ne moreva imeti normalnega odnosa, saj sem zaradi družine tako travmatizirana, da mi ni ne do spolnih odnosov, ne morem razumeti, da me ne bo zapustil ali da me na skrivaj ne sovraži. Skupaj sva že dve leti in zelo se ljubiva, a jaz odnos uničujem, saj sem užaljena, nesramna do njega ali pa negotova. Ne morem si pomagati. Res se trudim, a mi je težko, saj so me tako vzgojili. On to razume in je z mano potrpežljiv, ampak si ne morem kaj, da ne bi mislila, da me bo zaradi tega zapustil. Tudi bližnjih prijateljev nimam, večinoma bolj znance. Ker nimam energije, da bi se s kom družila izven šole. Ker imam visoke akademske cilje, mi je še težje, saj se moram veliko učiti. To mi je močno onemogočeno, saj se družina vedno krega cele dneve, sploh sestra, ki ima težave sama s sabo. Cele dneve nabija glasbo, da se trese hiša, zato se ne morem učiti. Ker pa ne more spati, smo vzpostavili pravilo, da je po 10h tišina, da lahko ona v miru spi. Jaz ne upam iti niti na stranišče, saj se vsi spravljajo name, sestra mi grozi. Cele dneve od nje poslušam samo opazke, kot so: "debela si, nihče te ne mara"... Starši so že zdavnaj obupali, saj to traja že celo življenje in se samo še eksponentno poslabšuje. Ne morem se učiti, moj edini cilj pa je, da bi čim prej lahko odšla. Vendar ne morem, če ne bom opravila šole najprej. Ne vem kaj naj, starši nič ne rečejo, vsak dan ju prosim, vendar se jima ne da. Tudi žepnine ali štipendije nimam. Vse si moram kupiti sama, tudi nobene podpore nimam. Za mano sta že dva žal neuspešna poskusa samomora in 3 terapevtke. Nobena mi ni znala pomagati. Ena je predlagala socialno, vendar ne vem, kako to deluje, kaj naj pričakujem... Nočem nekih mediacij/pogovorov/ družinskih terapij. Gabijo se mi, psihopati eni. Moje življenje bi bilo popolno, če bi bila rojena v normalno družino. Sem pametna, ljudje me imajo radi... oz. bi me imeli, če ne bi bila vedno tako utrujena, nesramna, vzkipljiva... Tako pod stresom sem, ne morem drugače. Ne najdem izhoda, rešitve.... Starši se spravljajo name, nočejo dajati kazni, kot sem jima predlagala, v bistvu mene kaznujejo. So pa tako "polarni", en trenutek me sovražijo in govorijo, da je bolje, če me ni doma, čez kakšno uro mi pa v šolo pišejo, kako se počutim in kakšen dan sem imela. Ne razumem res ne...

Moje ocene se slabšajo, špricam pouk, da bi zjutraj imela kakšno uro tišine, brez dretja, nabijanja radia... V šoli se jokam, vsak dan se jokam, sram me je. Tako zelo občutljiva sem. Uničili so me. Ne vidim več rešitve, res ne. Moja družina mi je uničila celo življenje. Ne spomnim se dneva, ko sem bila srečna z njimi. 

Prosim za nasvete...

Naslednje šolsko leto bom na faksu... mogoče študentski dom, vendar ne živim 25km daleč... Sicer sem odlična in imam nekaj zlatih priznanj.. mogoče če se to šteje za subvencijo?

Ti imas vsaj fanta.. Jaz v zgodnjih 20ih pa brez fanta pa še študij me ne  veseli. In starši non stop presing kako nimam službe in kaj kupujem..Poleg tega pa še bolezen ki mi povzroča tesnobo in nočem nikamor. Te pa razumem. Nočem se primerjat samo nisi edina.. Pa še starši me krivijo in pritiskajo