Pretirana navezanost

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Če te prav razumem, pišeš o svoji stiski in skrbi glede tega, da bi izgubila določene ljudi, ki so trenutno v tvojem življenju in so ti blizu oz. sama meniš, da si nanje pretirano navezana. 

Najprej bi ti rada povedala, da so tvoja čustva razumljiva. Zelo veliko ljudi, sploh pa v obdobju odraščanja, doživlja strahove pred razočaranjem nekoga, sprejemanjem slabih odločitev, pred izgubo bližine in potrditve v odnosu. Nič ni narobe s teboj, če se počutiš, kdaj preplavljeno, saj je tvoja skrb ne glede na vse tudi znak, da ti je za ljudi okoli sebe mar. Glede na to, da si pa tudi sama napisala, da te to ovira v vsakdanjem življenju, se mi zdi zelo dobro, da si se odločila poiskati pomoč ali kakšen dodaten nasvet, kako se s situacijo soočiti.

Ko prebiram tvoje vprašanje, se mi poraja vprašanje, ali si imela mogoče v preteklosti kakšno slabo izkušnjo, ki se je končala tako, da si se počutila zapuščeno? Mogoče v prijateljskih, družinskih odnosih? Pišeš tudi o svoji izkušnji z anksioznim počutjem v preteklosti in razmišljaš, če je trenutno stanje morda povezano s tem. Anksioznost oz. tesnoba je mogoče lahko eden izmed razlogov, zakaj se tako tesnobno počutiš tudi v odnosih. Iz prebranega sem dobila občutek, da se ves čas oz. zelo pogosto počutiš "ogroženo" in te skrbi, da bo nekaj šlo narobe, čeprav mogoče nimaš nekega pravega razloga, ki bi utemeljeval tvoj strah. To je pravzaprav definicija anksioznosti - da nas nekaj pretirano skrbi do mere, da nas omejuje pri vsakdanjem funkcioniranju, čeprav ne obstaja realna grožnja, včasih pa lahko niti ne vemo, zakaj se počutimo tako tesnobno. Ko se sprašuješ, ali gre morda za anksioznost, se lahko vprašaš, če obstaja konkreten razlog za to, da bi bila situacija res ogrožujoča za odnos, ali pa te je strah samo občutka negotovosti? Če nas skrbi in iščemo potrditve tudi tam, kjer jih v resnici ne potrebujemo, je to pogosto znak, da nas vodi anksioznost – in to je nekaj, kar se da obvladati z vajami, pogovorom ali pomočjo strokovnjaka oz. nekoga, ki se na to področje spozna. Če se še vedno soočaš z občutki panike (npr. ko si čakala na odgovor), ti lahko morda pomaga preprosta vaja, ki jo lahko uporabiš v tistem trenutku. Globoko vdihni in si potiho reci: "Sem na varnem. To, kar čutim, je tesnoba, ne nevarnost. Vse bo v redu.". Lahko si pomagaš tudi s kakšnimi drugimi vajicami ali aktivnostmi, ki pomagajo pri soočanju z anksioznostjo in ti bodo morda lahko v pomoč: tukaj.

Dobila sem občutek, da veliko pozornosti daješ nase v odnosu, v smislu, da te skrbi, da bi nehote nekoga razočarala, ali naredila kaj narobe, kar bi potem predstavljalo povod za to, da se odnos zaključi, čeprav si sama tega ne bi želela. Zelo dobro je, da imaš takšen vpogled vase in v svoje doživljanje odnosa, vendar je dejstvo, da sta v odnosu vedno prisotna dva in skoraj nikoli ni situacija takšna, da je odnos popolnoma odvisen od samo ene osebe. Prav tako se je dobro tudi opomniti na to, da smo vsi ljudje, ki ves čas rastemo, se razvijamo, spoznavamo sebe in druge in včasih tudi delamo napake in dobro je, da si te napake znamo oprostiti in se nekaj iz njih naučiti. Na vsakem koraku življenja je pomembno, da smo odgovorni do sebe in drugih, hkrati je pa zelo pomembno tudi, da smo do sebe sočutni in ne prelagamo celotne krivde nase, ker je to lahko zelo obremenjujoče. Če se ti zdi, da tu tiči težava, bi lahko poskusila s kakšnimi vajami za razvijanje sočutja do sebe. Prilagam ti nekaj povezav, ki so lahko za začetek uporabne:

- https://psihoterapija-podnar.si/2020/04/22/socutje-do-sebe/

- https://www.psihologika.si/18-razvijanje-socutja-do-sebe/

Si se v situaciji, ko si bila v stiski zaradi določenega odnosa že kdaj skušala iskreno pogovoriti s to osebo o tem, kako se počutiš in kaj te skrbi? To se mi ne zdi slaba ideja... Poveš ji lahko, kako se počutiš, da se bojiš, da je nekaj narobe in v primeru, da nek problem dejansko obstaja, tako daš tudi drugi osebi vedeti, da si ga pripravljena razrešiti. Predvidevam, da so to ljudje, ki so ti blizu, in v tem primeru sem prepričana, da bodo razumeli, kako se počutiš in da morda potrebuješ nekoliko več potrditve in zagotovitve, da pravzaprav ni nič narobe. In če te imajo zares radi in te cenijo, sem prepričana, da ti bodo stali ob strani in naredili vse, da bi se počutila bolje. Pomembno se mi zdi le, da si v tej komunikaciji iskrena, v kolikor ti je o tem seveda prijetno govoriti. Če ti je trenutno še preveč neprijetno, da bi se o neugodni situaciji pogovarjala direktno s to osebo, za katero te skrbi, da te bo zapustila, ali da bo šlo kaj po zlu, se mogoče lahko najprej obrneš na nekoga, ki ni neposredno vključen v to določeno situacijo? Morda se lahko pogovoriš s kakšno drugo prijateljico, ki ji zaupaš ali pa s staršem ali drugim družinskim članom, če ti je z njimi prijetno govoriti o osebnih zadevah.

Zelo rada bi slišala od tebe še kaj več o tem, kako si se s takšnimi situacijami navadno soočala v preteklosti. Tako morda lahko skupaj ugotovitva, kaj je zate že delovalo in kaj ne, in poskušava najti skupno pot do tega, da bi ti bilo vsaj malo lažje. Rada bi pa tudi, da veš, da če se ti kdaj zdi, da "paničariš" ali "delaš iz muhe slona", to ni res. Vsaka tvoja skrb ima svojo težo, ker je zate pomembna in nate vpliva, zato je prav, da poiščeš podporo ali nasvet. To, da si postavila to vprašanje, je pomemben korak naprej. Tu sem zate, če bi se želela o tem še dalje pogovoriti, vsekakor pa ti želim vse dobro! 

Lea Figelj, dipl. psih. (un)

Odgovor svetovalke:

Hej!

Najprej bi se ti rada opravičila, da si morala na moj odgovor počakati toliko časa. Vmes sem ti sicer odgovorila, ampak se je nekaj zalomilo v sistemu, tako da moj odgovor takrat ni prišel do tebe, sem pa zato danes tu zate z mojim odgovorom.

Najprej bi rada poudarila, da s tabo ni nič narobe, saj so tvoji občutki razumljivi in ne tako nenavadni, kot se ti zdijo. Navezanost do odrasle osebe je normalen del razvoja vsakega posameznika. Pravzaprav zelo pomemben del, ki nam omogoča, da se počutimo varno in sprejeto. V veliki večini so posamezniki, na katere se navežemo, ravno starši, se pa tudi pogosto zgodi, da se lahko navežemo na druge odrasle, za katere čutimo, da smo lahko ob njih to, kar smo, nam dajejo občutek varnosti in da jim lahko zaupamo. Ravno zato, se mi ne zdi nič nenavadnega, da si se navezala na svojo učiteljico, za katero praviš, da si se ob njej počutila varno in ti je bila v veliko oporo. Razumem pa tudi, da lahko ta navezanost postane obremenjujoča, kot praviš sama, še posebej, če je to stvar, o kateri veliko razmišljaš.

Morda lahko razmisliš o tem, kaj točno je to, kar pri tebi sproža občutke navezanosti in naklonjenosti do določenih oseb. Sklepam sicer, da si o tem že razmišljala, saj si že sama v tvojem odgovoru navedla nekaj razlogov, zakaj si se navezala na učiteljico. Morda lahko razmisliš, ali obstajajo še kateri drugi odnosi ali načini, kako bi lahko vseeno doživela vse te občutke, ampak ti ne bo tako zelo neprijetno, kot ti je z učiteljico.

Če ocenjuješ, da imaš s starši dober in zaupen odnos, ti svetujem, da morda zbereš pogum in se pogovoriš z njimi. V kolikor te imajo radi in jih skrbi zate, verjamem, da te bodo poslušali in tudi poskušali razumeti, brez da bi si mislili, da si “slaba hči”, ali da je s teboj kaj narobe. Pogovor lahko začneš, ko najdeš primeren trenutek, na primer, ko ste vsi doma skupaj in se vam nikamor ne mudi. Staršema lahko poveš, da bi se z njima rada pogovorila o zadevi, ki te spravlja v stisko in da bi si želela njihovega nasveta ali mnenja, ampak, da te skrbi, da te ne bodo razumeli. Tako jih tudi malo “pripraviš” na to, da bi se rada pogovorila resno in da bi rada, da te razumejo in sprejmejo takšno, kot si. Če ocenjuješ, da ta pogovor s starši ni mogoč in da nisi še pripravljena na ta korak, je tudi to popolnoma okej. Morda obstaja še kdo drug, ki mu zaupaš? Dobra izbira je lahko tudi šolska svetovalna delavka, ki ima kar nekaj strokovnega znanja in veliko izkušenj z mladimi ter podobnimi situacijami in ti bo najverjetneje znala dobro svetovati. Če ne drugega, pa ti bo vsaj nudila prostor, kjer se lahko odkrito pogovarjaš o svojih stiskah, kar te bo vsaj malo razbremenilo. Tudi pisanje dnevnika ali pisma je lahko dober način, da ubesediš svoje misli in čustva. Včasih nam že to, da spravimo svoje misli na papir, pomaga, da lahko o svojih občutkih razmišljamo jasneje in manj obremenjeno, kar je že korak naprej k boljšemu počutju in morebitni razrešitvi situacije.

V tvojem sporočilu omenjaš tudi izkušnjo medvrstniškega nasilja in naj ti najprej povem, kako zelo žal mi je, da se ti je to zgodilo. Takšno dogajanje je povsem nesprejemljivo in upam, da veš, da si tega nikakor nisi zaslužila. Glede na napisano, sicer sklepam, da je ta situacija že mimo, imam prav? Tudi če je že minila, morda ni slabo, da se z odraslo osebo pogovoriš o tem (če boš stopila do šolske svetovalne delavke, ji lahko omeniš tudi to). Izkušnje iz preteklosti namreč vplivajo na naše odzivanje in prepričanja v sedanjosti, še posebej, ko smo na lastni koži občutili zavrnitev ali nesprejetost. Možno je, da zaradi tega zdaj veliko več pozornosti posvečaš svojim odnosom, o njih veliko razmišljaš in si glede njih tudi bolj previdna, vsekakor pa ni nujno, da to drži ali da je to edini razlog. Zelo dobro pa se mi zdi, da že sama razmišljaš in iščeš vzporednice med preteklimi izkušnjami in sedanjostjo, saj je to velik korak naprej v smeri, da se boš v odnosih počutila bolje.

Za konec bi rada še enkrat poudarila, da čustvena navezanost na nekoga ni nujno težava, dokler jo lahko razumeš in obvladuješ. Glede na to, da pa sicer sama pišeš, da te spravlja v stisko in neprijeten položaj, pa se mi zdi dobro, da to situacijo vselej podeliš z nekom in morda tako skupaj z njim raziščeš situacijo in skupaj prideta do možnih rešitev, ki bodo vodile v tvoje boljše počutje. Zapisala si tudi, da si v preteklosti že poskušala s tehnikami za obvladovanje stresa in spodbudila bi te k temu, da lahko še vedno kdaj posežeš po njih, če se boš v situaciji počutila zelo obremenjeno ali tesnobno - te tehnike so namreč zelo učinkovite tako za pomiritev v tistem trenutku kot za bolj mirno počutje na dolgi rok.

Rada bi pa tudi, da veš, kako zelo pogumno je od tebe že to, da si si o tej situaciji upala spregovoriti, četudi anonimno, saj to kaže na tvojo pripravljenost za reševanje situacije in iskanje rešitev. Glede na to, da je jasno, da sama veliko razmišljaš o sebi, ne dvomim v to, da se ta situacija lahko razreši, pomembno je le, da ostaneš pogumna in narediš naslednji korak.

Vsekakor sem tu zate, če bi se želela še o čemerkoli pogovoriti, ti pa želim veliko poguma in pošiljam en velik objem!

 

Lea Figelj, dipl. psih. (un)

Lea Figelj, dipl. psih. (un)