Prijateljice me zapostavljajo

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

hvala, da si se oglasila in delila svoje občutke. Vidim, da se počutiš slabo in da te vse, kar se dogaja s prijateljicami in družino, močno bremeni. Že to, da si se odločila pisati in prositi za pomoč, je velik korak, ki kaže, da si pogumna in da si v sebi želiš, da bi bilo bolje.

Najprej bi te rad vprašal – ali te misli o tem, da bi se ubila, spremljajo ves čas ali pridejo občasno? Ali razmišljaš o tem, kako bi to storila? Hvaležen bi bil, če bi mi to zaupala, da lahko skupaj poiščeva način, kako bi ti lahko bilo vsaj malo lažje. Če te misli pridejo bolj občasno, si lahko prebereš nekaj koristnih informacij tukaj: https://zivziv.si/razmisljam-o-samomoru/

Če pa so zelo močne in trajajo dlje časa, je pomembno, da se čim prej pogovoriš z odraslo osebo. Razumem, da imaš težave z družino in da ti je zaradi tega še težje, zato ti predlagam, da se pogovoriš npr. z razredničarko_kom ali šolsko svetovalno delavko.

Lahko pokličeš tudi eno od zaupnih telefonskih številk, kjer so vedno na voljo ljudje, ki te bodo poslušali in ti pomagali:

- TOM telefon (116 111) – za otroke in mladostnike, vsak dan od 12h do 20h

- Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (116 123) – 24 ur na dan

O prijateljstvu z Rebeko in Anjo

Vidim, da ti odnos z njima povzroča veliko stisko. Ko so odnosi polni prepirov, obtoževanja in občutkov, da te ne razumejo, lahko to zelo boli. Pomembno je vedeti, da v prijateljstvu nisi edina, ki je odgovorna za to, da se vse reši – za prijateljstvo sta vedno potrebni (vsaj) dve osebi, ki sta pripravljeni poslušati in razumeti drug drugo.

Napisala si, da je bila Rebeka do sredine sedmega razreda tvoja dobra prijateljica, potem pa so nastali prepiri, pri katerih je bila pogosto vpletena Anja. Zdi se, da se odnos med vama ni spremenil zaradi nečesa, kar si ti storila narobe, ampak zaradi vpliva Anje. Razmisli tudi, ali bi bilo smiselno Rebeki dati malo prostora, saj se iz opisane situacije zdi, da si ti ravnala iskreno in prijateljsko, ona pa se ni odzvala najbolje. Če te pogosto odriva stran ali krivi samo tebe, je to nekaj, kar ji lahko omeniš. Si se z Rebeko poskusila pogovoriti, ko Anje ni bilo zraven?

Pomembno pa je tudi, da ne pozabiš nase in na svoje občutke. Postavljanje mej je v prijateljstvu prav tako pomembno kot v drugih odnosih. Imaš pravico povedati, kako se počutiš, in če te kdo nenehno spravlja v slabo voljo ali ignorira tvoja čustva, si ni nujno vredno prizadevati za prijateljstvo za vsako ceno. Prijateljstvo naj bo nekaj, kar te podpira, ne pa nekaj, kar ti povzroča stalno slabo voljo.

O tvoji najboljši prijateljici

Omenjaš, da ti je tvoja najboljša prijateljica v B razredu v veliko oporo. To je zelo dragoceno in pomembno je, da ta odnos vzdržuješ tudi v tem obdobju. Se lahko s svojo najboljšo prijateljico pogovoriš o tem, kako se počutiš, npr. po pouku? Lahko jo prosiš, da skupaj preživita več časa, morda popoldne skupaj delata nalogo ali se učita. Včasih že to, da imamo nekoga, s katerim lahko preživljamo čas brez občutka pritiska, pomaga, da se počutimo bolje.

Želim, da veš, da nisi sama. Razumem, da se ti trenutno zdi, da je vsega preveč, ampak obstajajo poti, da ti bo bolje. Tukaj sem, če želiš še naprej govoriti o tem ali če potrebuješ kakšno dodatno podporo.

Vse dobro,

Aljaž Bogolin, mag. psihologije

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

hvala, da si se ponovno oglasila in delila več o tem, kaj doživljaš.

Vidim, da se soočaš z veliko težkimi občutki, zato res cenim tvojo odprtost. Najprej bi se želel še enkrat dotakniti tvojih misli o samomoru. Omenila si, da so občasne – ali razmišljaš tudi o tem, kako bi to storila? Si o teh mislih že govorila s svetovalno delavko ali katero drugo starejšo osebo? Vem, da se ti morda zdi, da ni druge rešitve, ampak samomor ni rešitev – lahko se zdaj počutiš brezizhodno, a obstajajo načini, da ti bo bolje. Pomembno je, da s temi občutki nisi sama in da jih deliš z nekom, ki ti lahko pomaga.

Dobro je, da si se že pogovorila s svetovalno delavko o situaciji v družini, žal mi je, da to (še) ni prineslo olajšanja. Včasih traja, da ljudje okoli nas res razumejo, kaj doživljamo, a to ne pomeni, da je treba obupati nad iskanjem podpore.

Omenjaš, da ti najboljša prijateljica pomeni veliko in da ji zaupaš vse, kar je res dragoceno. Škoda, da je druženje z njo včasih omejeno zaradi staršev. Si jim kdaj poskusila razložiti, da se ob njej počutiš bolje in da ti pomaga, da lažje preživiš težje dni? Morda bi jim pri tem lahko pomagala tudi svetovalna delavka ali kakšna druga odrasla oseba, ki bi jim pokazala, da je prijateljstvo z njo pomemben del tvoje podpore.

Kar se tiče Rebekinega odziva – razumem, da so te njene besede prizadele. Kako bi se počutila, če bi se odločila, da ji daš prostor in se bolj posvetiš kateremu drugemu prijateljstvu v razredu?

Res si želim, da veš, da nisi sama. Če se bo stiska nadaljevala ali boš kdaj čutila, da misli o samomoru postajajo močnejše, se lahko kadarkoli obrneš na telefona, ki sem ju omenil v prejšnjem odgovoru.

Če potrebuješ dodatno podporo, sem na voljo, da se pogovoriva naprej.

Vse dobro,

Aljaž Bogolin, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Draga Zvezdica,

ker je kolega Aljaž na bolniški in te nismo želeli pustiti predolgo čakati na njegov odgovor, ti tokrat odpisujem jaz. Prebrala sem vajino dopisovanje in se pridružujem Aljažu: hudo je, ko te prežemajo močni negativni občutki in temne misli, pa v tvoji bližini ni nikogar, ki bi ti pomagal pri razbremenitvi od tega.

Praviš, da si se začela družiti z drugo prijateljico, ki kaže razumevanje in spoštovanje. Super! Iz tvojih zapisov sem tudi sama mnenja, da prijateljstvo, ki ne nudi opore, ni pravo prijateljstvo. In prav je, da daš priložnost novim ljudem. Si v letih, ki prinašajo ogromno sprememb - v razumevanju odnosov, v oblikovanju vrednot, v raziskovanju svoje identitete, v zanimanjih ... in to pogosto prinese za seboj tudi drugo družbo, druge prijateljice. To je normalno in se dogaja vsem. Kot je zapisal že Aljaž - s teboj ni nič narobe in se strinjam z njim, da si pokazala dovolj pozornosti, potrpežljivosti in razumevanja Rebeki. To, da ne pristajaš na žaljenje, je edino pravilno.

Zanima pa me, zakaj o svojih mislih o samomoru ne upaš povedati šolski svetovalki? Česa te je strah? Svetovalka je usposobljena za to, da ti nudi varno zavetje in je zavezana temu, da te ne bo silila v nič, česar nočeš. 

Ni osebe na svetu, zaradi katere bi bilo vredno umreti - razen če s tem neposredno rešimo njeno življenje, pa še to ni nujno vedno enoznačno. Prav tako je ni težave, ki bi jo smrt res rešila. Še nikoli se ni zgodilo, da bi se po smrti kdo oglasil in povedal, kako mu je odleglo. Je pa znano dejstvo, da ogromna večina teh, ki so poskušali narediti samomor in preživeli, tega nikoli več ne ponovi, in obžaluje, da so sploh kdaj poskusili. Smrt je nepovratna, v življenju pa obstaja veliko učinkovitih načinov, kako zmanjšati ali ustaviti trpljenje, ki ga doživljamo. Zakaj jim ne bi dala priložnosti?

Kaj misliš ti? Zakaj ne bi poskusila raziskati te načine - kako si pomagati, ko ti je zelo hudo? K svetovalki se lahko odpraviš s prošnjo, da ti pomaga pri slednjem - ni treba, da govorita konkretno o smrti, če ti je preveč neprijetno o tem govoriti v živo.

In vedno si dobrodošla tudi tule. Rešitve obstajajo, pomoč obstaja. Žal mi je, da stvari v tvoji družini ne štimajo. Ampak vse se da reševati in spremembe vedno pridejo - dokler smo živi. Vse te še čaka!

Mislim nate in držim pesti za novo prijateljstvo!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja