Prijatelji,samozavest,personality

Odgovor svetovalca:

Pozdravljeno dekle,

Kot razumem, se trenutno soočaš s težkim obdobjem in si želiš nekoga za pogovor, vendar imaš občutek, da se z nikomer ne moreš pogovoriti. Praviš, da so tudi tvoji starši imeli težko obdobje, in verjamem, da ni enostavno... Kar si opisala, zveni res čustveno naporno in žal mi je, da si se morala soočiti s tem. Verjetno se počutiš samo in brez prave opore, brez nekoga, ki bi se mu lahko zaupala in bi te zares slišal. Najprej želim, da veš, da nisi sama in da je normalno, da se kdaj počutimo, kot da se ne moremo z nikomer pogovoriti.

Težave v družini lahko povzročijo res hudo stisko in pomembno je, da imamo ob tem nekoga za oporo. Napisala si, da imaš sicer prijateljico, s katero sta si bili zelo blizu, vendar sta se oddaljili med poletjem. V tvoji situaciji je to lahko še toliko bolj boleče. Si pomislila, da bi lahko ponovno navezala tesnejši stik z njo? Čeprav je trenutno tvoj odnos s prijateljico drugačen, kot je bil, sama pa si se spremenila, še to ne pomeni, da se ne moreta ponovno zbližati in povezati. Razmisli, če bi to bilo nekaj, kar si trenutno želiš. Lahko ji na primer predlagaš, da bi več časa spet preživeli skupaj, delali nekaj, kar vaju veseli, to pa bi lahko pomagalo odprti prostor za nadaljnji pogovor.

Normalno je seveda tudi, da se spreminjamo, s tem pa se spreminjajo tudi naši odnosi z drugimi - včasih se nekateri oddaljijo, z drugimi pa se zbližamo. To še ne pomeni, da gremo vsem na živce, seveda pa kdaj takšne misli prevladajo, ko se soočamo s težavami. Omenila si, da so ti druge prijateljice iskreno odgovorile, ko si jih vprašala po mnenju o tem. Se ti zdi, da bi jim lahko zaupala kaj o svoji situaciji in prosila za pogovor? Da bi se lahko z njimi zbližala?

Ne pozabi, da obstajajo tudi drugi viri opore. Podporo lahko poiščeš pri šolski svetovalni službi, ki je tam, da ti pomaga v takšnih težkih situacijah - lahko ti nudijo varen prostor za pogovor in te usmerijo. Lahko mogoče zaupaš kateremu učitelju? Tudi ti so lahko velika opora in ti lahko pomagajo videti težavo na drug način. Vem, da je lahko strašno, ampak verjamem, da zmoreš. Iskanje podpore je pogumen korak in že zdaj si pokazala veliko poguma, ko si delila svoje težave tukaj.

Želela bi te vprašati še kaj več o situaciji doma... Kar si povedala, zveni zaskrbljujoče in kot res veliko breme. Mi lahko poveš kaj več o tem, kako je zdaj in mogoče kaj se je zgodilo, ko si omenila, da ste imeli družinske težave? Tako ti bom lažje pomagala. Verjamem pa, da te ima mama rada in bi ti poskusila pomagati, če bi se pogovorili. Res da mogoče ne bo razumela situacije, kot jo razumeš ti, vendar ji lahko poskusiš pojasniti, kolikor lahko. Navsezadnje sta obe del te zgodbe, nisi sama in sta lahko druga drugi pomembna opora. Mogoče ti bo njeno razumevanje pomagalo videti še drugo plat in osvetliti možno pot naprej. Misliš, da bi lahko poskusila?

Tukaj sem zate, če si pripravljena povedati več, in verjamem, da si super punca ter zmoreš... Drži se.

Patricija Knez, dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

Hvala ti, da si mi zaupala več o svoji situaciji in stiski.

Praviš, da te je mamin nov partner takrat res postavil v težek položaj, saj jo je pogosto pretepal. Ti si skušala mamo zaščititi in ti ni uspelo, kot bi si želela. Normalno te je ob tem vsem skrbelo tudi za brata in sestro. Vidim, da ti je to povzročalo res hudo stisko, v kateri si želela preusmeriti bolečino drugam, s samopoškodovanjem, pomislila si tudi, da bi bilo bolje umreti. Verjamem, da si se ob nasilju v družini počutila nemočno, saj nisi mogla storiti več, da bi pomagala mami, nisi mogla zaščititi nje ali svojih sorojencev...

Prosim vedi, da ni tvoja naloga ali odgovornost, da bi morala zaščititi svoje starše, še posebej ne pri tako mladih letih. Nihče si ne zasluži, da bi pri tvojih letih prenašal tako težko breme in se s tem moral sam soočati. Zelo mi je žal, da si se znašla v tem položaju in hudo mi je zate, saj tako mladi še ne zmoremo sami razreševati takšnih situacij, potrebujemo pomoč. Mogoče si imela takrat tudi občutek, da si sama v tem in nihče ne bo pomagal, te slišal, v stiski pa si se obrnila na rezanje.

Samopoškodovanje lahko hitro vidimo kot uteho, ki nam nudi trenutno olajšanje in nek občutek nadzora nad situacijo, hkrati pa nas pomiri, kar si tudi sama opazila pri sebi. A hitro lahko preide v navado, nimamo več nadzora, zelo težko pa spregovorimo s kom o tem in ne nudi razrešitve stiske. Vem, da je lahko zelo hudo, vendar samopoškodovanje nikoli ne predstavlja rešitve. Ponosna sem nate, da si se zmogla ustaviti in si reči ne. Opisala si, da je to leto zate najhujše, zato te res spodbujam, da ostaneš močna in poskusiš težke občutke reševati drugače. Več o različnih načinih soočanja si lahko prebereš tudi tukaj. Lahko si izbereš način, ki ti bo ob občutkih stiske najbolj ustrezal in odgovarjal - samo da si tako ne škodiš.

Pri tem pa si zapomni, da res ne rabiš nositi vse stiske in odgovornosti sama... Nič ni narobe, če ne uspemo stiske razrešiti sami, zato je takrat dobro, da se obrnemo po pomoč in zaupamo stisko odrasli osebi. V tvojem primeru niti ne moreš sama rešiti situacije in nihče od tebe ne more tega pričakovati. Tu potrebuješ oporo, nekoga, ki te vodi. Če še nisi uspela stopiti v stik s šolsko svetovalno službo, učitelji ali drugo odraslo osebo, ki jim zaupaš, te toplo spodbujam, da sedaj stopiš pogumen korak naprej in deliš svojo stisko. Vem, da je lahko strašno, mogoče ne veš, kako bodo reagirali, vendar ti zagotavljam, da bodo naredili vse v njihovi moči, da ti pomagajo za tvoje najboljše.

Pogovarjali sva se, da nisi prepričana, če bi te mama lahko razumela s tvojega vidika. Si se morda uspela o svojih občutkih pogovoriti z mamo od zadnjič? Nič hudega, če se nisi. Me pa zanima, kaj misliš, da bi ti pomagalo oziroma olajšalo pogovor. Bi potrebovala kaj posebnega, da bi lažje steklo? Kaj pa z bratom in sestro? Kot si rekla, ti je bilo hudo zanju, pogovor pa lahko tudi njima  predstavlja pomembno podporo. Mogoče bi se lahko skupaj dogovorili in pogovorili o vsem, kar se je zgodilo - ti, sorojenca in mama. Začnete lahko tako, da naslovite, kako ste se ob določenih trenutkih počutili, kaj ste razmišljali, kako vam je zdaj v tem trenutku... Res je lahko težka in neprijetna situacija, ampak je pomembno, da smo lahko drug z drugim tudi ranljivi in si priznamo prave občutke, da se z njimi uspemo soočiti.

Glede na tvoje drugo sporočilo bi še rada dodala, da sva nekaj o prijateljicah naslovili tudi na začetku. Si se uspela kaj pogovarjati z njimi? Zdaj omenjaš, da se eni izmed njih zdiš tečna in slabe volje. Povsem razumljivo je, da se tako počutiš in da to drugi zaznajo. Težko je v takem obdobju najti dobro voljo in skrivati svoje občutke, s tem ni absolutno nič narobe. Je pa lahko to težje razumljivo tvojim prijateljicam, saj morda ne vedo, s čim se soočaš in tvoje vedenje ter počutje dojamejo drugače. Predstavljam si, da ti to povzroča še dodatno breme. Misliš, da bi bilo bolje, če se bi vsaj z delnim pojasnilom poskusila približati tej prijateljici? Tako bi te tudi ona bolje razumela in vedela, zakaj si slabše volje, saj očitno opažajo, da se nekaj pri tebi dogaja, a ne znajo ustrezno reagirati. Bi želela poskusiti kaj v tej smeri? Kaj točno ti meniš, da bi v tem trenutku potrebovala od prijateljic?

Posebej me skrbi, ker si omenjala misli na smrt. Kako pogosto pa se ti takšne misli pojavljajo? Kaj ob tem po navadi storiš? Verjamem, da je lažje pomisliti, da te ne bi več bilo in bi bilo konec trpljenja ter da se to zdi lažji način, nekakšna hitra odrešitev... Velikokrat se lahko ljudje v težkih situacijah zalotimo pri teh mislih. Ampak rada bi, da veš, da SO okoli tebe ljudje, ki te imajo zagotovo radi. Tvoji mama, brat, sestra... Tudi tvojim prijateljicam verjetno ni vseeno zate, le ne vedo, s čim se soočaš. Nisi sama... Na tem mestu ti res toplo in z vsemi dobrimi nameni svetujem, da naslednjič, ko se boš soočala s podobnimi težkimi mislimi in občutki, pokličeš TOM telefon (116 111) ali Posvet (031 704 707). Več virov pomoči lahko najdeš tudi na tej povezavi.  In brez strahu - tu so ljudje, ki ti bodo brez obsojanja pomagali in te podprli na tvoji poti do boljšega počutja.

Upam, da ti uspe vzpostaviti dober podporni krog okoli sebe, saj si zaslužiš in potrebuješ oporo skozi to težko obdobje. Prosim sporoči, kako bo šlo.

Drži se.

Patricija Knez, dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena!

Vidim, da si ponovno pisala enako sporočilo, zato bi rada preverila, če je vse v redu. Je morda šlo za pomoto?  Tvoje sporočilo o dogodku s prijateljico sem naslovila v svojem prejšnjem odgovoru - toplo te spodbujam, da še enkrat prebereš ta odgovor. 

Od dogodka s prijateljico je zdaj minil že kakšen teden, zato bi rada preverila, če se je v tem času kaj spremenilo. Verjamem, da je ob tem, ko izveš, da si nekomu tečen, lahko precej težko in neprijetno, pa vseeno ... Ste se potem s to prijateljico še uspele kaj pogovoriti? Se je v tem času zgodilo še kaj pomembnega? V pomoč bi mi bilo, da razmisliš še o vprašanjih iz mojega prejšnjega odgovora, saj te želim bolje podpreti in ti pomagati. Prosim sporoči, če ti bo to šlo, ni pa tudi nič hudega, če pri sebi še ne najdeš  točnih odgovorov - en korak naenkrat.

Verjamem, da zmoreš.

Patricija Knez. dipl. psihologinja (UN)