Prijatelji

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen, 

Lahko si predstavljam, da se počutiš res zelo zelo osamljenega in da se življenje velikokrat zdi sivo, včasih celo nesmiselno. Intimni odnosi in prijateljstva so osnovna človeška potreba. Praviš, da hodiš na terapijo. Ali si v procesu že dlje časa? Verjetno bo trajalo nekaj časa, preden boš opazil spremembo. V psihoterapiji je pomembno tudi to, kako izrabimo čas s terapevtom. Ključnega pomena je, da govorimo o svojih ranah in nesigurnostih. To je vsakemu neprijetno in da sploh zmoremo, je predpogoj, da terapevtu oziroma terapevtki zaupamo. Če se s svojim terapevtom počutiš varnega, bi ti predlagala, da terapije izkoristiš za pogovor o tem, kar te res boli. Iz tega, kar si napisal, imam občutek, da imaš slabo samopodobo.

Omenjaš, da ne spadaš v svet svojih nekdanjih prijateljev, da tako ali tako ne moreš dobiti punce, da si dolgočasen. To so zelo boleča prepričanja o samemu sebi, s katerimi se marsikdo sooča, ni pa to resnica o nas. Vsak je vreden ljubezni in vsak je ljubezen sposoben sprejemati in dajati. Je pa to težko verjeti, ko smo tako zelo ranjeni. Poleg tega, da so ta negativna prepričanja zate boleča, te vrtijo v začaranem krogu. Ker se počutiš, kot da tako ali tako nikogar ne zanimaš, da je tvoje življenje dolgočasno in da je romantična zveza nekaj, česar ti nisi vreden, verjetno vstopaš v odnose z ljudmi na bolj zaprt način. Tega se lahko marsikdo tudi ustraši. Morda dobijo občutek, da oni tebe ne zanimajo (v resnici pa se pri tebi odvija strah, da ti nisi zanimiv), potem se ustrašijo, umaknejo in ti si to prevedeš, da res nisi zanimiv (v resnici pa se oni odmaknejo zato, ker so oni dobili občutek, da te ne zanimajo). To je samo en primer nesporazuma, ki se pogosto odvije.

Predlagam ti torej, da v terapiji odpreš teme, ki te zares bolijo. Te rane je možno pozdraviti, še posebej je to možno v psihoterapevtskem odnosu. Vprašanje ni ali si ti vreden ljubezni ali si zanimiv ali lahko imaš intimne odnose – zagotavljam ti, da je odgovor na vse to »ja«. Delati pa moraš na tem, da se boš tudi ti počutil tako in verjel tem besedam. Ko to pišem mi je na pamet padla še knjiga, ki bi ti bila mogoče lahko v pomoč. Pripoveduje o psihoterapiji in ponudi dober uvid v to, kako smo vsi krvavi pod kožo in kako delo na lastni ranljivosti vodi v bolj pristen odnos do sebe in z drugimi. Naslov je »Morda pa se moraš z nekom pogovoriti« avtorice Lori Gottlieb. Mogoče ti je lahko v pomoč.  

Če sem kaj »zgrešila« oziroma narobe razumela me prosim popravi in poskusila ti bom ponovno svetovati. Če imaš še kakšno vprašanje ali bi rad kaj razjasnil, pa si tudi dobrodošel, da mi ponovno pišeš.  

Lep pozdrav, 

Maruša Grešak, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen,  

Razumem, da spoznavanje ljudi na socialnih omrežjih in na Tinderju ni enostavno. Vložiš lahko zelo veliko energije, samo da se včasih izkaže, da se ta odnos ne bo razvijal. Preko ekrana in dopisovanja je tudi težje dobiti občutek, koliko nam je ta človek zanimiv, veliko je šumov v komunikaciji, veliko prostora za fantazije, ki lahko potem vodijo do razočaranj itd. Ne strinjam pa se s tabo, da si čuden zaradi tega, ker trenutno nimaš prijatelja. In kot razumem odgovoru »kukija«, se tudi njemu ne zdi, da je zaradi tega s tabo kaj narobe. Včasih pridejo takšna obdobja. Res je, nekateri jih izkusijo manj, redki srečneži imajo morda celo svoje življenje ob sebi vsaj enega prijatelja. Vendar pa velika večina med nami pozna osamljenost, in strinjam se s tabo, težka je in lahko nas začne »nažirati«.

Predlagam ti, da ne obupaš. Vztrajaj na terapiji. Imaš izkušnjo, da ti je psihoterapija pri marsičem že pomagala. Prepričana sem, da ti lahko tudi vsaj malo pomaga nagovoriti tudi osamljenost. Mogoče lahko terapevtko prosiš, za kakšne izzive oziroma vaje v socialnih interakcijah, ki ti bodo pomagale pri premagovanju občutka, da si za druge brez vrednosti, hkrati pa boš mogoče tako spoznal kakšnega novega prijatelja. Pomislila sem tudi na skupinsko psihoterapijo. Si kdaj razmišljal o čem takem? Z drugimi udeleženimi sicer ne smeš prijateljevati (to bi zaviralo psihoterapevtski proces), vendar bi ti skupina mogoče lažje pomagala uvideti, da si tudi ti nepogrešljiv del družbe, da lahko drugim veliko daš, hkrati pa lahko tam krasno vadiš svoje socialne spretnosti. Vprašaj svojo terapevtko, če bi se ji zdelo smiselno, da se vključiš v kaj takšnega. Hkrati te podobno kot kuki spodbujam, da se vključiš v dejavnosti, do katerih imaš veselje. Ni potrebno, da si v njih dober ali zanje nadarjen. Razmišljaj v smeri, kaj te veseli ali pa kaj bi te mogoče zanimalo vsaj poskusiti. Prepričana sem, da obstajajo stvari, ki bi te lahko zanimale. Kaj ti pade na pamet, ko to bereš? Lahko je nekaj čisto novega, kar še nisi nikoli poskusil. Ukvarjanje z nečim, kar te »povleče«, ti bo dvignilo samozavest, poleg tega pa boš tam mogoče spoznal podobno misleče ljudi.  

To kar čutiš do samega sebe, torej da nisi tako zelo zanimiv in da si čuden, ker nimaš prijateljev, ni resnica o tebi. Je globoka rana, za katero nisi kriv ti, poleg tega zaradi nje nisi nič manj vreden ljubezni. Te rane se res da pozdraviti, je pa to proces. Zato ne obupaj, boš videl, da se bo slej ali prej nekaj premaknilo. 

Če ti lahko še kako pomagam, mi seveda lahko zopet odpišeš.  

Želim ti lepe praznike in veliko poguma.  

Lep pozdrav, 

Maruša Grešak, mag. psihologije