Pretiravam?

Aleks, pozdravljen.

Hvala za tvoj iskren zapis, dobrodošel. Sporočamo ti, da ti bo svetovalka kmalu odgovorila, danes v večernih urah.

Če bo stiska do takrat zelo velika te spodbujamo, da se obrneš na eno izmed naslednjih virov pomoči (poleg TOM telefona, ki ga že poznaš):

- Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).

- Zaupna telefona Samarija in Sopotnik 116 123 (24ur/dan, vsak dan). Klic je brezplačen.

Prijazno te pozdravljamo iz uredništva

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen,

zelo mi je žal, da si se znašel v situaciji, ko nisi vedel, kako naprej. To, da si nam pisal in da si imel pripravljen Tom telefon, mi pove nekaj zelo pomembnega: stremiš k pomoči. To je pomembno.

Kar vse doživljaš: pritisk zaradi ocen, panični napadi, osamljenost, napetost doma, strah pred reakcijo staršev – je zelo zahtevno, še posebej, če vse nosiš sam. Dodatno pa ti situacijo otežuje tudi to, da se o vsem tem, pa da si trans, trenutno ne moreš pogovoriti niti s starši niti s prijatelji. Žal mi je, da si v tem trenutku tako sam.

Razumem, da si negotov glede tega, kako oziroma ali sploh povedati staršem. Tvoja iskrenost jima lahko pomaga prepoznati tvojo stisko. Zelo pomembno pa je, da o tem izve vsaj ena odrasla oseba, ki ji zaupaš in ti lahko pomaga pri naslednjih korakih. To je lahko šolska psihologinja ali svetovalna delavka, razrednik oziroma razredničarka, sorodnik, osebni zdravnik, TOM telefon ali starš sošolca – pomembno je, da gre za nekoga, ob komer se počutiš, da mu lahko zaupaš.

Ker si že bil zelo blizu poskusu samomora, bi bilo dobro, da danes ne ostaneš sam s svojimi mislimi. Če lahko, naredi en majhen, a pomemben korak: odstrani pas ali druge stvari, s katerimi bi si lahko škodil, napiši ali pokliči nekoga ali pojdi med ljudi, tudi če ti ni do tega. Zavedam se, da bo ura ob objavi že pozna, zato je slednji predlog ta hip manj izvedljiv.

Zagotovo pa lahko pokličeš:

TOM telefon: 116 111 (vsak dan anonimno med 12. in 20. uro), Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (med 19. uro in 7. uro zjutraj).

Če misliš, da bi si lahko ponovno škodil, pokliči 112 ali poišči urgentno pomoč. In seveda: obrneš se lahko tudi na starše. 

Aleks, ne čakaj na “dovolj slab trenutek”, da bi si ponovno poiskal pomoč. Že to, kar opisuješ, je dovolj resno, da pokličeš in poveš.

Glede staršev: možno je, da bosta reagirala neprijetno ali prestrašeno, ker sta tudi sama pod stresom. Veliko odraslih ne zna dobro reagirati, ko jih je strah. Nočem ju opravičevati, želim pa opogumiti tebe. Potrebuješ pomoč in prav je, da jo čim prej dobiš. Kričanje nate je posledica njune izbire vedenja – ni pa nujno, da bi kričala tudi v tem primeru. Včasih je lažje najprej povedati nekomu drugemu, ki lahko potem pomaga pri pogovoru z njima.

In še nekaj glede šole: človek v paničnem napadu ali samomorilni stiski ne “odpove”, ker je šibek. Očitno si že dolgo pod prevelikim pritiskom. Cojzova štipendija, ocene in test biologije so pomembni – ampak ti si pomembnejši od ene ocene ali testa.

Danes lahko morebiti narediš nekaj od zgoraj omenjenih korakov, jutri pa greš v šoli do nekoga, ki mu lahko poveš, kako se počutiš. Morda se ta možnost pokaže že danes tudi s starši. Lahko pripraviš tudi zapis, na katerega se v pogovoru opreš. Že to, kar si napisal nam, je dovolj. Če boš želel, lahko naprej razmišljaš skupaj z mano.

Danes pa lahko pokličeš na Klic v duševni stiski in se pogovoriš s sogovornikom po telefonu. Lahko to narediš?

Aleks, koga bi najlažje kontaktiral? 

Javi, prosim, če si uspel poklicati na Klic v duševni stiski. 

Za večer, ki je pred tabo, ti želim, da zaupaš, da v tej stiski nisi sam in da je mogoče ob podpori drugih najti pot naprej.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Aleks, 

pozdravljen. Z mislimi sem pri tebi in me zanima, kako si danes? 

Pričakujem tvoj odziv in upam, da je danes pri tebi malo lažje vzdušje.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen, Aleks.

Če bi tisto o kolcanju, ko nate kdo misli, držalo, potem se ti verjetno "fajn" kolca. Res mi ni vseeno, kako se soočaš s svojo situacijo, ki ni lahka. Naša odgovornost je, da mladim pomagamo in ponudimo več kot le napisan odgovor.

Skrbi me zate. Zanima me, kako se počutiš danes. Te preplavljajo žalost, jeza, občutki krivde, sram, nemoč ali obupanost? So samomorilne misli še vedno prisotne? Je prisotna želja po tem, da bi si kaj naredil, ali pa je danes intenzivnost stiske vsaj malo manjša? Bi zmogel razmišljati o tem, da bi sprejel pomoč? V šoli, pri svetovalni delavki, zdravniku ali kakšnem odraslem, ki mu zaupaš? Morda te je strah, kaj bodo rekli, ali te bodo sploh jemali resno. Morda je prisoten tudi sram in misli, zakaj bi drugi vedeli, da se ti to dogaja, ko pa se tako trudiš biti uspešen, pridobiti Zoisovo štipendijo, in te skrbi, kaj si bodo mislili o tebi. 

Vem, težko je. Verjamem, da se bodo strokovnjaki v šoli in zdravnik potrudili, da ti prisluhnejo brez obsojanja. To je tudi tvoja pravica – biti slišan in viden, sprejet takšen, kot si, ter imeti priložnost govoriti o težavah in vprašanjih, s katerimi se soočaš.

Ob tem je verjetno blagodejna tudi informacija, da nisi odgovoren za ravnanje in obnašanje tvojih staršev. Verjamem pa, da ti napeto vzdušje doma prinaša dodatno stisko.

Dodajam še informacijo, da si o vprašanjih spolne identitete in spolne usmerjenosti lahko prebereš tudi v prispevkih na To sem jaz. Vprašanja, povezana s sprejemanjem sebe, razkritjem staršem ali bližnjim, pa lahko pošlješ tudi na To sem jaz in jih bomo preusmerili svetovalcu iz Svetovalnice Legebitra.

Če se ti zdi, da ne veš, kako bi pristopil do svetovalne delavke, razrednika ali osebnega zdravnika oziroma kaj bi jim povedal, te ponovno spomnim, da jim lahko pokažeš tudi zapis, ki si ga poslal na To sem jaz. Bi zmogel narediti ta korak? Morda ti bo pomagalo, če se spomniš kakšne pretekle izkušnje, ko si se znašel pred težavo in si jo uspešno rešil – sam ali s pomočjo drugih. Poskusi pomisliti, katere svoje moči si takrat uporabil. Verjamem, da jih imaš še vedno in da ti lahko pomagajo tudi zdaj.

Prosim, Aleks, javi se v uredništvo po e-pošti na naslov tosemjaz@nijz.si. Prednostno ti lahko organiziramo chat pogovor, kjer pogovor poteka v realnem času. V torek, 13. 5. 2026, bo med 19.00 in 20.00 v chat svetovalnici psihologinja Barbara Stožir Curk. Lahko se dogovorimo za pogovor v chat svetovalnici tudi izven predvidenih terminov. 

V nekaterih primerih pa smo dopisovanje v dogovoru s posameznikom umaknili tudi iz javnega dela strani, da ni bilo vidno vsem, saj je tako včasih lažje spregovoriti brez zavor. Prilagam še povezavo do različnih oblik pomoči, ki so ti na voljo. Vabim te tudi, da si nameniš trenutek zase in poslušaš vajo Sočutni dotik, ki pomaga pri pomiritvi in razvijanju prijaznosti do sebe.

Aleks, hvala za tvoj odziv. Prosim, pošlji mail v uredništvo, da bomo lahko skupaj zastavili ustrezno podporo zate tudi v prihodnje. To si zaslužiš.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Zdravo, Aleks, 

tvoja informacija mi je polešala jutro. Hvala, ker si me seznanil, da si pisal tja.  

Verjamem, da ti je manj do hrane, na dolgi rok to lahko postane težava, če bi zelo omejil vnos, predvidevam pa, da s tem, ko dejavno rešuješ stisko, pridobiš tudi na apetitu. Pomembno je, da se res potrudiš piti dovolj tekočine in zavestno kaj pojesti, tudi če ti ne paše (juhe, banana, jogurt...). Da bi lažje delal za šolo, pa telo - možgani potrebujejo hranila. Menim, da trenutno to skrb lahko odložiš in se pogovoriš v nadaljevanju...

Lep pozdrav, na dobro spanje in smo vsekakor na vezi.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka