Praksa

Odgovor svetovalke:

 

Pozdravljena,

hvala za zastavljeno vprašanje.

Zgolj predstavljam si lahko, kako težko ti mora biti. Žalovanje je zapleten in predvsem oseben proces, zaradi česar je povsem v redu čutiti strah, tesnobo, negotovost ali druga globoka čustva. Ne le, da moraš vstopiti v novo okolje, temveč je to okolje takšno, da zate že v osnovi drži zelo pomembne, čustveno močne spomine.

Ob občutenju stiske tekom prakse se lahko obrneš na mentorja oziroma drugo osebo, zaposleno v domu. Preveriš lahko, ali je možno, da pričneš z opravili, ki ne zahtevajo vstopa v omenjeno sobo. Ko boš pripravljena, pa postopoma naprej – četudi to sprva pomeni zgolj to, da se ustaviš pred vhodom v sobo, ne da bi vanjo vstopila, in spremljaš svoje doživljanje.

Sicer pa v nadaljevanju navajam nekaj napotkov glede samega stopa v sobo, v kolikor bi do tega prišlo. 

Pred vstopom v sobo koristi, če se nanj pripraviš. Pomembno je, da se zavedaš in si priznaš, kako se počutiš. Lahko si tudi v mislih ponavljaš, da bo vse v redu (npr. Zaupam sama sebi; Sem varna in imamo kontrolo nad situacijo, svojimi mislimi in dejanji; Priznavam svoja čustva in jih lahko prenesem). V stresni situaciji se nekateri poslužujejo tehnik sproščanja. Nekatere so nekoliko daljše in je bolje, da jih izvedeš doma, spet druge pa ti lahko pomagajo tudi v trenutku stiske. Na našem portalu so na voljo posnetki do nekaterih dihalnih vaj, na primer trebušnega dihanja.

Ko si v sobi, ne hiti. Dovoli si čutiti, kar čutiš, a hkrati vzeti tudi odmor, če občutiš, da je vsega preveč (stopi na stran ter naredi nekaj globokih vdihov in izdihov). Morda ti pomaga, če se osredotočiš na naloge, ki jih moraš v sobi opraviti in ne kontekst, v katerem si. Navsezadnje pa je to tudi čas, ko se lahko na očeta spomniš na pozitiven način – v obliki tihega slovesa ali spomina na srečen trenutek – kar bo sobo naredilo manj zastrašujočo in ji dalo nov pomen.

Po izstopu iz sobe si daj priložnost za refleksijo oziroma razmislek, kako si situacijo doživela. Popolnoma normalno je tudi, če se ob odhodu iz sobe ponovno pojavijo globoka čustva. V tem primeru predlagam, da se pogovoriš z bližnjo osebo, ki ji zaupaš.

Včasih namreč pomaga, če svoje skrbi in čustva podelimo z drugimi ali jih zapišemo na papir, da teže ne rabimo nositi sami. To bi ti znalo koristiti tako pred prakso kot tudi po njej. V kolikor ti je ljubše, se lahko obrneš tudi na šolsko svetovalno službo ali na druge vire pomoči. Omenjeni ti lahko pomagajo pri procesiranju žalovanja in strategijami za soočanje z njim.

Še naprej pa sem ti na voljo tudi jaz – če si pripravljena, bi želela slišati kaj več tudi o tem, kako se počutiš na splošno (iz dneva v dan).

Poskrbi zase, pa če to pomeni pogovor z bližnjo osebo, pisanje dnevnika, sprehod ali udejstvovanje v drugih aktivnostih, ki ti prinašajo zadovoljstvo in miselni odklop.

Ne pozabi, da delaš največ, kar v trenutku lahko, in to je čisto dovolj.

Lepo bodi,

 

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)