Vprašanje:
Potlačevanje čustev
Tema: Čustva, Komunikacija, Odnosi s prijatelji in vrstniki
-
Gr
Gromki284
Gromki284
Objavljeno: 15 feb. 2026 20:51
Tokrat pišem o predelovanju čustev. V mojem izvidu iz bolnišnice piše, da sproti tlačim negativna čustva, tj. jezo, žalost, odpor itn. Ta opazka je zelo na mestu. Pogosto se mi dogaja, da me kaj zmoti ali pojezi pa v tistem trenutku ne izrazim čustev, ampak jih potlačim, da pridejo na plano kasneje. Tukaj se opiram na številne dogodke, kjer sem molčal do zadnjega, to je do trenutka, ko so čustva postala pretežka za zanikanje, in takrat sem reagiral pretirano. Moj razhod z družabnikom Žanom je dober primer tega. Večkrat me je zmotilo, kako se je obnašal, vendar sem ostal tiho. Nisem povedal, da me moti. Nisem povzdignil glasu. Mirno sem pometel negativna čustva pod preprogo. In nato je na eni točki izbruhnilo vse za nazaj. Ko mi je prodal ponarejeno denarnico Louis Vuitton pa mi je po tednu dni razpadla, pred tem pa je kričal na mene po telefonu, da sem si za zapoznelo pošiljko sam kriv, ker si nisem šel ponjo direktno k ponudniku, ampak sem želel, da pride v Maribor, da jo spotoma poberem, sem ga najprej odstranil z Instagrama. Ves čas najinega odnosa sem se izogibal konfrontaciji. Nekako pametno se mi je zdelo. Da mu nisem nasprotoval. Začelo se je že s prevozom do Ljubljane na en dogodek. Ni me hotel priti iskat domov, temveč je vztrajal, da naj grem z busom na drugi konec mesta, ker ima on tam blizu uvoz na avtocesto. Mehko sem nasprotoval. Pa me je zabil, češ, da imam zastonj prevoz v Ljubljano, kaj bi rad od njega še, kako je imel težek dan ipd. izgovori, da se podredim njegovi volji. Nadaljevalo se je z neprestanimi ponudbami blaga, ki ga je prodajal naokoli. Prepričevanjem. Ker sem nekajkrat popustil, sem zapravil nekaj sto evrov. Hvalabogu ne več. Pri zadnjem dejanju pa je prišlo do viharja. Ni mi hotel vrniti denarja za zanič robo. Zato sem mu poslal screenshote dm-ja z njim, cele odstavke, v katerih mi je ponujal strelno orožje. Najbrž se je ustrašil, da grem na policijo. Bili so prazniki. Naslednje jutro je bil denar poleg petih zgrešenih klicev in skoraj obupanih sporočil na mojem računu. Ni mi žal, ta denar mi je pripadal. Žal mi je samo, da se je moralo odviti na tak način. Če bi predeloval čustva sproti, bi se razšla mirno dosti prej.
-
Pa
Pasjonka
Pasjonka
Objavljeno: 16 feb. 2026 16:47
Živijo gromki284,
meni se je včasih zgodilo, da nisem izrazila čustev in me je potem to potolklo, nato pa sem začela izražati čustva postopoma zdaj pa nimam več težav s tem. (Če me kaj užali, ujezi,...in ni primeren trenutek za to jih seveda malo skrijem drugače pa ne). Menim, da, če boš postopoma izražal čustva be vedno boljše.
Držim pesti, da ti bo uspelo in lp
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Dijana Kožar Tratnik
Objavljeno: 24 feb. 2026 21:27
Odgovor svetovalca:
Dragi Gromki284.
Iz tvojega zapisa veje veliko poguma in samozavedanja. Žal je situacija z družabnikom morala eskalirati, da si se na koncu zaščitil in postavil mejo. Verjamem, da je bil dogodek zate izjemno stresen in čustveno naporen, hkrati pa ti je prinesel pomembno lekcijo.
Tvoja jeza je bila upravičena. Jeza je pogosto signal, da je bila naša meja prestopljena. Žalost in odpor pa povesta, da si bil z njim najverjetneje v odnosu, kjer si se počutil, da nisi slišan in spoštovan. Želja, da bi zmogel svoje občutke prepoznati in ubesediti ter da bi se lahko “mirno razšla prej”, je v resnici hrepenenje po tem, da bi se zmogel zaščititi in mejo postaviti že prej.
Mir, ki ga kupiš s tem, da sebe utišaš, ni mir, je odlog in začasno olajšanje, ki pa na dolgi rok težave ne reši. V odnosu, kjer druga oseba uporablja pritisk, krivdo, izgovore in te potiska v podreditev, se potlačevanje še hitreje nabira. Ti si pravzaprav zelo dobro prepoznal dinamiko: najprej drobni kompromisi, potem vedno več “mehkih” popuščanj, na koncu pa eksplozija, ko je bilo dovolj.
Velikokrat se največ naučimo iz lastnih napak in situacij, ki nas pretresejo, kot je tale tebe.
Ko doživljamo močna čustva, je to na trenutke lahko strašljivo, zato si se tudi ti naučil preživeti tako, da jih v trenutku potlačiš, ker se konfrontacija (soočenje) takrat morda zdi prenevarna ali neproduktivna. Ko v nekem odnosu to počnemo dlje časa, slej kot prej pride trenutek, ko notranji pritisk postane premočan in telo/psiha naredita edino, kar še zmoreta: izbruh. To ni karakterna napaka, to je strategija preživetja, ki ti je nekoč verjetno služila, zdaj pa ne zadošča več.
V prihodnje ti svetujem, da si pozoren na to, kar doživljaš in poskušaš sproti ubesediti, kaj se dogaja v tebi. Ko se naslednjič znajdeš v podobni situaciji, poskusi najprej ujeti prvi, majhen signal v telesu – tisti stisk v prsih, nemir, cmok v grlu ali tiho jezo. To je običajno trenutek, ko se meja že premika, še preden ti to priznaš. Namesto da greš čez sebe, si v tistem hipu povej, da je to znak in da ni treba čakati, da postane pretežko.
Pomaga, če takoj ubesediš svoje doživljanje na preprost, kratek način, brez dolge razlage in brez opravičevanja. Lahko rečeš nekaj v smislu: »To mi ni okej«, »To me moti« ali »Tega ne želim, na to ne pristajam.« S tem ne ustvarjaš konflikta, ampak narediš prostor, da ostaneš prisoten in iskren. Če se situacija ponavlja, je koristno, da dodaš še jasno mejo in posledico, recimo: »Če boš kričal, prekinem klic,« ali »Če do petka ne urediš, zaključim in ne nadaljujem.« Takšne kratke povedi ti pomagajo, da se ne izgubiš v razlaganju, ampak ostaneš zvest sebi in svojim občutkom ter doživljanju čustev.
Ker si nagnjen k temu, da se zaradi potlačevanja nabere preveč čustev, ki nato v afektu izbruhnejo, je dobro tudi, da si dovoliš vzeti si pavzo, preden reagiraš. Lahko npr. rečeš: »Rabim čas, odgovorim jutri,« in si s tem kupiš mir, da te čustva ne preplavijo ali da jih ne potlačiš. Če ti pomaga, si stvari tudi zapiši, bodi pozoren na te tri stavke: kaj se je zgodilo, kaj čutim, in kaj potrebujem. To je preprost način, da ne zanikaš samega sebe in svoje doživljanje razčleniš.
In še eno pomembno pravilo: ko enkrat postaviš mejo, opazuj odziv. Če nazaj dobiš pritisk, krivdo, posmeh ali izsiljevanje, je to rdeča zastavica. Takrat ni tvoja naloga, da odnos “popraviš”, ampak da se prej umakneš; nežno, mirno, dovolj zgodaj. To je tisto, kar ti bo v prihodnje prihranilo največ bolečine.
Želim ti čim več moči za ravnanje s težkimi čustvi in te lepo pozdravljam.
Dijana Kožar Tratnik, univ. dipl. socialna pedagoginja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Gr
Gromki284
Gromki284
Objavljeno: 26 feb. 2026 20:46
Odraščal sem z očetom, ki je imel najbrž podobne težave kot jaz, tj. močne izbruhe jeze, ki jih je stresal name. Prav agresiven je bil. V vojski je bil uspešen, napredoval je v Častno četo. Pogosto sem se v tistih trenutkih besnenja bal, da me bo pretepel. Grdo in sovražno se je pogovarjal z mano. Zlomil je vsak moj poskus kljubovanja. Seveda, če sem bil pa otrok. Odkar sem dopolnil 18 let in mu enkrat zagrozil, da ga bom našprical s poprovim sprejem in nazadnje, da ga bom mahnil, je končno vzel moje kljubovanje resno. Malo se me boji. In prav je tako. Bil je sovražen in prezirljiv do mene. Zato imam danes hude težave s samopodobo in anksioznostjo ter depresijo. Čustvujem različno od večine ljudi. Včasih sem prakticiral antisocialna vedenja, vendar imam občutek za empatijo, le zmožen sem jo izklopiti, ko se vklopi preživetveni mehanizem. Res me je precej poškodoval. Čeprav naj bi bil kar čeden fant, še nisem imel nikoli nič z nobeno punco. Zelo bi bil vesel, če bi mi kakšna bralka odpisala. No, ostajam čist, ne podajam se v kriminal. Občasno imam sicer neke misli, kako bi se izzživel. Ker živim čisto sam, težko koga spustim v bližino. Nekakšen lone wolf al kako se že reče. Zanimivo, kako se dostikrat sprašujem, če imam antisocialno osebnost ali NPD. Konfuzna identiteta? idk, hodim na terapije, leto dni sem brez tablet že, živim normalno življenje...
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Dijana Kožar Tratnik
Objavljeno: 04 mar. 2026 09:27
Odgovor svetovalca:
Pozdravljen ponovno.
Hvala za dodatne informacije, to pojasni marsikaj. Veseli me, da že hodiš na terapijo. Upam, da lahko s terapevtom ali terapevtko govoriš tudi o tem. Poskušaj te teme predelovati na terapiji, v varnem in zaupnem odnosu.
Praviš, da si že eno leto brez tablet. Občutki se zaradi tega lahko pojačajo, ti pa to tudi nudi priložost, da se z njimi soočiš in jih boš ščasoma lahko predelal. Ne gre pa na hitro in žal ne obstajajo bližnjice.
Vso srečo ti želim.
Dijana Kožar Tratnik, univ. dipl. socialna pedagoginja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.