Prijatelji, jok

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

hvala za tvoje sporočilo. Zgolj predstavljam si lahko, kako težka je situacija, s katero se srečuješ, z izključenostjo od sošolcev na eni strani in čustvenimi odzivi v obliki joka ali umika na drugi, ki le še dodatno prispevajo k tvoji stiski.

Če se najprej osredotočiva na tvoj prvi problem, praviš, da ne veš, kaj storiti, saj te sošolci izločujejo iz družbe, tako v šoli kot zunaj nje, pa tudi iz pomembnih informacij. Pri tem se sprašujem, kaj je privedlo do teh okoliščin; če prav razumem, so se namreč stvari, kot jih opisuješ, začele okoli leto in pol nazaj. Kakšni bi rekla, da so bili v razredu odnosi pred tem? Se je morda takrat zgodilo kaj, kar je vplivalo na te odnose? Vsekakor pa ni prav, da sta s sošolko izključeni iz dogajanja in razrednih skupin, kjer se morebiti dogovarja tudi o stvareh, ki se vaju neposredno tičejo (kot je valeta). Pomembno je, da imate vsi tako dostop do informacij kot možnost soodločanja.

Res je, kot praviš, da drugih ne moreš prisiliti, da se družijo s teboj. Lahko pa se osredotočiš na odkrivanje sebe, kar ima svoje koristi tudi v medosebnih odnosih. Razmisliš lahko o stvareh, ki te veselijo in izpopolnjujejo, morda tudi tistih, ki si jih vedno želela preizkusiti, a te je kaj zaustavilo. Delo v smeri lastne rasti in interesov ti lahko pomaga graditi samozavest, hkrati pa odpira nove priložnosti za spoznavanje drugih. Je na šoli morda kakšen krožek, v katerem se “vidiš”? Kakšna druga obšolska dejavnost, ki ti pride na misel? Aktivnosti, kjer imamo podobna stališča ali interese kot drugi vključeni, lahko namreč podprejo in olajšajo sklepanje novih prijateljstev; hitreje na primer najdemo pogovorne teme, pogosteje pa delujemo tudi v smeri enakega cilja. Na ta način lahko spoznaš tudi vrstnike_ce zunaj svojega razreda ali šole. Morda lahko zraven povabiš tudi sošolko, s katero se že družita. Navsezadnje pa so lahko skupna zanimanja potencialno dober »material« tudi za začetno navezavo stika z drugimi sošolci_kami.

Kot drug problem omenjaš, da te pogosto in že najmanjše stvari spravijo v jok. Pri tem podaš primere, kot so poslušanje predavanja o nasilju ali ogled določenih filmov, serij. Popolnoma normalno je, da določene vsebine v tebi vzbujajo negativne občutke. Ti se lahko izrazijo tudi v obliki joka, še posebej, ko so tematike čustveno močne, npr. nasilje, oziroma takšne, da jih zaznavaš kot osebno pomembne. Nič ni narobe, če stvari “začutiš” globlje kot drugi, prav tako pa je jok pogosto zdrav način sprostitve čustev.

Kot si ugotovila, lahko v podobnih situacijah pričnemo tudi z iskanjem načinov, kako te občutke zmanjšati, z namenom zaščite pred njihovim vplivom. Pri tem te vabim, da – ko se to naslednjič ponovi – spremljaš lastne misli, saj ti lahko te pomagajo razumeti, zakaj se tako počutiš. Če želiš, lahko ugotovitve tudi podeliš.

Kot si izpostavila tudi sama, nam je pogosto lažje, ko se o svojih težavah pogovorimo z drugimi. Vzemi si čas za razmislek. Ko boš pripravljena, se lahko obrneš na primer na ožje ali širše družinske člane, vedno pa so ti na voljo tudi šolska svetovalna služba ter učitelji. Razumem, da ti lahko to vzbuja občutke strahu ali sramu. Ko z okolico podelimo svoje notranje občutke, namreč tvegamo to, da nas ta ne razume, nam ne verjame ali nas zavrne. Tudi zato je pomembno, da izberemo osebo, ki ji zaupamo. Takšen pogovor lahko predstavlja prvi korak v smeri rešitve problema s tem, da osvetli njegove prej neopažene vidike ali nove načine, kako stvari izboljšati.

V kolikor ti bolj ustreza, so tukaj zate tudi razna društva in organizacije, svetovalni centri za otroke in mladostnike v tvojem kraju, brezplačne ter zaupne svetovalne linije (npr. TOM telefon, Klic v duševni stiski), navsezadnje pa tudi mi. V primeru dodatnih vprašanj, komentarjev ipd. sem/smo ti na voljo tukaj, pa tudi v spletni klepetalnici. Pri tem želim poudariti, da ni čisto nič narobe v tem, da si želiš biti sprejeta in slišana.

Želim ti obilo moči in vztrajnosti,

Špela Dugonik, univ. dipl. psihologinja (un)