Problemi doma

Odgovor svetovalke:

Hvala, da si napisal, kako ti je. Že to, da si svojo stisko ubesedil, je pomemben korak. Iz tvojega sporočila je čutiti, da si že kar nekaj časa pod velikim pritiskom, doma in v šoli, in da se ob tem počutiš nerazumljenega, obtoženega in precej samega. To je res težko nositi.

Najprej bi ti rada povedala nekaj pomembnega: tvoji občutki so razumljivi. Ko so odnosi doma napeti in ko imaš občutek, da te nekdo vidi samo skozi ocene, je normalno, da te to boli, jezi ali spravlja v obup. Ena slaba ocena ne pove, kdo si kot človek. Ocene so samo del šole, niso pa merilo tvoje vrednosti.

Pri takih situacijah si lahko pomagaš tako, da ločiš med tremi stvarmi: 1.Kaj se dogaja. 2. Kaj si ob tem misliš. 3. Kako se zato počutiš in kako reagiraš.

Na primer: Dogodek: dobiš slabo oceno, mama se razjezi. Misel: “Zanjo sem dober samo, če imam dobre ocene.” Občutki: žalost, jeza, nemoč, pritisk. Reakcija: prepir, umik, občutek, da bi najraje šel stran.

Ko enkrat to opaziš, lahko začneš preverjati, ali so tvoje misli čisto točne ali pa so mogoče malo bolj črne, kot je situacija v resnici. Na primer misel “Nisem dovolj dober zanjo,” je zelo boleča, ampak vprašanje je, ali je res vedno tako. Včasih naši možgani v stiski hitro naredijo zaključke, ki nam še povečajo občutek nemoči. Je misel morda bolj v stilu: "Trenutno se počutim, kot da me tisti, ki mi je najbolj pomemben, ne razume." Ji lahko poveš, kako se počutiš in kaj potrebuješ? Poišči alternativno razlago "Mogoče mama reagira iz strahu za mojo prihodnost, ne zato, ker me ne bi imela rada." To ne pomeni, da ima prav – pomeni le, da situacijo pogledaš z več zornih kotov. 

Na to pa še preveri realnost: ali obstajajo trenutki, ko se mama obnaša drugače – ko te podpira ali izraža skrb na drug način? Tudi drobni dokazi štejejo.

Pomaga lahko tudi, da se v trenutku prepira ne poskušaš vsega rešiti takoj. Ko so čustva močna, pogovor redko uspe. Takrat je bolj koristno: da se najprej umiriš (nekajkrat globoko vdihneš, greš za nekaj minut stran) in se k pogovoru vrneš kasneje.

Ko bo bolj miren trenutek, lahko mami poveš na način, ki ne napada, ampak razlaga tvoje doživljanje. Na primer: “Vem, da ti šola veliko pomeni in da te skrbi zame. Ampak ko imam občutek, da vidiš samo ocene, se počutim pod hudim pritiskom in nerazumljenega. Takrat mi je še težje.”

Tak stavek ni čarobna rešitev, lahko pa odpre drugačen pogovor.

Pomembno je tudi, da v tem ne ostaneš sam. Razmisli, komu lahko še zaupaš: očetu, šolski svetovalni delavki_delavcu, razredniku, sorodniku, trenerju ali komu drugemu, ob katerem se počutiš varno.

Včasih je največja pomoč to, da nekdo odrasel sliši tvojo plat zgodbe in ti pomaga poiskati bolj miren način reševanja odnosov doma.

Poskusi si pomagati tudi s tem, da ne gradiš celotne slike o sebi iz enega področja. Šola je pomembna, ampak ti si veliko več kot to. Pomisli: kaj ti gre dobro, kje si vztrajen, kaj te veseli, kdo si kot prijatelj, sin, človek. To so stvari, ki štejejo.

Če pa bi se kdaj zgodilo, da bi imel občutek, da je vsega preveč, da ne zmoreš več ali da bi si želel kaj narediti, potem je zelo pomembno, da takoj poveš odrasli osebi, ki ji zaupaš, ali pokličeš pomoč. Takrat ne rabiš biti sam s tem. Nisi “problematičen”, ker ti je težko. Si fant, ki je v zahtevni družinski situaciji in poskuša razumeti, kako preživeti pritisk. In to, da iščeš pomoč, je znak moči, ne šibkosti.

Poskusi narediti en majhen korak: izberi eno osebo, ki ji zaupaš, in ji v naslednjih dneh povej, kako ti je. Ni treba povedati takoj vsega, samo povej kaj razmišljaš in kaj te muči - morda pa dobiš še kakšno dobro idejo, kako se pogovoriti z mamo in kako si pomagati, ki imaš slabe dni.

Tina Jeromen, univ. dipl. psih.