Prezahtevna situacija

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljen,

pišeš, da se od tebe pričakuje, da boš nekomu odpustil/oprostil, čeprav sam tega trenutno ne čutiš oz. niti ne veš, kako bi lahko k temu pristopil. Kljub temu da nisi podrobneje opisal situacije, v kateri si se znašel, ti bom poskusila pomagati po svojih najboljših močeh. Naj pa te že na začetku pomirim, da nekomu odpustiti/oprostiti od nas terja veliko moči, energije in poguma…tako da odpuščanje večini ni lahko, saj gre za to, da oprostimo stvari, ki so nam povzročile neko vrsto bolečine. Z vprašanjem »Ali naj odpustim ali ne« se tako srečuje veliko ljudi, zato vedi, da nisi sam v tem.

Preden se lotiva tega, kako lahko to sploh storimo, bi najprej izpostavila to, da mi za bolj celovit odgovor manjka kar nekaj bistvenih informacij in opis situacije, v kateri si se znašel. Če želiš mi lahko po tem, ko boš prebral odgovor malo bolj opišeš samo situacijo/dogodek – zanima me torej, koliko si star; opis situacije, v kateri si se znašel (kdaj se je to zgodilo, kje, kdo so bili udeleženi); kdo od tebe zahteva, da odpustiš…tako ti bom lahko bolj usmerjeno odgovorila.

Kot pa sem že omenila se veliko ljudi sooča s tem, kako lahko odpustijo oz. oprostijo nekomu, ki jim je povzročil bolečino. Gre torej za odločitev, da bomo sprejeli situacijo, v kateri smo se znašli, in ne glede na to, kakšna je ta situacija bila, odpustili. Ne gre torej samo za to, da odpustimo drugemu, ampak tudi, da dovolimo sebi odpustiti dejanje drugega. To, da odpustimo je dobro, saj s tem »spustimo« negativna čustva in pripravimo prostor za druga čustva in ustvarjanje novih spominov. Čim držimo zamere dolgo časa v sebi, se težko prepustimo življenju in »gremo naprej«. To nas potem vsakič znova vrne v spiralo in nas vrača v preteklost, namesto, da bi živeli v sedanjosti – tukaj in zdaj. Moraš pa biti na »odpuščanje« tudi pripravljen, in sicer moraš to res začutiti v sebi…popolnoma v redu je, če sedaj še ne moreš tega narediti…že to, da se sprašuješ o tem, je eden izmed prvih korakov. Predlagam torej, da mi najprej opišeš situacijo in potem glede na situacijo pogledava, kakšni bi bili prvi koraki do odpuščanja? Kako se ti to zdi, misliš, da bi šlo?

Prebrala sem, da bi morali odpustiti vsem, ki so nam povzročili bolečino, četudi se nam zdi, da si njihova dejanja ne zaslužijo odpuščanja. Prav tako moramo ločiti med tem, da lahko oprostimo, a tega ne pozabimo. Torej, lahko imamo prepričanje, da si oseba sicer ne zasluži odpuščanja, ampak to naredimo zase, saj si mi zaslužimo živeti brez te bolečine, ki pride zraven vsakič, ko se spomnimo na dogodek. Gre tudi za to, da sprejmemo, da se je nekaj zgodilo, a na to gledamo kot na nekaj, kar nima več tolikšne moči nad nami.

Praviš, da si »tak karakter, ki leta goji zamere«…s tem si se dal v pozicijo, kot da se ne moreš spremeniti. Skušaj malenkost preoblikovati vse skupaj – ljudje smo namreč zelo prilagodljiva bitja in se tudi lahko spremenimo, če imamo voljo in željo do tega. Torej, če si želiš, da ne bi tako hitro zameril oz. da bi lahko to prej odpustil, se zavedaj tega, da imaš v sebi to moč, da lahko to tudi narediš!:) Ne bo šlo čez noč, sčasoma pa verjamem, da ti bo šlo lažje.

Če nekako povzamem, kar sem ti, kljub temu da nimam dovolj informacij, želela sporočiti je to, da z odpuščanjem in brez gojenja zamer ter negativnih čustev v sebi, lažje in bolj polno zaživimo. Gre za vrlino, ki se jo lahko »naučimo«, če jo le ozavestimo in si želimo spremembe. To, da boš opustil ne pomeni, da boš stvar pozabil  in da boš s tem zmanjšal svojo neprijetno izkušnjo. Odpuščanje prav tako ne pomeni, da si »slab« ali pa da je to znak tvoje šibkosti. Gre za proces, zato si moraš nujno dati čas...morda tudi ne boš mogel v celoti odpustiti, dovolj je že, če boš pri sebi zmanjšal neprijetne občutke, vezane na situacijo.

Upam, da sem ti z odgovorom vsaj malo pomagala, če pa imaš morda še kakšno vprašanje, se lahko ponovno obrneš name.

Lepo bodi in vse dobro ti želim,

Nika Verbič, dipl. psihologinja (un)