Prijateljice

Pozdravljeni! Na vas se obračam iz obupa, in sicer ne vem kaj naj storim. Stvar sicer ni nek "big deal", ampak se vseeno moje šolsko leto ni začelo tako dobro. Gre za to, da se v družbi svojih dveh najboljših prijateljic počutim zapostavljeno in odrinjeno. Sta drugače prijateljici od rojstva, tudi očetje in starši so prijatelji, zato ne pričakujem da bom "enakovredna", ko pa sta s kolesom ena do druge oddaljeni leslabih 10 minut, jaz pa z avtom kar pol vre. No, ni bistvo v tem, pomembno je le, da sedaj v tretjem letniku pri nekaterih predmetih sedim sama, ker zame ni prostora tudi sama v prvi vrsti, ker se oni seveda ne bosta ločili. Razumem, da sta mogoče bolj povezani a zdaj smo "trio" že tri leta in bi se lahko izmenjevale, a ne? Ali pretiravam? Nevem več sama kaj je prav in kaj ne. Predvsem ena je problem, druga bi se še komot usedla poleg mene,  ena pa prav čuti potrebo da sedi poleg one in mene sploh ne potrebuje. Pišeta si po sporočilih, ne v naši skupini na instagramu ... Da res ne bo pomote ne pričakujem, res, da bi se zdaj zgodilo nevem kaj, ampak smo skupaj že od prvega letnika, sedaj tretje leto, sem enkrat tudi prespala, gremo na pijače, na srečanja, na žure, si kupimo darila, ampak me takšne stvari res motijo. Najbolj to, da nimam pri kom sedeti in nevem kaj naj naredim. Sta res zlati in taki "domači" zelo dobri dekleti in sta res moja svetla točka v prijateljstvu, ampak zdaj pa res več ne vem. Začela sem že dvomiti o našem prijateljstvu, če noče(ta) sedeti z mano in nevem kaj naj zdaj.

Nevem sploh kaj pričakujem od vas, bolj nekoga, ki se mu lahko izpovem in vse to delim z njim. Le morda kak nasvet kako še izboljšati odnos z njima brez da bi bi bilo opazno, da bi se jima prilizovala? Hvala 

Pozdravljena,

sem mama skoraj 11-letnice in veliko se pogovarjam z njo o odnosih s prijateljicami. Spomnim se tudi, ko sem bila jaz najstnica, so me odnosi s sošolkami in prijateljicami znali zmotiti. Priznam, kar precej sem se obremenjevala s tem in to, kar opisuješ, bi me takrat, pa tudi zdaj, zmotilo. Dejstvo je, da te to moti že nekaj časa. Včasih je najbrž bolj očitno, včasih manj. Ko sta v redu, se ti najbrž zdi, da si ti pretiravala in kaj ti je sploh, da tako razmišljaš. Niti slučajno se ne smeš obsojati zaradi svojih občutkov. To so tvoja čustva, tvoji občutki in imaš vso pravico do njih. In če se to ponavlja, ne bo kar samo od sebe izginilo. Imaš dve možnosti. Ali pa tri. Prva je, da pustiš tako, kot je. Ne morem ti obljubiti, da se bo izboljšalo, saj je postalo že nekako običajno, kot praviš. Druga možnost je, da jima odkrito poveš, da se počutiš odrinjeno. Ampak to je spet dvorezni meč. Lahko se bosta užalili in se še bolj umaknili. Takrat boš vedela, da nista pravi prijateljici. Ker pravi prijatelji se ne umaknejo, ko jim poveš, kaj te muči, ampak razmislijo in stvar poskušajo popraviti. Je pa v naravi ljudi največkrat tako, da najprej ne marajo kritike in je prvi odziv res obramba ali umik. Mogoče se bosta umaknili le za kratek čas, da razmislita in ugotovita, da res ne ravnata prav do tebe. In tretja možnost je, da poskusiš v skupino pripeljati še četrto prijateljico. Tudi pri hčerki opažam že od njenih majhnih nog (pa tudi ko sem bila sama najstnica, je bilo tako), da je najboljše, če je skupina sestavljena iz 2 ali 4 otrok, članov. Torej, ko si bosta trenutni prijateljici bolj blizu, si boš ti lahko bolj blizu s četrto prijateljico. V srednji šoli smo res bile skupina štirih punc in bilo je tako, da smo res uživale, se lepo razumele, hodile skupaj žurat, ampak je bilo kar očitno, da sem si bili po dve bolj blizu. 

Želim ti lepo nadaljevanje šolskega leta, čim manj skrbi in veliko lepih in nasmejanih trenutkov s prijateljicami.