Prenajedanje

Odgovor svetovalke:

 

Draga Ndgsjs.

Pišeš, da se večkrat sama prenajedaš, nato pa te preplavi občutek krivde in počutiš se debelo. Ta vzorec zna biti zelo mučen in lahko vodi tudi v eno od najpogostejših motenj hranjenja: prisilno oz. kompulzivno prenajedanje. Morda se je ta pri tebi že razvila, zato bi te rada pohvalila, da si se takoj odločila poiskati nasvet pri nas. Če boš v nadaljevanju presodila, da potrebuješ tudi konkretno pomoč, pa še toliko bolje zate.

Prenajedanje najpogosteje spremlja občutek izgube nadzora, medtem ko razmišljanje sledi skrajnostim: vse ali nič. Nisi sicer napisala, ampak sklepam, da v času, ko se ne prenajedaš, skušaš jesti malo ali nič. Stradanje VEDNO (prej ali slej) vodi v prenajedanje. Morda se tudi na drugih področjih (šola, odnosi, hobiji) zelo trudiš in naprezaš, da bi bilo vse »kot mora biti«, potem pa ko se kaj sfiži (in v življenju normalno vedno kaj se, npr. dobimo slabšo oceno, kot smo pričakovali, več naloge, kot se nam zdi, da še zmoremo, skregamo se s prijateljico, starši nam spet preveč težijo …), te potegne v drugo skrajnost: opustiti moraš ves nadzor in se predati. Pri tebi je to prenajedanje v samoti. Tistih nekaj minut, kot traja, vse slabo izgine in notranja praznina se (navidez) polni. Zato to počneš, kljub temu, da veš, kako slabo se boš počutila, ko bo mimo.

Prenajedanje strokovnjaki povezujejo tudi s čustvi, ki jih ne znamo, ne zmoremo ali »ne smemo« ustrezno občutiti in tako hrana predstavlja nadomestek za tolažbo ali za to, da čustvo požremo nazaj dol.

Zato te na tem mestu kar vprašam: kaj čutiš minute ali ure preden se začneš prenajedati? Kaj se ti je tisti dan zgodilo? Si si dovolila čutiti čustva, ki so bila morda neprijetna, a vendar upravičena in logična (ker vedno so!)? Kako drugače bi lahko sedaj, v tem istem trenutku poskrbela za ta svoja čustva in svoje potrebe – tako, da se boš po tem počutila razbremenjeno, prizemljeno, varno v sebi? Če rada pišeš, zgrabi dnevnik. Morda je to 5 minut umiritve z dihanjem v tišini. Morda je to klic prijateljice ali 10 minut poslušanja najljubše glasbe? Priljubljena knjiga ali sprehod ali ples?

Vsak vedenjski vzorec je priučen in dobra novica je, da se ga da odučiti – da le vztrajno vadimo novega. Takšnega, ki je bolj prijazen in sočuten do nas samih. To seveda ne pomeni, da nikoli več ne bomo »padli nazaj« v starega. Važno je, da poskušamo vztrajati naprej pri novem vzorcu spet naslednjič, ko bomo pred podobnim izzivom. Torej, ko tvoj vzorec reče: »Jesti, jesti, jesti!«, se poskušaj ustaviti s »Stop! Kaj res potrebujem tu in sedaj? Kaj res čutim tu in sedaj?« In ko si navznoter iskreno odgovoriš, zgolj vadi mirno sedenje z dobljenimi odgovori.

Priporočila bi ti še tole knjigo, saj bolj poglobljeno in na uporaben način pojasnjuje, za kaj pri prenajedanju gre: »Ne kaj ješ - kaj te žene, da ješ!: umetnost vojskovanja s prehransko motenostjo« avtorice Beechy Colclough. Morala bi jo najti v najbližji bolje založeni knjižnici.

Če boš ugotovila, da ti zgornji nasveti niso dovolj, pa nikar ne odlašaj in se obrni na prvo odraslo osebo, ki ji najbolj zaupaš, in jo prosi, da ti pomaga poiskati strokovno pomoč. Te je na voljo kar nekaj, odvisno tudi od tega, kje živiš. Ne čakaj, da postane tvoja stiska prehuda!

Lahko tudi še kaj pišeš nazaj – z veseljem ti odgovorim na še kakšno vprašanje. :)

Naj bodo tvoji prazniki kar se da prijetni in naj bo hrana samo del vsega dobrega, kar ta čas prinaša. Če pa te bodo preplavila čustva, si mirno vzemi ves potreben prostor zase, da se jim lahko posvetiš brez zatekanja v hrano oz. brez odrekanja le-tej. ;)

Topel pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja