Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Preobčutljiva

Tema: Odnosi v družini

  • ne

    nekdo

    nekdo

    Objavljeno: 19 mar. 2023 12:53

    Pozdravljeni,

    opažam, da sem tko čist preveč občutljiva in se mi zdi, da me to tko preveč ovira in ne vem kje naj bi problem bil, oziroma na koga naj se obrnem. Imam pa sicer tudi cel kup drugih problemov, ki jih naslavljam pri psihoterapevtki in šolski svetovalni službi. 

    Čist konkretno kaj se mi dogaja. Ne morem gledat filmov in jih sploh ne gledam, ker ne morem gledat nasilja ali poškodb, tko niti najmanjših. ko mi tko recimo nekdo pokaže neko ureznino al pa kakšno poškodbo, me prv stisne v srcu in sploh tega ne morem gledat. Dogaja pa se mi tudi, da recimo, je pršla v razred profesorca in nam je rekla, da se slabo počuti in mene začne kr glava bolet pa sm bla prej čist v redu. Al pa k smo šli v gledališče in se je igralec v vlogi drl, mi je šlo prav na jok, ker sm se počutla kot, da je moj oče in se dere name, ker je tut dost nekega nasilja v moji druži. Al pa, ko berem knjigo, kako je nekdo bolan, zaspan, utrujen, se tut jaz začnem tko počutt. Skratka totalno mi je neprijetno, ko so drugi slabe volje, al pa imajo poškodbe pa to, ker se počutim, kot da vse to hoče moje telo imitirat.

    Sem nekaj malega o tem s terapevtko govorila pa sem dobila nek odziv v smislu, da je to otročje in nisva več o tem govorili.

    zdj, ko to pišem se sicer počutim totalno nevredna odgovora in da sam štalo delam, ker moji problemi nisi pomembni pa tudi sicer se počutim krivo, da zapravljam toliko časa v svetovalni in pri terapevtki in iščem pomoč in da nesmem kle kej vprašat in nevem kako naj se teh občutkov rešim. 

  • Uredništvo

    Katarina Maučec

    Objavljeno: 21 mar. 2023 09:55

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena!

    Naj ti za začetek povem, da bi te rada pohvalila, da si kljub svojim občutkom, da si nevredna odgovora, šla čez te občutke in si se nam odločila pisati. Bravo! Želim ti sporočiti tudi, da ni vprašanja v naši svetovalnici, ki ne bi bil vreden odgovora. Če je situacija takšna, da osebi predstavlja težavo, stisko ali si želi slišati še mnenje strokovnjaka, je to dovolj, da se obrne na nas. Okoliščin ne moremo ocenjevati in primerjati med seboj, če nekaj osebi predstavlja stisko, to pomeni, da je vredno reševanja. Tako, da prosim drago dekle, ne počuti se krivo za svoje probleme, sploh pa ne za iskanje pomoči. Prav tako je čisto v redu, če želiš slišati še tretje mnenje oziroma nasvet poleg pogovorov s svetovalno službo in psihoterapevtko. Različni strokovnjaki imajo lahko različne poglede na situacije, zato je čisto normalno, da če si želiš še nekaj več poleg obstoječe pomoči, ki jo dobivaš, da prosiš za dodatno pomoč.

    Hvala, da si opisala zelo različne situacije, ki odražajo tvojo preobčutljivost. Na tak način si mi dala dober vpogled, v to kaj misliš, ko praviš, da si preobčutljiva. Praviš, da ne moreš gledat filmov, ki vključujejo nasilje; ko se nekdo sooča z bolečino (ureznino, poškodbo, slabo počutje) se poistovetiš z drugo osebo in tudi ti začneš čutiti to bolečino. Zdi se mi, da opisuješ empatijo. To je lastnost osebe, ki se zna vživeti in razumeti doživljanje druge osebe. V splošnem je to dobra lastnost, saj ljudem omogoča, da drugi osebi priskočijo na pomoč, ji znajo prisluhniti, saj razumejo, kako se počutijo. Če pa oseba empatije nima, pa ji je za doživljanje drugih povsem vseeno. Ali opažaš pri sebi tudi kakšne pozitivne vidike tvoje empatičnosti? 

    Imam pa iz zapisa občutek, da se pa morda celo malo preveč vživiš v doživljanje druge osebe in ne vzpostaviš neke distance do čustev drugih. Morda bi ti svetovala, da ko se znajdeš v kakšni situaciji, ko se pretirano poistovetiš z doživljanjem drugih, da se opomniš, da te stvari doživlja druga oseba in se ne dogajajo tebi. Lahko se za trenutek ustaviš in si rečeš »aha, druga oseba se počuti tako, ampak jaz se počutim okej, kaj bi jaz lahko naredila, da ji pomagam«. Ozavesti torej, da se te stvari ne dogajajo tebi. Prav tako lahko preobčutljivost kot jo imenuješ, izkoristiš tudi za nekaj pozitivnega in dobrega.

    Izpostavila bi še, da si v zapisu čisto mimogrede omenila nekaj pomembnega. Povzdignjen glas igralca te je spomnil na očeta, kako se dere nate, kar je v tebi predvidevam sprožilo podobno reakcijo, kot ko se ti to dogaja doma. Včasih naši možgani naredijo močne asociacije med dražljajem, odzivom in doživljanji v tisti situaciji, jih povežejo med seboj in kadar se nek dražljaj pojavi čeprav v drugačnem kontekstu, to zraven prinese še občutke in odzive, ki so z njim povezani. Tako je pravzaprav tvoja reakcija v gledališču zelo razumljiva in nepresenetljiva. Omenila si namreč, da te je vedenje igralca v gledališču spomnilo na situacijo doma. Opažaš tudi kakšne asociacije ob gledanju nasilnih filmov? Na kaj pomisliš, ko v filmu vidiš nasilje? Kako se počutiš?

    Predvidevam namreč (in lahko me popraviš, če se motim), da tudi nasilni filmi v tebi vzbujajo neprijetne občutke, čustva, misli, ki pa so zelo boleče. Morda si tudi zelo intenzivno predstavljaš, kako se to dogaja tebi in se spominjaš situacij, ko se oče znaša nad tabo. Tako je čisto razumljivo, da se želiš izogniti doživljanju teh stvari, ki jih v tebi vzbudi gledanje nasilja. Kdo pa se ne bi rad izognil tako bolečim asociacijam. Morda bi ti na tej točki ponovno svetovala, da poskusiš prepoznati, da te neka stvar (igra v gledališču, film) samo spominja na pretekle izkušnje, se pa ne dogaja tebi. Na tak način lahko vzpostaviš distanco med svojim doživljanjem in tem kar gledaš, bereš.

    Pohvalila bi te, da si se opogumila o svojem doživljanju pogovoriti s terapevtko, mi je pa zelo žal, da si naletela na tako neprimeren odziv. Ali si morda poskusila opisati to doživljanje tudi svetovalni delavki? Zdi se namreč, da je to pomemben del tebe, ki se smiselno povezuje s tvojimi preteklimi izkušnjami in bi bilo to vredno nasloviti. Kljub temu da si pri terapevtki dobila takšen odziv kot si ga dobila, to ne pomeni, da se bodo vsi na to težavo tako odzvali in da je težava res tako otročja in nepomembna. Namreč meni se sploh ne zdi takšna. Vsekakor bi ti svetovala, da razmisliš o tem, da poiščeš še kakšno drugo pomoč. Navsezadnje je najpomembneje, da se v terapiji in s svetovalno delavko počutiš sproščeno, slišano in sprejeto.

    Lahko se mi ponovno oglasiš in mi poveš, kako si se počutila ob branju odgovora, ali se ti zdi smiseln in ali svoje doživljanje bolje razumeš. Če te še kaj zanima, lahko prav tako brez slabe vesti vprašaš.

    Vse dobro!

    Katarina Maučec, mag. psihologije

  • ne

    nekdo2

    nekdo2

    Objavljeno: 21 mar. 2023 14:28

    Vsebina je skrita.

  • Uredništvo

    Katarina Maučec

    Objavljeno: 22 mar. 2023 08:41

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena!

    Hvala, da si se nam ponovno oglasila.

    Žal mi je za to, kar si morala prestajati z očetom. Že samo branje zapisa ni bilo enostavno, kaj šele biti v tej situaciji. Opisuješ, da se je oče velikokrat zelo razburil in te tudi udaril ob najmanjših stvareh, ki jih je on razumel kot napake. S sestro vaju je veliko primerjal z drugimi otroci, veliko stvari vama je očital, vaju žalil. Včasih te je tudi udaril, nato pa svoje dejanje takoj obžaloval, ti pa si se počutila krivo. Rada bi, da veš, da se vsaka oseba sama odloča, kako bo v situaciji reagirala. Ali bo reagirala na podlagi svojih intenzivnih čustev, v primeru tvojega očeta jeze, ali pa bo odreagirala na miren način. Ti nisi nikoli kriva za to, kako se je oče obnašal ali za nasilje, ki ga je povzročil, saj je on bil tisti, ki se je na neko nevtralno situacijo odzval na način kot se je. To, da se oseba zna spoprijemati s svojimi čustvi, predvsem intenzivnimi negativnimi čustvi, je spretnost. Ko se pri nekaterih pojavi močno čustvo jeze, se nekateri ne znajo spoprijeti s to napetostjo in reagirajo na popolnoma neprimeren način, ki škodi drugim. Ampak moraš vedeti, da se je on soočal z nekimi notranjimi bitkami, za katere ti nisi bila kriva.

    Popolnoma razumem zakaj še vedno čutiš strah, da se bo nasilje ponovilo, ko se druga oseba razjezi. Navsezadnje si v družini večino svojega življenja bila priča le temu načinu soočanja z jezo. Ampak želim, da veš, da se ne spoprijemajo z jezo vsi na tak način. Upala bi si trditi, da se večina ljudi, ko je jeznih ne poslužuje udarcev in zmerjanj. Toplo bi ti svetovala, da kadar se znajdeš v situaciji z osebo, ki je jezna in te postane strah, se opomni, da te je strah zaradi preteklih izkušenj, ki jih imaš, ampak ta oseba ni tvoj oče in najverjetneje ne bo odreagirala z nasiljem. Jeza je namreč čisto normalno in zdravo čustvo, ki se mu ne moremo izogniti. Nasilje po drugi strani pa ni naravna posledica tega čustva.

    Praviš, da si lani septembra odšla iz obiska, ko je imel tvoj oče izpad. To je od tebe zagotovo terjalo veliko poguma in moči, da si to naredila. Za to bi te res pohvalila! Odlično je, da si prepoznala, da ti v situaciji res ni prijetno in da nisi dolžna tega tolerirati. Razumem, da se počutiš krivo, ker si sestro pustila z očetom, vendar poskusila si jo prepričati naj gre s tabo in ni želela. Mislim, da si naredila vse, kar si lahko. Ona se je sama odločila ostati. Zdi se mi, da nase postavljaš zelo visoke zahteve in pričakovanja o tem kako bi morala sestri pomagati. Ampak ti nisi odgovorna za izpade očeta, zaradi česar tudi sestre ne moreš povsem zaščiti pred njimi. Navsezadnje sta le 2 leti narazen. Dobro je, da sta si druga drugi v oporo, pogovarjajta se o svojih doživljanjih odnosa z očetom, kako se počutita, kaj razmišljata, česa vaju je strah. Bodi iskrena in ji povej, da bi ji želela pomagati in se počutiš krivo, ker ji ne moreš. Morda boš izvedela, da ona niti tega ne pričakuje. Vprašaj jo, ali ona vidi kaj kar bi lahko ti naredila in kako bi ji lahko pomagala.

    Praviš, da zdaj ko sta starša ločena te oče veliko kliče, želi preživljati čas s tabo in te hvali. Razumem, da te to lahko naredi zelo zmedeno, saj je to, kar pravi zdaj v čistem nasprotju s tem, kar ti je govoril prej. To pa v tebi vzbuja občutke, da je on super, ti si pa slaba oseba, ker nočeš preživljati časa z njim. Naj te opomnim, da je on bil tisti, ki te je udaril, ki te je zmerjal. On je izbral to vedenje in te besede. Kljub temu da zdaj govori lepe stvari, to ne izbriše dejstva, kaj je naredil v preteklosti. To, da nočeš biti z njim je čisto normalno, saj nisi dolžna biti v ogrožajoči situaciji bodisi psihično bodisi fizično. Dokler se ne počutiš varno ob njegovi prisotnosti, je čisto upravičeno, da nočeš biti v njegovi bližini.

    Vse dobro!

    Katarina Maučec, mag. psihologije

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje