Problemi

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena!

Hvala, da si se nam odločila pisati. Iz zapisa lahko razberem, da se nahajaš v stiski, ki izvira iz zelo različnih področij, postavila pa si vprašanje, ki se nanaša na socialno anksioznost. V trenutnem svetu socialnih omrežij in informacij, ki so prosto dostopne, velikokrat prihaja do tega, da mladi (seveda tudi odrasli) iščejo razlage za svoje težave in ko najdejo nekaj, kar jih opisuje si dodelijo to oznako. Vendar poistovetenje z neko »diagnozo«, ki smo si jo celo sami dodelili, ni koristno, saj to negativno vpliva na naše doživljanje sebe, zaupanje vase in vedenje. Bolj pomembno je kako se ti počutiš v socialnih kontaktih, kaj razmišljaš, ko si v družbi vrstnikov, kako točno se do posameznih oseb obnašaš, kako se one ob tem počutijo, kaj te je pripeljalo do tega, da ne upaš nikomur zaupati, zakaj se ti zdi, da ne moreš nikomur zaupati, ali kljub temu da se počutiš nelagodno v družbi vrstnikov, se z njimi vseeno družiš ali se jim pa izogibaš. Obstaja zelo veliko vprašanj in informacij, ki so pomembne za to, da bi ti lahko dala kakšne smernice, kako se bolje počutiti v družbi vrstnikov, prav tako tudi glede tega kako se v šoli bolje počutiti. Bi te pa pomirila in rekla, da je precej normalno, da se v družbi vrstnikov, ki jih ne poznaš, počutiš nekoliko nesproščeno in nesigurno. Ljudje smo si različni, nekateri so v družbi novih ljudi zelo hitro sproščeni in zgovorni, drugi pa za to, da se sprostijo, potrebujejo nekoliko več časa. Z nobenim načinom pa ni nič narobe.

Praviš, da se starši doma kregajo in da s tem ne moreš nič. Prav imaš, da ti s tem ne moreš nič. Starši se včasih znajdejo v konfliktih, kar je čisto normalno. Rešujejo jih tako kot jih znajo in včasih njihov način reševanja ni najbolj ustrezen. Naj sicer poudarim, da ne vem točno, kako konflikti tvojih staršev in reševanje teh zgleda, vendar sklepam, da glede na to, da si to izpostavila načini reševanja niso ustrezni. Pomembno je, da veš, da za konflikte staršev in kako jih rešujejo nisi kriva ti in da na to nimaš vpliva. Ko pride do takšnih situacij, se poskusi umakniti drugam, na primer v drug prostor ali še boljše pojdi ven. Na tak način se boš od konfliktov oddaljila in se te bodo manj »dotaknili«.

Zapisala si tudi, da pogrešaš svojega psa, ki je umrl pred štirimi leti. Žal mi je, da ga ni več in verjamem, da je izgubiti žival, ki ti je veliko pomenila zelo težko. Zdi se mi, da si bila res močno navezana nanj. Praviš, da ga bolj pogrešaš kot bi si mislila. Lepo je, da si ga imela rada. Si mogoče razmišljala o kakšnem novem hišnem ljubljenčku? Ali ga morda že imaš? Žal se pes, ki ga pogrešaš nikoli ne bo vrnil ne glede na to, kako močno bi si mogoče to želela. Zato je pomembno, da si vesela za čas, ki si ga preživela z njim, ampak, da sprejmeš, da ga zdaj ni več. Poskusi najti neko drugo stvar, ki te bo prav tako razveseljevala in jo boš rada počela. Družbo lahko najdeš v kakšnem novem hišnem ljubljenčku ali pa drugih hobijih – ukvarjanje s športom, druženje s prijatelji, poslušanje glasbe.

Omenila si tudi, da je tvoji najboljši prijateljici umrla mama, ko je bila stara 10 let in da ji želiš pomagati, ampak ne veš kako. Vprašaj prijateljico, kako se počuti, ali obstaja, kaj kar bi lahko naredila in kako bi ji lahko pomagala. Včasih si ljudje, ki so nekoga izgubili želijo zgolj družbe in da bi jih drugi poslušali. Če se bo, prijateljica želela pogovarjati o svoji mami, jo poslušaj in se poskusi ne izogibati tej temi. Je pa seveda to lahko zelo težko. Lahko jo tudi vzpodbudiš, da se prijateljica o izgubi pogovori s kakšno odraslo osebo, na primer učiteljico, ki ji zaupa ali svetovalno delavko. Ampak najpomembneje je, da ugotoviš, kaj tvoja prijateljica potrebuje in kako se ona počuti. Možno je tudi, da je ona že sprejela izgubo in da ti tako sočustvuješ z njeno situacijo, morda tudi zaradi izgube hišnega ljubljenčka, ki si ga doživela ti, da se počutiš slabo za njo, četudi se ona več ne. Pomembno je, da veš, da če oseba izgubo sprejme, ne pomeni, da je na osebo ali žival pozabila. Sprejeti situacijo zgolj pomeni, da si dovoliš biti vesel tudi po tem ko te je doletela izguba, saj konec koncev ne moremo biti ves čas žalostni zato, kaj se je zgodilo več let nazaj. Normalno je in prav je, da se še spominjamo pokojnih oseb, vendar je pomembno, da nas čustva ne prevzamejo preveč.

Lep pozdrav,

Katarina Maučec, dipl. psihologinja (un)