Prisilno(?) okrevanje

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Zapisala si, da sovražiš zbujanje vsak dan, pa da imaš slabe občutke, ker nočeš jesti toliko, kot želijo starši. Pa da te ne razumejo, da se nočeš zrediti.

Po drugi strani, pa si zapisala tudi, da bi bila rada suha in lepa.

Na eni strani, se zdi, doživljaš veliko negativnega in malo pozitivnih čustev. A to drži? Kaj te veseli? Kaj prinaša vsak nov tvoj dan? Veliko slabih občutkov in malo prijetnih, kot si zapisala? Potem razumem tvojo nejevoljo in nezadovoljstvo.

Razumem tudi, da je tvoj pogled na to, kaj pomeni biti »suha« različen od pogleda ljudi okrog tebe (staršev, zdravnika…). Zdi se, da jim ne zaupaš najbolj, da ti želijo dobro? Kaj pa pravijo tvoji prijatelji, prijateljice, ki jim zaupaš? Kako te vidijo, kaj želijo zate in tebi? Kako oni razumejo tvojo željo, kakšna si želiš biti?

Zapisala si, da imaš motnje hranjenja. Kako ti razumeš, kaj ta motnja pomeni zate? Zdi se, da so tvoji starši zaskrbljeni, saj so poiskali pomoč zate. To kaže, da jim ni vseeno zate, čeprav niso slediti tvoji želji, kar ti vidiš v smislu, da te ne razumejo.

Sama sem se z leti naučila, da je veliko odvisno od mene: kako sprejemam sebe, druge, priložnosti, izzive, s katerimi se srečujem, ki mi jih prinese vsak dan. Si kdaj razmišljala o tem, kako ti vidiš nove izzive, priložnosti? Kaj te veseli? Kaj vse te zanima? Kaj si želiš (razen tega, da bi bila rada suha in lepa)? Kakšni so tvoji cilji? Kratki – jutri, drugi teden, mesec? Kakšna želiš biti čez 5 let? Kaj boš takrat počela, delala? Kje boš živela?

Vidiš, da se mi je ob tvojih vprašanjih odprlo veliko drugih, novih. Morda tudi tebi.

Lep pozdrav,

Irena Toš Koren, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Prijazno od tebe, da si se ponovno oglasila.

Čeprav se ti ne zdi, da se je kaj veliko spremenilo in imaš celo občutek, da si nazadovala, si zapisala, da hrana ne zaseda več toliko prostora v tvoji glavi. To je zame napredek in tvoje razmišljanje, da si želiš, da ne bi več toliko razmišljala o hrani, je dober primer napredovanja.

Morda se zdaj ukvarjaš s tem, kako to doseči. Že to razmišljanje in tvoja želja sta zame napredek.

Morda lahko skupaj razmišljava, kaj bi ti pomagalo, kako bi lahko pri tem uspela. Kaj te zanima sicer? A imaš kakšne hobije? Si se kdaj ukvarjala s kakšnimi dejavnostmi? Si imela kakšne izvenšolske aktivnosti? Pa šolski krožki?

Morda pa imaš kakšno dalj časa trajajočo željo, s čim bi se želela ukvarjati, ali si se pred časom? Morda imaš zdaj možnosti, da začneš z nečim, kar si si kdaj želela?

Sama ti lahko zaupam, da je moja želja, da bi spet imela čas za igranje kitare (največ sem jo igrala v srednji šoli, potem pa za to ni bilo več toliko časa). Pa španščino bi se rada naučila…

Kaj pa tebe veseli? Kaj si želiš? Kaj te privlači?

Zapisala si tudi, da razumeš, da sta starša vztrajna v tem, kar si želita zate in da razumeš, da ti želita samo dobro. Kljub temu si si pridobila, kot si zapisala nekaj slabih navad – z izogibanjem temu, da bi vso hrano, ki jo daš v usta, pogoltnila. Še vedno si želiš sama kontrole koliko boš pojedla. In se na ta način malo tudi upiraš staršem, čeprav ti želijo le dobro in nič slabega.

Nič ni narobe, če kdaj kontrolo, za krajši čas, prepustimo komu drugemu, da si oddahnemo, saj je stalna kontrola lahko precej izčrpavajoča. Najbližji pa nam željo predvsem dobro, kot si zapisala tudi sama in omejitev tega časa, ko bodo drugi odločali o tebi, ni vedno najslabša možnost.

Upam, da ti bo uspelo še nadalje priti do tega, kar si želiš in ohraniti dobre odnose z bližnjimi.

Oglasi se še kaj,

Irena Toš Koren, univ. dipl. psihologinja