Vprašanje:
Prikrita depresija, kako najrej, kako povedati staršem
Tema: Odnosi v družini, Samomor, Žalost in depresija
-
so
sonček
sonček
Objavljeno: 22 jul. 2025 19:01
Pozdravljeni,
pravkar sem dopolnila 16 let in začela sumiti, da imam prikrito depresijo. V otroštvu so se dogajale stvari, ki so me prizadele že kot otroka vendar sem jih začela dojemati nekje v 7. razredu. Od takrat dalje se počutim obupno, sem žalostna, počutim se nič vredno, imam občutek, da me nihce nemore zares imeti rad. Večino svojih interesov jn hobijev sem upostila, ker nimam volje in ne energije, da bi počela kar koli. Podnevi konstano spim saj se počutim utrijeno od življenja. Ponoči pa se valjam po postelji in nikakor nemoren zaspati. Zadnje dni in noči mi postaja slabo in se mi vsti, ves čas sem živčna in pod stresom. Posledice tega vidim tudi pri prehranjevanju, saj par dni nimam apetita in pojem dva majsa obroka na dan, potem pa en dan pojem ogromo (5-6 takih obrokov), potem spet manj... Zdaj sem zaključila 1. letnik splošne gimnazije (s skoraj odličnim uspehom) in na to dosežek sploh nisem ponosna, čeprav sem si vedno želela, da bi to dosegla. Čez šolsko leto sem se veliko krat zamotila z učenjem in nisem imela časa overthinkati in razmlišljati o tem kako se zares počutim. Ko so se ocene nehale, se je moje mentalno stanje poslabšalo. Postala sen še bolj razdražljiva in vso bolečino, ki jo čutim preobrnem v jezo. Zdraj imam obsebi prijateljice s katerimi se o tem lahko pogovarjam in mi pri tem pomagajo (v osnovni šoli nisem imela take sreče). Že med 7. in 8. razredom so se mi pojavljale samomorilske misli (probala sem tudi izvesti manjsi poskus samomora a sem se tik pred tem ustavila in zmrznila) . V mojih možganih se je kar naprej pojavlaja misel: "ti si rojena, da se vbiješ" in tega še zdaj nemoren spraviti iz glave. Tudi ko navdušim vse ostale in so posnosni name, jas sama nase vendar sem žalostna, razočarana in obupana. Znanci, sorodniki, družinski prijatelji in družina bi me opisali, kot veselo, vedno nasmejano in energično dekle (veliko krat me primerjajo s soncem-mi govorijo, da sem kot en sonček) vendar sem vse daleč od tega. Pred temi ljudni vedno nosim masko popolnosti in veselja. Hvaležna sem, da imam prijateljice pred katerimi se ne rabim pretvarati. Že vsa ta leta vem, da z mano nekaj ni vredu ampak neven kaj naj naredim. Nevem kako naj to povem staršem, saj me je strah da bo celo mojo družino zgrabila panika in se bodo počutili krive čeprav niso. Zadnje čase se doma v ožjem družinskem krogi veliko kregamo jas se obnašam do njih zelo grozno. Tega se zavedam ampak je to zelo teško popraviti. Kako naj bom vesela in se družim z njimj, ko bi najraje spala saj se komaj spravim iz postelje. Imam zelo malo energije (toliko, da lahko opravim vsakodnevno higijeno in nekaj domačih opravil). Nevem kaj naj naredim.
Upam, da to ni bilo preveč zmedeno napisano, saj sen napisala točno to kar sem čutila v tistem trenutku in kaj čutim že vsa ta leta.
Hvala za vaš čas in odgovor!
-
Uredništvo
_izbrisan uporabnik_
Objavljeno: 23 jul. 2025 12:22
Odgovor svetovalca:
Pozdravljena,
Naš organizem ima za spoprijemanje z zahtevnimi situacijami svojske rešitve, nekatere med njimi so podpore le neko obdobje: prilagodimo se na okoliščine, ki nas tako ali drugače zaznamujejo z določenim vedenjem, razmišljanjem, (ne)občutenjem... Ti si med drugim pozornost usmerila v šolski uspeh in dobro razpoloženje, ki ga pokažeš navzven, tako je ostal tvoj notranji senčni svet drugim skrit in tebi večkrat zakrit. Ko mu nameniš več prostora, pa se občutki ojačajo, neprijetno se razmahne in znaki, ki jih opisuješ, govorijo o tem, da ti tak umik ne koristi več, saj ti tu in sedaj zmanjkuje volje in energije za vsakdanje veselje, aktivnosti, ... kar se rado zgodi, ko zunanji pritisk (ritem učenja in preverjanja, ocenjevanja znanja) pojenja. Fino, da si našla v srednji šoli družbo, da se lahko zaupaš prijateljicam. Znaki, ki jih opisuješ, po mojem mnenju zahtevajo tudi strokovno pomoč. Zato je misel, »povedati staršem« pomembna. Skrb, ki jo čutiš, kako se bi lahko počutili oni, te ovira, da bi spregovorila, to pa pomeni, da ostajaš še bolj sama brez strokovne pomoči. Starši včasih res ob otrokovi stiski lahko pomislijo, da so k težavi prispevali tudi sami. Včasih so, včasih niso: a na drugi strani imam občutek, da staršem ne bi bilo vseeno, če bi slišali, kako se ti počutiš in da potrebuješ strokovno pomoč. V vsakem primeru smo ti še naprej na razpolago. Za naslednji korak tudi POSVET, organizacija, kamor se lahko vključiš. V ZD v bližini tvojega kraja ali centra (ne vem namreč, kje bivaš) imajo Centre za duševno zdravje otrok in mladostnikov, kjer se tudi lahko naročiš na pogovor, oziroma pogovoriš s tvojo osebno zdravnico za naslednji korak, kjer ti (klinični) psiholog pomaga razumeti, kaj se ti dogaja, psihiater lahko v nekaterih primerih predpiše medikamentozno podporo, v kolikor oceni, da je dobrodošlo za stabilizacijo odraščajočega (po predhodnem pogovoru in v soglasju s teboj). Vidiš: nič brez tebe, le naslednji korak je pomemben, da poiščeš pomoč tudi zunaj v svojem okolju. Za učenje novih veščin je pomembno, da imaš nek svetovani/psihoterapevtski proces, kjer se boš urila spoznavati sebe, premoščati ovire in zbirati strategije, ki ti bodo pomagale na poti naprej. Razišči, kar veliko vsebin lahko najdeš tudi na naših spletnih straneh (Kako lahko naredim drugače, spoprijemanje z jezo...). Jeza govori o tvojih potrebah. Je tudi energija, ki lahko pomaga pri doseganju sprememb in je ovira, ko pa se prelevi v ustvarjanje sporov, kajne.
Kaj bi lahko na primer povedala staršem... kako bi se izrazila? V informacijo: jaz sem te povsem dobro razumela v tem, kar si zapisala nam. Lahko črpaš iz tega zapisa in poveš, da zunanja podoba tebe ne ustreza temu, kar se ti dogaja navznoter, povzameš, kar si zapisala in poveš, da potrebuješ pomoč strokovnjakov.
Morebiti še nekaj priporočil:
- Dobro je, da izbereš trenutek, ko imate čas in napoveš, da jih prosiš, da ti prisluhnejo.
- Lahko pojasniš, da si v zadnjem času bolj zajedljiva in nestrpna in da je to posledica stiske, ki jo čutiš.
- Razumeš, da mogoče glede na njun pogled ne bosta videla stvari enako, da pa ju prosiš, da te poslušata z resnostjo.
- Poveš, da se počutiš slabo, da v sebi nosiš stisko, da ti zmanjkuje energije, da bi vstala iz postelje, bila aktivna..., si nespečna, ... (druge znake dodaš), da si preverjala in ocenjuješ, da imaš kar nekaj znakov, ki govorijo o depresiji in da zdaj res potrebuješ njuno podporo in pomoč,
- ob vsem opisanem si se že soočala tudi s temačnimi mislimi – "sem že pomislila, da bi bilo lažje, da me ne bi bilo."
Prosiš ju, da ti pomagata priti do strokovne pomoči. Poveš, da si zbrala pogum, da jima poveš o sebi, da to ni bilo lahko in da si ne želiš, da se težave še stopnjujejo.
Seveda je pomembno, da najdeš svoje besede, zapisane v tvojem pismu so povsem razumljive.
Kaj meniš? Ti ta odgovor doprinese k naslednjemu koraku?
Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
so
sonček
sonček
Objavljeno: 23 jul. 2025 22:23
Pozdravljeni,
hvala vam za odgovor in vse nasvete. To mi je dalo dodaten "push", da se končno opogumim in povem staršem. Hvala vam!
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Julija Pelc
Objavljeno: 24 jul. 2025 09:37
Odgovor svetovalke:
ODLIČNO,
kar pogumno naprej. Le pot skozi (tudi) neprijetno je pot ven in navzgor.
Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.