Problemi o vsem

Ne vem kaj naj naredim sama s sabo. Imam nekaj različnih problemov, ki pa so med sabo povezani. Večino časa se trudim, da skrbim za te probleme, da niso moteči, ampak včasih so zelo izraziti in nevem kako naj jih rešim. Preprosto nimam dovolj zamisli in načinov, s katerimi bi lahko prišla do rešitve. 

V šoli imam v razredu tri prijateljice. To so Zoja, Metka in Sara (imena so izmišljena). Torej lansko leto sem v šoli v začetku leta veliko manjkala zaradi operacije kolena. Preden sem šla na operacijo sem se spoprijateljila z Zojo. Tako mi je Zoja pošiljala zapiske, ko me ni bilo v šoli. Preden sem začela manjkati zaradi tega, sva pri nekaterih predmetih z Zojo sedeli skupaj, pri nekaterih pa sem z eno drugo sošolko. Ostalih v razredu še nisem takrat dobro poznala (to je bilo septembra, ko smo bili v prvem letniku). In potem, ko sem prišla nazaj v šolo je sedela z Metko. Vsako uro sta sedeli skupaj. Potem sem se tudi jaz spoprijateljila z njo. Jaz sem pa tako sama sedela vse šolske ure. Potem pa je tu še Sara, ki pa je sedela v zadnji vrsti z eno drugo sošolko. Tudi z njo smo se spoprijateljile, in smo postale kot 'skupina'. Bile smo veliko časa skupaj. So pa tukaj stvari, ki me pri njih motijo. Lansko leto sta se Zoja in Metka veliko pritoževali, kadar druge ni bilo v šolo. Kot npr. 'celo uro moram sama sedeti, ali danes sedim sama..' in so se na tak način pritoževale in jamrale. Jaz pa nisem smela ničesar reči glede tega, da sem ves čas, ko sem bila v šoli sedela sama. Počutila sem se zelo izključeno, ker so se vsi v razredu pogovarjali in se zabavali, jaz pa sem sedela sama. Pri vseh urah. In vedno, ko je ena od njih rekla, da mora pa danes sedeti sama, sem pa jaz potem rekla, da sedim sama že celo leto. In potem so samo odvrnile pogled v drugo smer. Zdaj letošnje leto pa se je Sara presedla in sedi pri meni. Od njih treh se najbolje razumem z Zojo. In sva želeli sedeti skupaj, pa je bila Metka zelo jezna na to idejo, ker imata onidve neke skupne 'fore' in pogovore in nevem kaj vse je rekla. Da se ful razumeta in vse. Pač ni, da me moti sedeti s Saro, samo nevem točno. Kadar smo vse štiri skupaj se velikokrat počutim izključeno. Sara in Metka se zelo dobro razumeta. Imata veliko skupnih tem in odprtih pogovorov. Tudi skupnih točk, in popoldne hodita na isti avtobus za domov. Sara in Zoja se tudi zelo dobro razumeta, ker imata neke skupne točke in veliko pogovorov. In Zoja in Metka sedita skupaj in se vsako uro pogovarjata. Jaz pa sedim s Saro, se pogovarjava ampak ni to spet tako pogosto pa dolgo kot pri njima dvema. Z Zojo se razumem dobro, z Metko pa bolj tako tako. Moti me tudi to, da sem edina, ki nima njihovih telefonskih številk. Imam samo od Zoje, one tri pa majo od vseh (mojo ima samo Zoja). Enkrat sem jih vprašala, pa so me ignorirale. In Sara in Zoja veliko gledata tiktok in si potem te tiktok videje pošiljata med sabo pa si tam dopisujeta. Jaz te aplikacije nimam in včasih gledam na instagramu reele, kratke videoposnetke. In potem včasih kakšnega pošljem njim. Čeprav s tem sem nehala, ker ni šlo ravno dobro s tem. Zoja je potrebovala ne le nekaj dni, temveč tudi mesecev, da je sploh pogledala (čeprav to aplikacijo uporablja vsak dan). Sara je potrebovala veliko dni (čeprav je bila vsak dan na tej aplikaciji aktivna), Metka pa niti ne uporablja te aplikacije. In sem se počutila slabo, ker če si one med sabo nekaj pošljejo takoj pogledajo, mojega pa ne. Kot da je nekaj narobe z mano. Ob njih se včasih počutim kot opcija in niti ne kot prijateljica. Da pač, bi vedno izbrale koga drugega pred mano. Da imajo boljše prijatelje in sem jim nepomembna. Vsi prijatelji se na splošno družijo tudi izven šole, kajne? No z njimi se izven šole nikoli v življenju nisem dobila. Razen za moj rojstni dan, na katerega je od njih prišla samo Zoja. Zoja je tudi praznovala rojstni dan, na katerega sem prišla samo jaz pa Sara. Sara in Metka pa rojstnega dneva ne praznujeta, ker je med počitnicami. Večino dni so doma, a nikoli nobena ne vpraša, da bi se podružile. Vedno moram biti jaz tista, ki vpraša, če bi šle tja ali tja. Odgovor je itak vedno ne. Ampak vsaj poskusim. One pa ne. Včasih se počutim, kot da vlagam preveč truda v vse skupaj. In večkrat sem jih vprašala, če jim je sploh mar zame. In rekle so, da ja in da me imajo zelo rade. Iskreno tega ne vidim, ampak okej. Pa lansko leto vsakič, ko je bila ena izmed njih žalosta sta jo potem ostali dve objemali in tolažili. Ampak, ko sem bila jaz tista, ki je bila žalosta, me ni nobena od njih treh sploh pogledala. Ja, lansko leto sem večinoma bila vedno žalosta in slabe volje. A to sem vedno skrila in kadar sem bila žalostna tega sploh niso opazile, ker sem to prekrila. Potem pa sem se tega naveličala, ker to počnem že zelo dolgo časa. In sem samo bila žalostna in me niso niti pogledale. In vsakič, ko se druga od druge poslovijo se velikokrat objamejo, mene nobena od njih v življenju še ni objela. Raze Zoja nekajkrat. Pač so prijateljice, morda me nekatere stvari, ki jih naredijo ali rečejo res spravijo v slabo voljo in včasih me malo užalijo ampak so vseeno boljše prijateljice, kot tiste iz preteklosti. Vem, da so nekatere stvari, ki jih naredijo nesramne. Npr. vpisovali smo se za športni dan, ki bo čez dva tedna, in ker še vedno ne telovadim pri športni zaradi kolena, ki se mi še ni pozdravilo mi ni ostalo veliko izbire pri tem kam bom šla. Na izbiro je bilo smučanje (ne smem smučati zaradi kolena), pohod (to tudi odpade, ker nesmem še hoditi v hrib), plavanje (to bi lahko počela), woop trampolin park (ne smem skakati) in drsanje (česar tudi ne smem početi). In sem mislila, da bi šle plavati, ker je edina stvar na katero bi lahko šla. Ampak ne. One so dale idejo, da se bodo vpisale za v woop. In tudi, če bi lahko skakala, ne bi mogla iti, ker je omejitev na tri dijake iz posameznega oddelka. In so mi rekle, da one grejo tja, jaz pa naj bom doma. To se mi je zdelo zelo nesramno. Kot, da me ne marajo in jim je useeno zame. In Sari gre matematika dobro, in zdaj delamo geometrijo in to risanje gre meni dobro, ona pa ne razume nič. In meni na splošno matematika ne gre najbolje, ampak jo imam na koncu potem še vedno štiri. In se je pritoževala, da ne razume nič in sem rekla, da je to meni enostavno. In pol je rekla ona, ja jaz se bom pa naučila in pisala itak bolje kot ti tako kot vedno. To me je malo prizadelo, ker je bilo nesramno. Vem, da vsak test od matematike piše bolje. Njej to gre, meni ne. Ona to razume, jaz ne. Njen oče doma je matematik. Logično. Vse ga lahko kadarkoli vpraša, jaz te opcije nimam. Vedno se hvali s tem, da se 'ni učila' čeprav se je in to veliko in potem dobi dobro oceno in je 'nisem se učila pa sem bila tako dobra'. In Metka mi velikokrat reče, da ni fer, ker jaz se nekatere predmete začnem učiti en dan prej in imam dober spomin in se učim na način, na katerega se zelo hitro naučim in potem tudi vedno dobim pet. In je jezna kokr da, ker dobim višjo oceno kot ona, ki se je učila dva tedna prej. Pa moti me, da mi vedno rečejo, da bom itak pisala pet, tudi če se ne bom učila. Ker to ni res. Če se nebom učila, ne morem kar znati. In to mi rečejo, če jim jaz rečem, če me lahko vprašajo kakšno vprašanje ali pa to snov. In so samo, da ne. Ampak one med sabo pa se. In vedno mi rečejo, da naj jim zaupam in vse to. Pač vem, da jim lahko, ampak se ne počutim tako. In še vedno zamerim Zoji, ker sem jo vprašala, če bi šla z mano na en koncert, in to dva meseca pred koncertom. Rekla mi je, da si želi iti, ker ji je ta pevka všeč. Potem pa sem jo en teden prej vpršala, da kje se bomo dobile in je rekla, da ne ve če bo lahko šla (to sem že vedela, da bo pomenilo, da ne bo šla). In isti dan, na dan koncerta, eno uro prej mi je napisala, da ne bo šla, ker ne pozna nobene njene pesmi. Ampak resnica je bila, da je raje šla na veselico s svojo družbo prijateljev, ker ji ni zanimivo iti nekam kjer ni v družbi nekoga, da bi pil alkohol. Ker ona veliko pije alkohola, in kadi vse možno (lansko leto še ni kadila, to je posledica družbe, ker vsi to počnejo). Ampak kljub vsemu kar je bilo, smo še vedno dobre prijateljice. Ampak včasih se ne počutim, kot da smo. Npr. lansko leto sem bila na birglah in sem edina na hodniku stala, ker logično se nisem mogla usesti na tla med odmorom in tudi nebi imelo smisla, da bi se. In one so se vedno usedle na tla in nekaj pogovarjale, jaz pa sem bila tista izključena. Spet. Ampak lahko bi stale, saj so vedele, da se ne morem usesti. Lahko bi, če bi želele. Pa očitno niso. Nevem kaj naj naredim glede njih, ker me nekatere stvari res motijo, in nima smisla, da jim to povem, ker enkrat sem že in se ni spremenilo čisto nič. 

Kot sem že omenila, sem lansko leto imela operaciji kolena. Imela sem ju dvakrat. In potem sem morala na rehabilitacijo, fizioterapije (katere še zdaj obiskujem na vsake toliko časa, kadar mi ortoped reče, da moram iti), h kineziologu sem začela hoditi in od takrat hodim še zdaj dvakrat na teden. Delam vse, kar lahko, da bi bilo bolje. Ampak res se slabo počutim, ker gojim zelo veliko ljubezen do plesa. In sem ga pri štirih letih začela trenirati in sem ga do konca petega razreda. Potem pa je bila korona in sem mogla nehati. A sem želela nazaj, najprej nisem mogla izbrati med dvema kluboma, ker nisem želela nazaj v isto zvrst plesa (na začetku sem trenirala mešane plese plus otroške, nato sem šla na hiphop). Potem, ko sem se pa odločila, da ne bom šla nazaj na hiphop ampak bi raje sodobni ples ali jazz balet pa mi starši niso pustili, ker so rekli, da so ocene pomembnejše. Potem med poletjem sem jih vprašala in so mi rekli, da se lahko vpišem, a v septembru sem si potem poškodovala koleno. In od kadar sem si ga poškodovala bo čez dva meseca že leto pa pol. Res me skrbi, da ne bom mogla trenirati tega. To je edina stvar, ki me dejansko veseli (poleg potovanja). Res se hočem s tem ukvarjati in to trenirati. Če tega ne bom, potem moje življenje nima smisla. Ples me spremlja že od vedno. In vedno plešem. Kontaktirala sem tudi dva plesna kluba, a nisem še dobila nobenih odgovorov. 

Tudi zdaj sem v šoli včasih slabe volje in žalostna. Velikokrat je zaradi kolena, ker me boli, ampak včasih pa to uporabljam samo kot izgovor, da mi ni treba govoriti o tem, kar je res narobe. Ker v resnici je narobe to, da me boli koleno ampak fizična bolečina je manjša kot psihična, in če je samo koleno je še v redu. Narobe je to, da nimam nikogar ob sebi, vedno sem sama za vse in moram sama skozi vse. Narobe je to, da problemi iz preteklosti še vedno vplivajo name. Še posebej obdobje med karanteno, ko sem se nekajkrat rezala. To dejanje se je nekajkrat ponovilo, a sem s tem nehala, ker sem vedela, da ni dobro zame. In od takrat je minilo že malo več kot štiri leta. Zadnje čase pa čutim potrebo po tem. Vem, da je to daleč od dobrega. In da to ni rešitev. Ampak psihična bolečina boli bolj kot fizična. In tega dejanja ne nameravam ponoviti tudi zdaj, ker sem ga takrat opustila. Čeprav čutim potrebo po tem, tega ne bom storila, ker vem, da se takrat ni končalo dobro. Narobe je to, da se počutim kot zadnja opcija za vse, in da me nihče v resnici ne mara. Narobe je to, da sem zaljubljena v fanta, ki mu najbrž sploh ni mar zame. Všeč mi je že od sredine osmega razreda (bila sva na isti šoli, ampak nikoli skupaj v razredu, zdaj sva na isti šoli samo ne na istem programu). Nikoli se nisem takrat pogovarjala z njim, ampak zdel se mi je prijazen, fajn oseba. Na hodnikih sem ga velikokrat videvala, vedno se mi je nasmehnil. Potem pa se je dogajalo veliko stvari umes in sem ga nakoncu potem vprašala, da če bi šla skupaj na valeto, ker mene nihče ni vprašal in sem želela, da bi to bil on. Mislila sem, da me bo zavrnil, ampak je bil zelo vesel, in je rekel, da ja. Na vajah za valeto sva se veliko pogovarjala in povedal mi je veliko stvari, tudi o svojih sestrah. Ob njem sem se vedno počutila lepo, prijetno in varno. Enkrat me je tudi vprašal, da kaj je bilo z eno prijateljico (s katero nisva več prijateljici, in se je vse končalo sredi devetega razreda) in sem mu povedala za vse kar je naredila in me je nekako potolažil. Ker to kar je ona naredila je bilo res grozno. In on me je po tem vprašal in potem poskušal potolažiti in mi svetovati. In pri enem plesu smo mogli ob koncu narediti neko pozo, da bi mogla jaz dati eno nog v zrak in se s hrbtom zvrniti dol. In preden sva sploh poskusila, je rekel, da naj ne skrbim, ker me drži in me ne bo izpustil. To je bilo res ljubko. In potem po valeti so bile počitnice, in od takrat naprej se nisva nikoli več pogovarjala. Lansko leto ne, ker me velikokrat ga ni bilo v šolo, do februarja sem ga redko videla. Potem pa vsak dan in njegovi prijatelji so me ves čas gledali in se mi začeli smejati, ko so šli mimo mene. Letos pa me gledajo samo še bolj, pri malici se usedejo za sosednjo mizo vedno blizu naše. Ponavadi ga gledam in kadar njegovi prijatelji opazijo (kar je zelo hitro, ker večino časa oni gledajo vame) se začnejo potem smejati, in se potem tudi on obrne. Včasih pa on vame gleda že preden ga jaz pogledam. In potem ko pogledam in on že gleda, se mi nasmehne. Želela sem ga pozdraviti, ampak mi ni nikoli nekako uspelo, ker nisem vedela kako naj to storim. Letos hodimo zelo pogosto pred učilnico, kjer naj bi on imel pouk (v njegovem rzaredu je tudi ena moja bivša sošolka, s katero smo prijateljice, ampak ne prijateljice v smislu, da bi ji kaj zaupala od stvari ki so bolj osebne). In ko pridemo tja se potem obračam, da stojim na poziciji, da njega najbolje vidim, in to njegova prijatelja takoj opazita, ker opazita že, ko sploh prihajam do njihovega razreda. In enkrat sta onadva obrnila njega, da je imel direkten pogled vame. Nekako so zamenjali med sabo položaje. In potem smo z družino šli v Budimpešto na božični sejem. In sem tam videla nekaj, kar me je spomnilo nanj in sem želela kupiti. In potem sem. In sem sama zavila in pošpricala z mojim parfumom, da bi ga spomnilo name (če bi to stvar sploh obdržal). In potem je trajalo dva tedna, da sem mu to dala. Izpadlo je malo čudno, ker sem rekla, da sem to videla v Budimpešti in me je spomnilo nanj. In tisti njegov se je začel smejat ampak ne ravno očitno. In potem se mi je zahvalil in potem nisem vedela kaj naj naredim, ker sem se počutila, kot da mu ne bo všeč in sem samo šla stran. In potem so bile počitnice in zdaj ta teden ga redko vidim, mogoče dvakrat v dnevu ali pa enkrat. Na malici so vedno pred nami, ker jih od ur spuščajo prej. In potem ga ne vidim. In nevem kaj si on misli zdaj, nevem kaj si je prej, nevem kaj si misli o darilu, o meni na splošno. Njegova starejša sestra je tudi na naši šoli in ona zgleda res kot ful fajn oseba, tako prijazna. In vedno, ko jo vidim me gleda in potem, ko pogledam proti njej se mi nasmehne in potem se ji še jaz nazaj. In povsod jo videvam po šoli, in njenega fanta tudi. In oba počneta isto. Opazujeta me na vsakem koraku in potem se mi nasmehneta. In kadar sta skupaj in gledata proti meni in ju pogledam in se nasmehnem, se nasmehneta nazaj in potem se spogledata in nasmehneta in nekaj rečeta in potem nevem. Ampak res si želim vedeti, kaj si ON misli o vsem. Na koncu me morda sploh ne mara, in mu je useeno za use. Čeprav ne more mu biti 100% vseeno. Ker enkrat je s tistima svojima prijateljema prišel pred učilnico, v kateri naj bi mi imeli pouk in oni so ga imeli na drugem koncu šole. Tam so bili, ko smo bile samo jaz in tiste moje tri prijateljice, ostal razred pa še ne. In potem so tam stali in gledali v nas in se nekaj pogovarjali in potem so izginili. In enkrat je on stal pred vrati od razreda skozi katerega naj bi moj razred prišel ven, ker smo tam imeli uro, oni pa za nami. In je stal nasproti vrat, in potem ko sem prišla ven me je pogledal in se nasmehnil in potem je nasproti njega stala tista moja bivša sošolka in sem se pogovarjala z njo. On pa je ves čas gledal vame in potem ko je Zoja rekla, da moramo iti k naslednji uri, se je on premaknil nazaj k svojima prijateljema, ki takrat, ko je on tam stal nista stala zraven njega, ampak na drugem koncu hodnika, pri oknih. Skor šest metrov stran. Še vedno ne vem kaj naj si mislim. 

Na splošno nevem kaj naj si mislim o vsem skupaj. Velikokrat začnem iz nič se jokati, in včasih se začnem tresti, in danes se mi je zgodilo, da sem nekako malo težje dihala. Nevem kaj je narobe. A sem res jaz problem? Rada bi se pogovarjala o teh stvareh z nekom, a nimam s kom. Z nobenim od družinskih članov si nisem blizu. Tem trem prijateljicam nevem če bi ravno kaj od tega povedala, ker nevem koliko jim lahko zaupam. Vem da jim lahko, ampak še vedno.. Potem imam eno prijateljico, ki je dve leti mlajša (čeprav se počutim kot da je starejša kot jaz, ker je tko bolj odrasla) in mogoče bi lahko njej kaj povedala, ker nekajkrat sem ji že, samo občutek imam kot, da ji gre na živce, da bi spet govorila o tistem fantu. In o drugih stvareh niti nevem, če bi. Samo rada bi rešila te stvari. Vsaj poskusila. Vem, da se s pogovorom, da največ rešiti. In da bi se morala z vsemi samo pogovoriti (z Zojo, Metko, Saro, s tistim fantom...) ampak včasih to ni najlažja opcija. Ampak je pa najboljša. A najtežja, včasih. Samo preprosto nevem kako naj začnem. Nočem se vsiljevati ali iskati pozornosti. Po drugi strani pa se bojim, da bi mi te prijateljice naredile isto, kot mi je tista po kateri me je ta fant vprašal. Zgodba o njej je dolga, a zaradi nje tudi nekako težko včasih zaupam ljudem, ker je bila ona tista, ki je končala najino prijateljstvo, in jaz edina, ki je zanj skrbela. In ona me je izdala, in ne le enkrat. Mogoče je njena zgodba pomembna, vse kar je naredila in so mogoče nekatere stvari posledica, česar mi je naredila. Ampak o njej ne bi govorila, ker nočem zgubljati časa na njej. Ker ga ni vredna. Že vnaprej hvala za vaš čas in odgovor.