problem

Odgovor svetovalca:

Draga Almostanadult,

zahvaljujem se ti za zaupanje in postavljena vprašanja. Pozorno sem prebrala tvoj zapis in iz njega lahko razberem, da si se znašla v situaciji, ko se počutiš osamljeno, nesprejeto s strani sošolcev in vrstnikov. Ob tem te prepravljajo misli, da te drugi opazujejo, se pogovarjajo o tebi in te kritizirajo. Ti pa se ukvarjaš s tem, da bi razbrala kaj govorijo o tebi in dejstvo, da ne moreš pridobiti informacije o tem, povzroča pri tebi napetost, nelagodje... Nelagodje in negotovost, ki ga doživljaš v odnosu z vrstniki se izraža v izogibanju situacijam, v katerih bi se lahko z njimi srečala oz. bi bil stik nujno potreben. Tak prostor je jedilnica. Izogibaš se malici, ne želiš jesti v jedilnici. Mamo kriviš, ker te sili, da malico poješ, čeprav si ji zaupala, da si osamljena. Zapisala si tudi, da mama kosilo v restavraciji pogojuje s tvojimi ocenami v šoli, ki morajo biti odlične.

Manjka mi sicer podatek kateri letnik srednje šole obiskuješ in kako si v preteklosti navezovala ter vzdrževala odnose z vrstniki. Glede na tvoj zapis o sošolcih iz OŠ, samo sklepam (lahko povsem nepravilno), da si prvi letnik. Sicer informacija, da se dijakom ob prehodu in OŠ v SŠ pogosto zgodi, da potrebujejo nekaj časa, da najdejo vrstniško skupino, v kateri se dobro počutijo in so sprejeti, ti v tem trenutno ne koristi preveč. Je pa informacija, ki ti lahko pove, da se verjetno še kdo od tvojih vrstnikov srečuje s podobnim problemom.

Na začetku menim, da je bistveno, da se ustaviva pri tvojih napakah mišljenja. Verjetno se boš strinjala, da pravzaprav ne moreš vedeti kaj se pogovarjajo tvoji sošolci in so tvoje predstave o tem lahko povsem izkrivljene. Govorim o kritiziranju, ki ga navajaš in o opazovanju. Ko pridejo take misli, ki nimajo podlage v dejstvih, jih poskušaj ustaviti. Misli poskušaj preusmeriti na kaj lepega, na stvari, ki so ti ljube, ob katerih se dobro počutiš. Poskušaj ostajati samo pri dejstvih, ki jih preveriš - torej s vprašanji sošolcem .... Ne delaj si v glavi neresničnih zgodb, scenarijev, kaj šele zaključkov.

Naslednja pomembna tema zate so odnosi z vrstniki. Vsekakor te razumem, da je zate zelo pomembno, da imaš prijatelje, vsaj enega in da se počutiš sprejeto ter razumljeno. Predlagam ti, da poskušaš navezati stike vsaj z enim od teh vrstnikov, počasi. Poskusi se pogovarjati o šoli, vsakdanjih stvareh, počasi. Verjamem, da je to dobra pot. Počasi se bo mreža vrstniških navezav večala. Glede na to, da je največja težava v jedilnici, poskušaj z njimi oz. enim od njih mogoče reči kaj o hrani, čakalni vrsti....To bo od tebe seveda zahtevalo napor, a poskusiti je vredno in ne takoj odnehati. Vztrajnost se navadno obrestuje. Sedaj se odmikaš in s tem, ko se odpoveduješ malici, delaš v smeri izolacije in ne integracije z ostalimi. Mogoče lahko navezave najdeš tudi pri kakšnih drugih aktivnosti - morda imate kakšen krožek npr. pevski zbor..., tako bo potem lažje v jedilnici.

Kot sva že rekli, naj jedilnica in odmori za malico ne ostajajo kraj, ki ti predstavljajo občutek tesnobe, napetosti in nelagodja. Poskusi po korakih. Ko se boš bolje počutila v odnosu do drugih, bo hrana postajala vedno manjši problem.

Predlagam ti, da se še enkrat iskreno pogovoriš s svojo mamo in ji poveš, s kakšnimi težavami se soočaš - odnosi z vrstniki. Razumeti pa moraš tudi njo. Verjame, da je pomembno, da malicaš in da nisi lačna, sploh če doma kuhate manj. Kaj meniš ti? Morda pa se dogovorita, da je kosilo v restavraciji za obe nagrada ob razumevanju drug druge in premike v smeri še boljšega odnosa.

Čeprav sva se posvetili tvojemu odnosu z drugimi, se vprašaj tudi kakšen odnos imaš do sebe. Se ceniš, verjameš, da si zaslužiš, da si ljubljena, se znaš pohvaliti in v lastno pohvalo verjameš...? O čem govorim - o tvoji samopodobi in posledično samozavesti. Verjetno bo potrebno tudi na tem področju narediti kaj v smeri boljše samopodobe. Kaj praviš?
Predlagam ti, da se pogovoriš s šolsko svetovalno delavko in skupaj naredita načrt. S prepričanostjo vase in dejstvom, da se sprejemaš, boš tudi v odnosu z drugimi bolj samozavestna. To se bo izkazovalo ne samo v tvoji komunikaciji kot tudi v izražanju s pomočjo mimike obraza, drže telesa. Manj bo opaziti preplašenost, negotovost ....

Upam, da sem ti odgovorila na tvoja vprašanja in razmišljanja. Za dodatna pojasnila in odgovore sem ti na voljo. Vesela bom tvojega odziva.

Verjamem vate in te lepo pozdravljam,

Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalca:

 

Draga Almostanadult,

najprej se ti iskreno opravičujem, ker že kar nekaj dni čakaš na odgovor. Zahvaljujem se ti za ponovno zaupanje in zelo izčrpen zapis o tem kaj doživljaš, kaj se dogaja s tabo.

V kolikor najprej povzamem tvoj zapis - v ospredje si postavila svoje doživljanje sveta, ki kaže na otožnost, pogosto žalost, melanholijo, nezaupanje vase in negotovost v odnosu do sebe ter vrstnikov, ki te obkrožajo. Poleg tega je tu odnos z mamo, ki je, zdaj mi je precej bolj jasno kot v tvojem prvem zapisu, kompleksen in še dopisovanje s fantom z interneta. Zapisala si, da si v stiski izbirala tudi samopoškodbeno vedenje.

Veseli me, da imaš že zagotovljeno strokovno pomoč kliničnega psihologa in da si želiš pomoči, razmišljaš o sebi, iščeš vzroke za svoje doživljanje in vedenje. To kaže na tvojo voljo in pogum.

O odnosih z vrstniki sva razmišljali že v predhodnem odgovoru. Odnos se gradi obojestransko, kar pomeni, da mora biti interes za druženje na obeh straneh. Zgodi pa se, da v tem razvojnem obdobju (obdobje mladostništva) prihaja do nerazumevanja najprej sebe, drug drugega, ko se prijateljstva sklepajo na podlagi enakih ali podobnih interesov, ko se prijatelji razhajajo zaradi najrazličnejših konfliktov. Nikakor to obdobje ni enostavno. To dokazuje tudi tvoj zapis. Kot si zapisala sama lahko, da odnose z vrstniki ne vidiš realno. Navadno je, tako je tudi prav, naše doživljanje sebe in odnosov z drugimi subjektivno. Zgodi pa se, da je ta pogled lahko izkrivljen in to v odnose do sebe in drugih vnaša negotovost. O tem govoriš tudi ti. S psihologom sta verjetno veliko delala na tem, da bi izboljšala svojo samopodobo in posledično samospoštovanje. Drži? Kot veš, pa je to proces, ki zahteva veliko truda in potrpežljivosti ter strokovno podporo.

Naslednja tema, s katero se veliko ukvarjaš je tudi poznanstvo s fantom z interneta. Verjamem, da si bila vesela, ko si se začela dopisovati z nekom, ki ima - vsaj tako je bilo vidno na internetu, podobne teme kot ti. Kot si zapisala, si se zelo hitro navezala nanj, čeprav ga osebno ne poznaš. Praviš celo, da si se vanj zaljubila in celo upaš, da ga boš srečala v živo. Verjamem, da je bilo to dopisovanje v trenutnem tvojem stanju prijetno in si se hitro navezala nanj. Nikakor te nočem odvračati od sklepanja prijateljstev preko interneta, a bi te želela opozoriti, da bodi previdna. Pravzaprav ne veš kdo je na drugi strani, četudi naj bi bil iz tvojega kraja, tvoj vrstnik, iste starosti .... Predlagam ti, da z interneta kar hitro presedlaš na srečanje v živo, na krajih, kjer ne boš sama. Prijateljstva seveda lahko spletejo, a spoznaj najprej vrstnike v živo. Pripravljena moraš pa biti tudi na zavrnitev, na to, da se lahko kdo na drugi strani le heca, si krajša dolgčas. V kolikor meniš, da bi s tem fantom lahko spletla kakšno prijateljstvo, potem še predlagam, da se dobita v živo. Nikakor pa si ne dovoli, da bo tvoje razpoloženje odvisno od tega ali bo ta fant v kontaktu s tabo ali ne. To bi kazalo le na odvisnost oz. podrejenost. Če hočeš, bi to pomenilo, da boš dovzetna za vsa možna manipuliranja ali celo nasilje s strani kogarkoli. Prav zato je zelo pomembno, da stabiliziraš sebe in sebe vidiš realno, da se znaš ceniti itd.

Na koncu je tu še tvoj odnos z mamo. Iz zapisa je razvidno, še bolj kot v predhodnem pismu, da je vajin odnos težaven in da se ne razumeta. Kako pa je s tvojim odnosom z očetom? Morda s kakšnim drugi odraslim, ki ti lahko nudi varnost, sprejetost in razumevanje? Upam, da si tudi o tem govorila s svojim terapevtom in sta k pogovorom povabila tudi tvoje starše. Verjetno se boste lažje slišali, v kolikor boste imeli strokovno podporo strokovnjaka.

Skrbi me, da v svojem zapisu večkrat zapišeš, da si pogosto otožna, jokava, žalostna ter da se to obdobje kar vleče. Kaže lahko na depresivno razpoloženje. Si o tem govorila s svojim terapevtom? Si bila iskrena?

Draga deklica - iskreno sem prepričana, da potrebuješ intenzivno strokovno pomoč in podporo. Predlagam ti ali pa kar zahtevam, da zelo iskreno svoje stanje lahko tudi kar ta tvoj zapis preneseš k psihologu, ki ga obiskuješ. Prepričana sem, da je to najboljša pot. V kolikor bo potrebna še pomoč psihiatra in zdravljenje, si dovoli, da ti pomagajo. Svetujem ti, da se pogovoriš tudi s šolsko svetovalno delavko in razrednikom. Tako bo pomoč še učinkovitejša.

Predlagam ti, da poleg strokovne pomoči, "izkoristiš" naravo. Sedaj, ko bodo sončni dnevi, pojdi v naravo, na sprehod. To zelo pomaga. Morda povabiš še koga, s katerim bi rada šla, četudi ne veš kako se bo odzval. Vsak večer pa si v kakšen zvezek zapiši svoja doživljanja o preživetem dnevu in poskušaj najti vsaj eno stvar, dogodek, ki je bil ok po tvojem mnenju in ti nudi pohvalo za tisti dan. Ustavi se ob člankih Tosemjaz (http://www.tosemjaz.net/clanki/) in razmišljaj ob njih.

Ostaniva v stikih. Vesela bom tvojega poročanja kako ti gre.
Velik objem in vse dobro,

Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja