Predmet v šoli

Odgovor svetovalca:

Pozdravljen oziroma pozdravljena,

všeč mi je, da si aktivna (oz. aktiven) in iščeš rešitve. Najprej naj poudarim, da nikakor nisi neumen (oz. neumna) za »ta« predmet. Super je, da ne čakaš in odlašaš, in nikakor se zaradi težav ne počuti manjvrednega – na voljo je več poti pomoči znotraj šole, na katere se lahko obrneš in s pomočjo katerih lahko premagaš težave pri predmetu kot je kemija.

Za razumevanje določenih vsebin včasih potrebujemo dodatno razlago, z morda drugačnimi učnimi metodami. Sodobno poučevanje kemije temelji na eksperimentalnem in problemsko naravnanem pouku torej pouku, ki ima eksperimentalno-raziskovalni pristop, k pouku, ki vsebuje izkustveno in problemsko učenje. Za razumevanje kemije je torej bistveno, da učenka (učenec) oz. dijak (dijakinja) – ne vem ali obiskuješ OŠ oz. SŠ - sam opravi eksperiment, skozi lastne izkušnje razume procese, medsebojno delovanje kemijskih elementov, povezav, ipd. Pri razumevanju kemije so namreč pomembni vsebina (pojmi, dejstva, modeli, teorije), procesi in metode.

Seveda učitelji z vami vseh eksperimentov ne zmorejo izvesti, lahko pa vam za lažje razumevanje pokažejo recimo nazorne videoposnetke, dokumentarne filme ipd.  

Če si prepoznal/-a, da ti posamezne vsebine povzročajo težave v razumevanju, je smiselno in pogumno, da iščeš rešitve. Kaj je tisto, kar pri učenju ne razumeš? Kateri sošolec, sošolka je tisti, ki razume in bi ti lahko dodatno obrazložil? Smiselno je, da si sošolci nudite medvrstniško pomoč. Medsebojna pomoč je izrednega pomena. Opažam pa, da se je dandanes mladi premalo poslužujete. Včasih smo se dobili popoldan skupaj, se podružili in drug drugemu razlagali snov. Pri medsebojnemu učenju imajo namreč koristi vsi! Tisti, ki snov razume in razlaga sošolcu, svoje znanje medtem utrjuje, tisti pa, ki ne razume, skozi razlago sošolca, ki razume skozi katere neznanke se je tudi sam moral prebiti, lahko lažje pride do razumevanja pojmov, procesov, kot če mu snov razlaga odrasli. Sama pri svojem delu vedno vzpodbujam tovrstno pomoč.

Kaj lahko sam narediš dodatno?

Obišči knjižnico in poišči dodatne knjige, kjer obstajajo vaje z rešitvami. Delaj dodatne vaje. Pomembno je, da ne odlašaš in aktivno iščeš pomoč, saj vztrajno učenje prinese rezultate.

Seveda pa se najprej obrni tudi na učitelja predmeta. Če ti ne gre snov, je najbolj neposredna pot pogovor z učiteljem predmeta, ki ti lahko dodatno razloži snov, pripravi dodatne vaje ali svetuje načine učenja. Učitelj ponuja tudi dodatne ure pomoči učencem, ki to potrebujejo, ni potrebno, da imajo dijaki/učenci izdano odločbo. Podobno lahko pomaga tudi razrednik. Šolska svetovalna služba je tudi namenjena pomoč učencem.

Da te opogumim: pogumno je, da poveš, če se je znajdeš pred izzivi. Skupaj se lahko potem išče zate primerne rešitve. In pogumno je poiskati pomoč. Čimprej.

Vse dobro želim.

Polona Kunstelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalca:

Pozdravljen,

četudi smo v kapitalizmu, še obstajajo prostovoljci. In teh niti ni tako malo. Tudi jaz recimo ti v tem trenutku prostovoljno odgovarjam na tvoje vprašanje. Tudi v naši srednji šoli sošolci še vedno drug drugemu nudijo učno pomoč. Tudi učitelji naše šole še vedno nudijo učno pomoč. Tudi sin, ki obiskuje srednjo šolo v drugem kraju, si s sošolci še vedno nudijo medsebojno učno pomoč. Obstajajo tudi mladinski centri, kjer študenti brezplačno izvajajo učno pomoč dijakom - tudi tistim, ki se pripravljajo na maturo. Obstajajo Medgeneracijski centri, kjer upokojeni učitelji nudijo brezplačno učno pomoč…. Poti do znanja je torej precej…. Če je le volja…

Naj ti najprej postavim nekaj vprašanj (prosim, da si odgovore zapišeš):

»Kaj te v tem trenutku najbolj skrbi?«

»Kakšne težave ti povzroča trenutna situacija?«

»Kaj je torej tvoj največji problem?«

»Kako si v preteklosti reševal podobne težave?«

»Kaj bi svetoval prijatelju, če bi se znašel v podobni situaciji?«

»Zaradi česa tvoja mama/prijatelj misli, da zmoreš?«

»Na lestvici od 0 do 10 označi, v kolikšni meri zaupaš v to, da lahko začneš iskati pomoč?«

»Kaj te zadržuje, da stojiš na »tisti oceni, ki si jo napisal«?«

»Kakšen je tvoj načrt? Kaj razmišljaš, da bi storil?«

»Torej, kaj misliš, da lahko narediš?«

»Do kdaj?«

Čemu ti postavljam ta vprašanja? Da boš lažje konkretiziral svoje korake. Iz tvojega vprašanja lahko namreč razberem, da se nahajaš v »prepričanju«, da ti itak ne bo nihče pomagal…. Zanima me, če si sošolca že tudi sam poprosil za pomoč, pa ti je odgovoril (»zakaj bi to delali in si jemali svoj prosti čas«) ali pa morda predvidevaš, da bi ti? Če se je to zgodilo, me zelo neprijetno preseneča. Predlagam potem, da povprašaš še druge(ga) sošolca.

Predlagam, da se  pogovoriš z učiteljico kemije. Si se že? Stopiš do nje v kabinet, na njene govorilne ure in se z njo individualno pogovoriš. Ji poveš, da imaš težave z razumevanjem in jo prosiš za nasvet, kako bi se še dodatno lahko učil. Pogovori se tudi z razredničarko. In s svetovalno delavko.

Svetovalna delavka se bo pogovorila s tabo in bosta zate skupaj iskala rešitve. Kot svetovalna delavka se potem skupaj z dijakom (ali sama, če mi dijak to dovoli) pogovorim z učiteljem in skupaj iščemo rešitve.

Dijaki, ki iščejo pomoč, nikakor niso na slabem glasu, nasprotno, prepoznani so kot osebe, ki so aktivni v razreševanju situacije.

Vidim, da žal gojiš prepričanja, ki ti pri razreševanju situacije niti niso v pomoč.

Predlagam, da že kar v ponedeljek, torej čim prej narediš korak in stopiš do učitelja ali svetovalne delavke.

Bodi vztrajen in pogumen.

 

Polona Kunstelj, univ. dipl. socialna pedagoginja