Prijateljstva

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljen,

pišeš, da imaš probleme s prijateljstvi, se počutiš osamljeno in praviš, da se ti te vzorci že nekaj časa ponavljajo. Glede na opisano ti bom s svojim odgovorom skušala pomagati po svojih najboljših močeh oz. ti bom pomagala poiskati ustrezne načine, kako začeti, nadaljevati in ohranjati medosebne odnose. Naj pa te že na začetku pomirim, da ima veliko ljudi težave z odnosi in prijateljstvi – gre namreč za stvar, ki jo je, sploh v današnjem času, kar težko vzpostaviti in ohranjati, če si vsi udeleženi ne prizadevajo za to. Odnosi so takorekoč živa stvar in se spreminjajo tako s časom kot z našo rastjo, vsekakor pa sta za odnos vedno potrebna najmanj dva. Gre torej za recipročnost v odnosih.

Če začneva kar pri socialni anksioznosti – osebam, ki le-to imajo se najbolj priporoča izpostavljanje – gre za to, da se osebe kljub neprijetnim občutkom, ki jih občutijo v socialnih situacijah, izpostavijo in se »dajo« v različne situacije. To praviš, da že načeloma prakticiraš, a se mi je vseeno zdelo  pomembno izpostaviti. V različnih situacijah (npr. na faksu, v službi oz. dobesedno kjerkoli) lahko poskusiš začeti pogovor – npr. če hodiš na faks, lahko sošolce najprej pozdraviš, potem jih lahko vprašaš za kakšno usmeritev (npr. iz kje se učijo; če morda vedo, kako izgleda izpit ipd.), potem (čez nekaj časa) pa jih lahko povabiš npr. na kavo, ker so s tabo delili zapiske, v smislu »Ej res hvala za zapiske/za informacijo glede XY, imaš kavo v dobrem/ti ob priliki častim kavo:).« - ali kaj podobnega. Ne glede na to, ali obiskuješ faks ali ne (žal te informacije nisem prejela) lahko izpostavljanje prakticiraš praktično kjerkoli. V trgovini lahko nekoga vprašaš, kje je npr. neka stvar, ki jo iščeš; v službi pa npr. pozdraviš in sodelavce vprašaš, kako so. Omenil si, da si neroden v pogovorih –  poglej, gre za veščino, ki se jo lahko naučimo in večkrat, kot boš začel pogovor, lažje ti bo. Vem pa, da to ni lahko. Ampak saj veš, včasih moramo stopiti iz cone udobja, četudi nam je neprijetno, da potem pridemo do tja kamor želimo priti. Zato bi moj nasvet bil, da ne obupaš in da si ponosen na vse male in velike korake, ki si jih in ki jih še boš naredil.

Rekla bi, da je dandanes tudi težko kar tako spoznati nove ljudi in prave prijatelje, a to ni nemogoče! Samo obupati ne smeš in se kdaj prepustiti – saj veš, bolj kot iščemo, bolj se nam ponavadi stvari izmikajo…bolj pa kot smo tako »bo kar bo«, pa se ponavadi stvari same razpletejo. Skušaj tudi imeti v mislih to, da te to ne definira in da se stvari lahko izboljšajo in popravijo. Omenil si, da si preizkusil že kar nekaj hobijev – lahko se vprašaš, kaj so stvari, ki te najbolj osrečijo in ki jih res rad počneš ter se skušaš vključiti še tja, če se še nisi. Jaz verjamem, da se vsaka stvar/obdobje zgodi z razlogom in da lahko z vztrajnim delom na sebi izboljšamo nekatere vidike našega življenja.

Predvsem pa se mi zdi pomembno najti prijatelje, ki nas spodbujajo, podpirajo in sprejemajo takšne kot smo. Pravi prijatelji te bodo sprejeli takšnega, kot si in ti bodo pomagali rasti. Je tudi tako, da ne potrebujemo veliko prijateljev, dovolj je, če imamo nekaj pravih.

Vidim, da že veliko veš o tem oz. si že veliko delal na tem, prav tako tudi sam opažaš, da se ti vzorci ponavljajo in prepoznavaš, da nisi imel prave oz. potrebne socialne podpore, ko si bil otrok. Glede na vse bi ti toplo priporočila (seveda, če si to lahko privoščiš) obisk psihoterapije. Terapevt/terapevtka bi s tabo lahko raziskovala vzorce in ti jih pomagala predelati. Če imaš kakršnokoli vprašanje glede tega, mi lahko napišeš:). Ker žal nimam informacije, ali obiskuješ faks ali ne – ena možnost bi bila tudi obisk svetovalnic, ki jih ponujajo ene izmed fakultet. To so samo predlogi, ki jih ne rabiš sprejeti, a menim, da če se želimo rešiti nekaterih vzorcev, da moramo začeti »intenzivno delati na tem«, da se jih osvobodimo. Prav tako je en izmed varovalnih dejavnikov lahko družina, ki nas podpira in sprejema takšne kot smo.

Upam, da sem ti s tem odgovorom vsaj malo pomagala, predvsem odnesi od tega to, da s teboj ni absolutno nič narobe. Vsak ima neko stvar, ki ga bremeni in »ustavlja« v življenju – vsak v sebi bori svoje bitke, tako da vedi, da res nisi sam v tem in da se stvari dajo izboljšati!:) Žal ti nisem mogla podati bolj konkretnega odgovora, saj mi nekaj informacij manjka (npr. ali obiskuješ faks ali ne; se razumeš z družinskimi člani; kaj rad počneš v življenju; v katere hobije si se že podal ipd.). Tako da res vzemi ta odgovor kot neko smernico, kako delovati v socialnih situacijah in se ne ustavi – saj veš, če se nam zaprejo ena vrata, se nam bodo zagotovo odprla druga, morda celo boljša. Verjamem pa, da tega morda zdaj še ne vidiš na takšen način…ampak sem prepričana, da se bo tudi tebi poklopilo in da boš zagotovo našel svoj krog ljudi, ki so tebi namenjeni!:)

Če imaš morda še kakšno vprašanje, se lahko ponovno obrneš name.

Lepo bodi in vse dobro ti želim,

Nika Verbič, dipl. psihologinja (un)