Pretiravam?

Zdravo,

sploh ne vem kako to začeti, zato bom direkten. Ubiti sem se probal. Sem trans, nimam prijateljev, imam pogoste panične napade in moja starša se bosta ločila, zdaj sta pa oba slabe volje in samo kričite name. To je najbrž vse prispevalo k tem.

Tisti dan je bil dokaj normalen. Čutil sem že en teden, da se mi bo počasi zgodil panični napad in sem čisto pozabil na test biologije, ki bi ga pisali naslednji teden. Ocene so mi zelo pomembne, nikoli še nisem dobil ocene nižje od 4. Sem odličnjak in res hocem cojzovo štipendijo. Ko sem izvedel, da pišemo v šoli sem vedel, da mi starša ne bosta pustila ostati doma. Vsega mk je bilo preveč. Ko sem prišel domov sem vzel pas in si ga ovil okrog vratu. Na telefonu sem imel natipkano številko od Tom telefona in sem že hotel poklicati, po je prišel domov moj ata. Takoj sem skril pas, a sem se počutil zelo slabo in še začel zelo jokati. Še vedno ne vesta starša, kaj sem probal. Na koncu sta mi pa na srečo pustila ostati doma.

Kaj naj? Nočem jima povedati, saj bosta kričala name.

Hvaležen bom za vsak odgovor,

Aleks