Problemi doma

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najprej se želim zahvaliti, da si se obrnila na nas in delila svojo zgodbo. Zagotovo je trenutna situacija zelo stresna in težka za obvladovanje, še posebej, ko se soočaš s takšnimi izzivi v svoji družini. Verjamem, da ti je zelo težko in razumem, da občutiš strah ter zmedenost.

Napisala si, da sta se starša skregala in je mami začasno zapustila vaš dom. Popolnoma te razumem, da je težko v taki situaciji, saj zelo vpliva na celotno družinsko dinamiko. Težave med partnerji so sicer del vsakega odnosa; včasih se nesoglasja in konflikti lahko zdijo bolj intenzivni, kot v resnici so, zlasti če so vpletena močna čustva. Vendar pa ni vsak prepir ali nesoglasje znak, da se bosta partnerja ločila. Kljub temu razumem tvojo zaskrbljenost. Najboljše bi bilo, če bi se z njima pogovorila, ko se situacija nekoliko umiri. Deljenje svojih občutkov in skrbi lahko pomaga tebi, pa tudi njima, da razumejo, kako vplivajo na druge člane družine. Predvsem pa je pomembno, da veš, da ne glede, kaj se bo zgodilo in kako se bo situacija razpletla, te imata tvoja starša še vedno neizmerno rada in se njun odnos do tebe ne bo spremenil in sta še vedno starša, ki bosta zate poskrbela.

Zelo pomembno pa se mi zdi nasloviti tudi tvojo skrb, kjer si opisala, da tvoj brat večkrat govori o samomoru. Grožnje s samomorom so zelo resne in jih nikoli ne smemo jemati zlahka. Čeprav morda meniš, da so te grožnje posledica trenutne jeze ali frustracije, je nujno, da jih obravnavaš kot resnično skrb. Takoj ko je to mogoče, deli svoje skrbi s starši ali drugo odraslo osebo, ki ji zaupaš, npr. šolsko svetovalno službo, učiteljem... Tvoj brat potrebuje pomoč in podporo, ti pa ne bi smela nositi te teže sama. Kot si že sama napisala je svetovanje ali terapevtska pomoč lahko zelo koristna za tvojega brata. Psiholog ali drug strokovnjak bo lahko ocenil situacijo in ponudil orodja ter strategije, kako se spoprijeti s stresom, jezo in drugimi čustvi. Vendar, da do tega pride, je nujno potrebno spregovoriti in tvoja opažanja povedati odrasli osebi. Če bi prišlo res do hude stiske pa se nujno obrni na dežurnega zdravnika ali reševalno službo (112).

Ne pozabi tudi nase. Ko se osredotočimo na skrbi za druge, lahko pozabimo na lastno dobro počutje. Če čutiš, da postaja vse preveč, je morda čas, da tudi sama poiščeš pomoč. Obrneš se lahko na osebo, ki ji zaupaš, ali na osebe v šoli npr. šolsko svetovalno službo ali učitelja. Pokličeš lahko tudi TOM telefon, ki je brezplačno svetovanje za mladostnike, in sicer na tel. št. 116 111.

Ne pozabi, da v tej situaciji nisi sama. Vedno so na voljo viri in ljudje, ki so pripravljeni pomagati.

Topel pozdrav in veliko moči ti želim, 

Živa Pirc, mag. psihologije