preveč sem obupana za življenje

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najprej pohvaljena za pogum, da nam pišeš. Svoje pisanje pričneš z naštevanjem, kaj vse imaš v pomoč in podporo. Prijatelje, dobro družino, psihoterapijo, psihiatra, zdravila, menda si osvojila tudi nekatere tehnike samopomoči, kot je pisanje dnevnika, a najbolj od vsega te pomirja rezanje. Praviš, da si se nekaj časa trudila, da bi počela druge stvari, da se ne bi rezala, a nič ne deluje. Koliko časa in kaj si poizkušala namesto rezanja, tega pa ne poveš. Kljub ljudem okoli tebe se počutiš osamljeno in si želiš umreti, saj se ti življenje zdi prenaporno in verjameš, da ti nihče ne zna pomagati. A bistvena vprašanja ki se mi ob tem porodijo so: 1. Ali si pomoči sploh želiš ali pa želiš samo ramo za jadikovanje? Koliko si pripravljena za učenje novih načinov sproščanja napetosti, spreminjanje vedenjskih vzorcev? Kakšen je sekundarni dobiček, ki si ga deležna v sedanji situaciji? K sekundarnemu dobočku spada tudi vsa pozornost, skrb in pomoč, ki si jo v sedanji sitauciji deležna. Ljudje okoli tebe se trudijo, so pozorni do tebe, skrbi jih zate…

Vsak posameznik izbira svoje vedenje v določeni situaciji in izbira iz zaloge vedenj, s katerimi najbolje zadovoljuje svoje potrebe. Tudi rezanje je vedenjski izbor. Sama dobro veš in tudi poveš, kaj to zate pomeni. Če bi izbrala nerezanje, kaj bi s tem pridobila?

Govoriš o žalosti, slabem počutju, odporu do življenja. Vendar nobeno čustvo, nobeno počutje ne nastane kar tako, samo od sebe. Vedno je pred tem misel in šele potem občutek, čustvo, ki potem vodi v dejanje. Morda imaš kakšno izkušnjo s tem. Npr. strah pred izpraševanjem v šoli. Že samo ob razmišljanju o tem, se nekaterim potijo roke, eni čutijo cmok v grlu, črviči jih v trebuhu ali dobijo celo drisko. Pomembno je prepoznati, ujeti misli, ki sprožijo določene občutke in se jih potem naučiti preokviriti. Katera misel te pripelje do tako žalostnih občutkov? Vendar pa to ne bo šlo kar tako, da poizkusiš enkrat ali dvakrat in potem odnehaš. Vztrajnost je tukaj bistvena.

Omenila sem potrebe in pomen tega, da so zadovoljene. Poleg potrebe po preživetju, so pomembne človekove potrebe še potreba po ljubezni, po svobodi, po zabavi in po veljavi (W.Glasser: Teorija izbire). Pri posamezniku so te potrebe izražene z različno intenziteto. A ne glede na to, kako močno so pri določenem človeku izražene, je zelo pomambno, da so zadovoljene. Te potrebe si lahko npr. predstavljaš v obliki skodelic, ki so lahko različnih velikosti. Če želimo, da so potrebe zadovoljene, morajo biti skodelice polne do roba. Kadar je temu tako, pravimo, da smo v psihofizičnem ravnovesju in se dobro počutimo, smo polni energije in veselja do življenja, poštar nosi samo pozitivna sporočila, ki jim niti ne pripisujemo posebne pozornosti, saj se nam zdi samoumevno, da se dobro počutimo. Kadar pa temu ni tako, se naše ravnovesje poruši. Možgani nam prično pošiljati sporočila v obliki negativnih signalov, sprva blažja nato vedno intenzivnejša in vse bolj moteča (nemir, napetost, žalost, strah, radražljivost, nespečnost, lakota, žeja, zebe nas…) Lahko si preprosto predstavljaš, da po našem telesu potuje poštar, ki najprej rahlo, če ga ne slišimo pa vedno glasneje, trka na naša vrata, saj je njegova naloga oddati sporočilo. Sporočila, ki jih dobivaš ti od svojega poštarja, so vsa zelo negativna. Vse kar imamo na razpolago, da dosežemo svoje notranje ravnovesje, je naše vedenje. Izbiramo iz repertoarja vedenj, ki smo se jih naučili od otroštva dalje in s katerimi smo v določeni situaciji potešili svoje potrebe ter jih nato shranili. Ta vedenja shranjena v naši podzavesti uporabimo v določeni situaciji, da potešimo svoje potrebe. Torej gre za repertoar vedenj, tako konstruktivnih (pogovor, različne aktivnosti za sproščanje, branje, petje, ples, poslušanje glasbe, ustvarjanje dobrih odnosov ipd.) kot destruktivnih kot je npr. kričanje, cepetanje z nogami, metanje po tleh, muljenje, jokanje, popivanje, pretepanje, grožnje, izsiljevanje, rezanje…

Čisto na koncu tvojega pisanja sprašuješ, kaj naj storiš z dnevnikom. Morda bi ga pokazala svojemu psihoteravtu? To se mi zdi dobra ideja. Občutek imaš, da te ljudje okoli tebe ne jemljejo dovolj resno in zopet izbereš žalost in rezanje. Kaj pa če bi malo razmislila še o drugih možnostih, si za vsak dan naredila načrt, od ure do ure, kaj, kako in s kom boš počela, razmislila o tem, katera je tista potreba, ki je pri tebi najmanj zadovoljena in katere so tiste aktivnosti, osebe, ki bi ti najbolj pomagale tvoje “skodelice” napolniti do vrha? Morda bi o tem tudi spregovorila s svojim psihoterapevtom.

Želim ti vse dobro in razmisli o novih izborih v svojem življenju.

Jožica Barborič, univ. dipl. psihologinja, specialistka klinične psihologije in realitetna psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena draga moja,

praviš, da si verjetno želiš pomoči, a se ne moreš sprijazniti s tem, da ti pomoči ni. Ali se slišiš? Ni mi pomoči! Draga moja, ti se boš odločila ali želiš pomagati sama sebi ali ne. Nihče ti ne more pomagati z ničemer, če trmasto vztrajaš pri svojih ustaljenih vedenjskih vzorcih. Velike spremembe se vedno zgodijo s prvim korakom. Tudi na pot okoli sveta se odpravimo s prvim korakom. Ko enkrat začrtamo svojo novo smer in storimo prvi korak, smo že zmagali.

Lahko mi verjameš, da sem se srečala v svoji praksi že z veliko mladostniki, katerih vedenjski izbor za reševanje svojih stisk je bilo za nekaj časa rezanje, danes pa so odrasli ljudje in gledajo na to svoje obdobje kot neko življenjsko izkušnjo, ki jim je pomagala odrasti, jih naučila soočanja z življenjskimi izzivi.

Praviš, da se žalostne misli kar pojavijo in te razmišljanje pripelje do samomorilnih misli. No, da se tega zavedaš je že nekaj. A te misli niso nekaj, kar pride vate od zunaj. Ti si tista, ki te misli »proizvaja«, izbira. Kaj bi lahko mislila namesto tega, katere misli bi lahko izbrala, da bi te pripeljale iz tega začaranega kroga, do boljšega počutja? Kadar misliš o smrti, o samomoru, kako se ob tem počutiš? Najbrž vse bolj žalostno, obupano, nemočno ... Kaj pa če bi razmišljala o nečem, kar ti prinaša zadovoljstvo, pri tem ne mislim na rezanje ampak nekaj drugega, pozitivnega. Včasih pomaga, da se osredotočimo na dogajanje okoli sebe, da ozavestimo prostor v katerem smo in vse občutke v zvezi s tem (zvoki, vonji, občutki na koži, barve), se osredotočimo na dihanje. S pomočjo terapevta bi se lahko naučila tega, kako misli ujeti in kako jih preusmeriti. Velikokrat pomaga preusmerjanje aktivnosti. Ležanje na postelji in poglabljanje v žalostne misli to gotovo ni, pač pa neka druga aktivnost. Ali rada poslušaš glasbo? Imaš kakšnega hišnega ljubljenčka? Se ukvarjaš s kakšnim športom?

Po mojih izkušnjah rezanje ne nastane kar tako, samo po sebi. Nekaj je bilo prej, nekaj se je dogajalo s tabo, da je postalo rezanje tvoj izbor za sproščanje napetosti. Ali o tem govoriš s svojim psihiatrom? Sta to že raziskala? Kolikokrat si sploh bila na pogovoru, kako pogosto greš? Za nekoga, ki s tabo vzpostavlja dialog, bi bilo pomembno vedeti, kako se je vse skupaj pričelo, koliko časa že traja tvoj »odnos« z rezanjem in kako si se sproščala pred tem? Kaj lahko poveš o tem?

Tvoje zadnje besede v napisanem »nočem početi drugih tehnik, ker se hočem rezati«, samo potrjujejo to, kar sem ti že napisala. Ti si tista, ki izbiraš svoje vedenje, svoje aktivnosti, ti odločaš o tem kaj hočeš in česa nočeš in pri tem se zdiš odločna, morda celo trmasta, saj jasno poveš, da je rezanje tvoj izbor in je to edino kar hočeš početi. Morda bi to svojo trmo lahko izkoristila za nekaj drugega, za drugačen način sproščanja? Dobro bi bilo tudi vedeti, če se o tem pogovarjaš s svojim psihiatrom. Praviš, da greš k njemu iskreno rada. Občutek imaš, da si slišana. Ali si z njim iskrena, mu res poveš vse o sebi, o svojih mislih, svojih namerah? Si razmislila o tem, da mu pokažeš dnevnik? Strah te je tega, da ne boš več »rabila k psihiatru it«. Saj vendar ti odločaš o tem, koliko časa boš hodila, kaj vse boš z njim delila! Mar ne? Tudi to mu lahko poveš, da se med pogovorom z njim dobro počutiš.

Naj bo za danes dovolj. Rada bi, da skrbno prebereš, kar sem ti napisala, da razmisliš. Morda vsak odstavek posebej, saj sem se kar razpisala. Obakrat. Razmili tudi o tistem, kar sem ti pisala zadnjič. Če si želiš še komunicirati z mano, bom vesela tvojih odgovorov. Pisati nekomu, o komer veš le to, da je dekle, ki iz določenega neznanega razloga obupava nad življenjem, nič pa ne veš o njegovih interesih, ne o družinskem ozadju, okolju v katerem živi, kako poteka njegovo vsakdanje življenje, o njegovi starosti, ni povsem preprosto.

Jožica Barborič, univ. dipl. psihologinja, specialistka klinične psihologije in realitetna psihoterapevtka