prenajedanje

Zdravo, sem punca stara 14 let visoka sem 165 cm in težka 70 kg. Ne vem kako naj to povem ampak se mi zdi da se zelo prenajedam. Pred približno pol leta sem prenehala trenirati šport ki sem ga trenirala po uro in pol štirikrat na teden. Približno dva meseca po tem ko sem nehala trenirati sem iz 60 kg prišla na 63 kg, vedela sem da se bo to zgodilo ker poleg treningov nikoli nisem bila preveč aktivna. Od kar sem pa bila težka 63 kg pa je šlo vse še na slabše, moj odnos s hrano je postal grozen. Moje sošolke v šoli jejo malico in koslio in pojejo vse in so zelooo suhe jaz pa sem v šoli pojedla bistveno manj kot one ampak sem vseeno opazno večja kot one. Moja teža je še vedno naraščala in prišla sem do 66 kg, takrat sem že bila zelo žalostna in nesamozavestna glede svojega telesa. V šoli sem jedla zajtrk in kosilo kar mi je včasih zadostovalo a zdaj ko pa pridem domov pa grem takoj v shrambo in ko začnem jesti se sploh ne morem ustaviti in občutek po tem je grozen.Po prenajedanju se počutim obupano, grozno in krivo. Po navadi po tem prenajedanju cel dan nisem jedla in vem da to ni zdravo ampak takrat sem bila že tako obupana da sem poskušala vse kar sem si izmislila in videla. Poskušala sem tudi se zaposliti s čim ko sem prišla domov, a ko 24/7 razmišljaš o hrani in kaj bo tvoj naslednji obrok takoj po tem ko si jedel je to kar težko. Nato je moja teža skočila na 68, 69 kg in bila sem že utrujena od vse zavisti in sem si rekla da je to moj max, amapk ni bil danes sem se stehtala 70 kg in sem obupana. Aja pozabila sem omeniti da že 1 mesec 3 na teden hodim v fitnes tam mi je vredu in je ok, ampak ko pridem iz fitnesa pa si odprem čokolado in pojem celo. Če vam povem kaj pojem v celem dnevu bi bilo to nekaj takega: v šoli pojem zajtrk in kosilo ko pridem domov si odprem čokolado in pojem celo, potem še kakšne piškote ali pa čips na koncu pa še kosmiče in po tem še kosilo ki ga pripravi mami. Na koncu sploh ni važno če nimamo nobenih sladkarij važno je samo da nekaj jem. Moja družina ni suha ne pa tudi debela pač so nad povprečjem in mi je zelo težko govoriti z njimi o tem. Zato me zanima ali bi se morala posvetovati z zdravnikom o tem ker se res prenajem do točke kjer mi je slabo a jaz še vedno jem. Mogoče bi mi lahko predpisal tablete za zmanjšanje apetita ali pa kaj podobnega. Lahko še povem tudi da zelo rada berem in da to delam veliko časa in da se še manj gibam. Res ne vem s kom naj spregovorim o tem, ker mislim da me nihče ne bi razumel. Težava je tudi da imam letos valeto in da se želim v svojem telesu počutiti dobro in ne nesamozavestno. Hvala vam za kakršno koli pomoč!