Prevec.

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Hvala za tvoje vprašanje in da si bila tako pogumna, da si nam zaupala svojo težavo. Iz tvojega zapisa lahko razberem, da se je v tvojem življenju nakopičilo precej težkih stvari, ki te bremenijo. V šoli se ti zdi, da je obveznosti preveč in da imajo učitelji previsoka pričakovanja, starša se ločujeta, oseba, ki ti je zelo blizu, se že več let bori z rakom, sedaj pa se mu stanje slabša in bila si žrtev spolne zlorabe. Ob vseh teh stvareh, s katerimi se soočaš, je čisto razumljivo, da si žalostna in obupana. Močno upam, da ti bom s svojim odgovorom vsaj malo v pomoč. 

Praviš, da imaš v šoli ogromno dela, da imajo nekateri učitelji previsoka pričakovanja in da se počutiš nemotivirano. Zapisala si tudi, da hodiš v 1. letnik na Škofijsko klasično gimnazijo. Gimnazija je precej zahtevna srednja šola, preskok iz osnovne v srednjo šolo pa je precej težek že sam po sebi. Čisto razumljivo je, da se ti v prvem letniku zdijo stvari težke, vendar verjamem, da se boš s časoma privadila tega ritma dela in ti bo šlo lažje. Obveznosti bo še vedno veliko in šola bo težka, vendar boš takšnega načina dela bolj navajena. Eden izmed nasvetov, ki ti ga lahko dam v zvezi s šolo je, da si delo poskusiš organizirati. Za vsak dan si načrtuj, kako dolgo se boš učila in katere obveznosti so najpomembnejše. Izberi čas v dnevu, ki ti za učenje najbolj ustreza. Med učenjem pa si vzemi krajše pavze, ko jih potrebuješ. 

Pomembno je, da si poskušaš ne postavljati previsokih pričakovanj zase. Sprejmi to, da se učiš toliko, kot zmoreš. Dejstvo, da si bila žrtev spolne zlorabe, kronična neozdravljiva bolezen tvojega soseda, ki ti je blizu, in ločitev staršev so situacije, ki nedvomno lahko vplivajo na tvojo koncentracijo in motivacijo v šoli. Nekdo, ki se s tem ne sooča, se bo učil veliko lažje in tudi ti bi se, če ne bi bila v tej situaciji. Zato je pomembno, da se trudiš po svojih najboljših močeh, če to včasih pomeni, da ne moreš narediti vsega ali ne moreš narediti tako, kot bi si želela, je tudi to v redu in normalno. Zaradi tega res nisi neumna ali nesposobna. Prav tako ne vem, ali si svojo situacijo zaupala komu na šoli, vendar če učitelji ne vedo, kaj se ti dogaja, težko prilagodijo svoja pričakovanja glede na tvoje okoliščine, ki zagotovo vplivajo tudi na tvoje delovanje v šoli.

Res mi je bilo težko prebrati del zapisa, kjer opisuješ, da se tvojemu sosedu zdravstveno stanje slabša in da se boš morala pripraviti na smrt nekoga, ki ti je zelo blizu. Žal mi je, da se s tem soočaš. Kako se pripraviti na smrt soseda? Na to res ni enostavnega odgovora. Nanjo se ne moreš pripraviti tako, da ti sploh ne bi bilo težko. Zdaj, ko je sosed še živ, je morda dobro, da poskusiš z njim preživeti čim več časa, da se ga ne izogibaš, zato ker veš, da bo počasi umrl. Dobro je tudi, da se pogovarjaš o svojih občutkih žalosti. Lahko mu tudi poveš, da če umre, da ga boš pogrešala. Prav tako ni nič narobe s tem, da se kdaj razjočeš – morda tudi z njim. Ta čustva so čisto normalna in pomembno je, da se jih ne trudiš skrivati in ne občutiti. Dovoli si občutiti katerokoli čustvo, ki ga doživljaš in bodi prijazna sama do sebe. O njih se pogovarjaj s svojimi bližnjimi. Lahko se obrneš tudi na svetovalno delavko in ji zaupaš, s čim se soočaš. S tem, ko se boš pogovarjala boš lahko dobila občutek slišanosti, razumljenosti in podpore.

V Sloveniji imamo tudi društvo Hospic, ki pomaga tako žalujočim odraslim kot tudi žalujočim otrokom in mladostnikom. Organizirajo tudi vikend tabor za žalujoče otroke in mladostnike, ki imajo v krogu bližnjih osebo z neozdravljivo kronično boleznijo. To društvo je dobro usposobljeno za pomoč mladostnikom, ki so v podobni situaciji kot si ti. Znali ti bodo nuditi ustrezno čustveno podporo. Razmisli o možnosti, da se obrneš na njih.

Omenila si še eno izredno težko izkušnjo – spolno zlorabo. Žal mi je, da se ti je to zgodilo. Ti pa čestitam, da si to, kar se ti je zgodilo, zaupala staršem in da ste dali prijavo. Predstavljam si, da je to od tebe zahtevalo veliko poguma. Zapisala si, da pa se starši niso posvetili temu, kako se počutiš. Velikokrat se zgodi, da ljudje pozabijo na pomembnost pogovarjanja o čustvih in doživljanjih. Še posebej tisti, ki ne izhajajo iz strok, ki pomembnost tega poudarjajo. Je pa včasih tudi pomembno, da oseba sama izrazi željo, da bi se pogovarjala o svojih čustvih, da potrebuje psihološko pomoč in konec koncev tudi o tem, kako izkušnja vpliva na njih na drugih področjih življenja kot je npr. spanje in nočne more pri tebi. Druge osebe ne morejo vedeti, kaj si želiš in kaj potrebuješ, če tega ne izraziš. Zapisala si, da se ona dva nista posvetila tvojemu doživljanju. Ali si se ti poskusila pogovoriti o tem, kako se počutiš? Če si se in se starša nista ustrezno odzvala, mi je žal, da si naletela na tak odziv. Če pa se nisi, pa lahko poskusiš. Prav tako lahko poiščeš pomoč pri svetovalni delavki ali drugih virih pomoči, ki jih lahko najdeš tukaj. Dobro je, da se o svojih občutkih in nočnih morah z nekom pogovoriš. To ti bo lahko zelo pomagalo.

Bi pa še naslovila eno stvar. Zapisala, si, da misliš, da še spolne zlorabe nisi pravilno prebolela. Beseda preboleti se pogosto uporablja, ampak morda ustvarja nekoliko napačna pričakovanja. Nakazuje namreč, da na eni točki zlorabo pozabiš in nate ne vpliva več. Ampak izredno težke travmatične izkušnje bodo na ljudeh vedno pustile posledice. Skoraj nemogoče je čisto pozabiti na vse skupaj. Bolj gre za to, da se naučiš živeti s tem, kar se ti je zgodilo, pri čemer pa ti bodo pomagali strokovnjaki.

Držim pesti zate. 

Vse dobro.

Katarina Maučec, mag. psihologije