Prepiri in odnos

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

vesela sem, da ti je naša spletna stran že velikokrat pomagala! V svojem zapisu opisuješ različne občutke: mešanica ponosa, strahu, zmede in tudi frustracije. To so povsem naravni in zelo običajni občutki v obdobju, v katerem se trenutno nahajaš. Vstop v odraslost lahko pogosto prinese občutek, da se pričakuje, da bomo kar naenkrat vse znali in zmogli sami. A odraslost ni stikalo, ki se prižge pri npr. 18 ali 19 letih. Je proces, ki je počasen, včasih težak, poln preizkušenj in tudi novih ter zanimivih spoznanj, doživetij. In absolutno ni sramotno, če kadarkoli v življenju iščeš pomoč ter od tebe definitivno ni pričakovano, da bi se morala znajti sama, sedaj ko si stara 19 let.

Kar opisuješ glede odnosa z mamo je nekaj, s čimer se spopada veliko mladih, ki odraščajo ob staršu, ki je bil dolgo časa zelo vpet v njihovo življenje. Tvoja mama te ima očitno zelo rada in je na tebe močno navezana, morda celo preveč? Zdi se, da ima strah, da bi te izgubila ali da bi se ti kaj zgodilo, in da poskuša ta strah obvladati s tem, da te nadzoruje ali zahteva stalen stik. A čeprav izhaja iz ljubezni, njeno vedenje očitno pri tebi povzroča občutek utesnjenosti, pomanjkanja zasebnosti in svobode, kar je popolnoma razumljivo.

Pomembno je, da veš, da nisi nehvaležna ali "slaba hči", če si želiš več samostojnosti. To je naraven in zdrav del odraščanja. In ni egoistično, če si želiš prostor zase, saj ga čisto vsi potrebujemo, sploh pa v tvojih letih, ko se šele dobro učimo, kdo sploh smo kot odrasle osebe. Dobro si že prepoznala, da bo morda potreben še en iskren pogovor z mamo. Vem, da je to lahko zelo težko, vendar je vseeno pomembno, da ji poskusiš povedati, kako se počutiš v takih situacijah. Lahko ji tudi npr. predlagaš, da postavita neka pravila ali dogovore; recimo, da ji javiš, ko prideš domov, ali se dogovorita za eno sporočilo na večer, namesto klicev. Sčasoma bo morda začela čutiti več zaupanja, ko bo videla, da se znaš odgovorno odločati.

V zapisu si že dobro zapisala, kaj točno te moti in zakaj. To se mi zdi kot dobra podlaga, da začneš postopoma postavljati svoje meje in iskati načine, kako ohraniti odnos z mamo, hkrati pa pridobiti več prostora zase. Vedno znova pa se je potrebno opomniti, da ni nujno, da gre vse naenkrat, in da že majhne spremembe lahko prinesejo veliko olajšanje.

Želim ti veliko poguma in lepo poletje.

 

Živa Pirc, mag. psihologije