Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Posvet

Tema: Čustva, Komunikacija, Odnosi s prijatelji in vrstniki, Odnosi v družini, Samomor, Samopodoba/Verjamem vase, Samopoškodbe, Stres in anksioznost, Učenje

  • Ev

    Eve

    Eve

    Objavljeno: 16 apr. 2024 17:46

    stara sem 11 let 

    nekaj casa ze samoposkodujem, imam prijateljico ki mi pomaga da se ne, ampak na taksen nacin da hocem se book samoposkodovati. govori "ce se bos rezala te bom ignorirala/blokirala" in v tem trenutku nevem kaj narediti, zato se ponavadi zlazem da se nisem ali pa se res ne ker me je strah. ne rezem se pre globoko in se ne pozna toliko. o tem me je strah povedati starsem. ponavadi nosim dolge hlace in jopice da se kaj nevidi.

    moja starsa sta locena. in to je blo zelo tezko za mene, saj sem vecino casa pri mami in manj pri ocetu (ocetu veliko bolj zaupam in ga imam raje, ker se mama zelo veliko dere na mene in pricakuje zelo zelo veliko. bojim se je. in karkoli ji probam povedati Ali narediti je narobe in se zacne dreti, oce je cisto obratno, nikoli se ni drl na mene vedno sma se super imela) 

    teden nazaj sem imela smrt v druzini in to je bilo tezko za mene. sla sem na pogreb takoj po soli.

    nevem tocno kaj je depresija, sem pa veckrat razmisljala ce jo imam ali ne. lahko odpisem Kako SE pocutim, en dan sem zelo zaspana in prespim vecino dneva ko lahko, drug dan pa sploh nisem zaspana in sem celo noc v postelji in poslusam glasbo in gledam v steno, nisem vesela niti zelo zalostna, nekje vmes sem. imela sem misli samomora.

    v soli se pocutim zelo slabo. ni mi vsec solski sistem.

    uciteljica za matematiko me nemara saj nerazumem predmeta (imam same 3 in 2 in nevem Kako izbolsati ocene) . v soli in doma se soocam z veliko stresa.

    ze 7 let treniram taekwondo in kickboks 4-5 dni na teden po 3-4 ure. zelo tezko se ucim za solo. vprasala sem mamo ce lahko imam status sportnika, ampak je rekla da ga nerabim. po vsaki zmagi Ali porazu si mama pise z njenim partnerjom. imam obcutek kot da nimam nic spodbujanja od nje.

    zelo hitro se razjezim, ampak uzalim pa ne hitro. ne zaupam nobenemu v tem trenutku. res se pocutim kot da rabim dolg objem.

    upam da nisem kaj pozabila, hvala ce bote odgovorili, zelo me je strah tole poslati

     

    lp, evelina 

  • Uredništvo

    Sara Seršen

    Objavljeno: 19 apr. 2024 08:28

    Odgovor svetovalke:

    Lepo pozdravljena!

    Hvala za tvoje pismo in da si nam zaupala svoje težave. Iz vsega, kar si zapisala, je moč razbrati, da se soočaš s številnimi izzivi in močno stisko. Žal mi je, da se ti to dogaja. Si pa kljub vsemu zbrala pogum in moč, da si poiskala pomoč ter zapisala svoje težave. Vem, da ni bil lahek korak, je pa zelo pomemben in bodi ponosna nase!

    Zapisala si, da ste imeli pred kratkim smrt v družini in da ti je bilo hudo, kar je povsem normalno in razumljivo. Moje iskreno sožalje. Vsaka izguba osebe, ki nam je bila blizu, je težka in žalovanje, ki pride ob izgubi, je proces, ki traja nekaj časa. Ni nobenih pravil, kako dolgo, pri vsaki osebi je različno. Pri žalovanju gremo čez različne faze. Na začetku, ko izvemo novico, je najprej šok, v času katerega se težko zavedamo, kaj se je sploh zgodilo. Potem preidemo v fazo zanikanja, da se to ni zgodilo in s tem omilimo bolečino. Nato lahko sledi faza jeze in za njo faza pogajanja, da bi dobili še eno priložnost. Sledi žalost in na koncu faza sprejemanja. Posamezna faza pri različnih ljudeh traja različno časa, se lahko kaže na različne načine. Pomembno pa je, da si dovoliš občutiti vsa čustva in če je le možno jih tudi izraziti – ali preko pogovora z osebo, ki ji zaupaš, lahko poskusiš pisati dnevnik čustev in misli, lahko čustva izraziš preko umetnosti (glasbe, slikanja, plesa, pisanja zgodbe, poezije…). Če pridejo solze, si jih dovoli. Če pride jeza, jo poskusi izraziti na konstruktiven način – npr. močno brcanje žoge na igrišču, trganje papirja, tek. In dovoli si tisto, kar začutiš, da ti potrebuješ – ali je to sprehod v naravi, mogoče kakšna topla kopel, karkoli, kar ti bo pomagalo, da se boš počutila bolje.

    Poročaš, da je tvoja stiska včasih tako huda, da se samopoškoduješ. Imaš prijateljico, ki se trudi, da bi ti pomagala, vendar v tebi povzroča še večjo stisko. Svetovala bi ti, da se poskusiš o tem odkrito pogovoriti s prijateljico. Poveš ji lahko, da si hvaležna in ceniš njeno skrb ter trud, da bi ti rada pomagala. Vendar ti trenutni način ne pomaga. In potem ji povej, kaj pa bi ti takrat pomagalo, kaj takrat potrebuješ – npr. če bi bili skupaj, a bi bil to objem ali npr. da jo lahko takrat pokličeš in se pogovarjata? Prav tako se lahko poskusiš sama zamotiti in se zaustaviti z npr.: lahko na zapestju nosiš elastično gumico in jo raztegni ter spusti, da vzbudiš zbadajoč občutek, lahko si poskusiš umiti obraz z mrzlo vodo ali na del telesa, ki bi si ga običajno poškodovala, naneseš kocke leda, lahko tolčeš v vzglavnik, raztrgaj papir, brcaj žogo, stiskaj "antistres" žogico, poskusiš lahko tudi s kakšno tehniko dihanja (npr. trebušno dihanje ali tehniko prizemljitve, da preusmeriš svoje misli. Sporoči, kako bo šlo s prijateljico in če ti bo katera izmed idej pomagala.

    Si se o svojih stiskah in stresu, ki ga doživljaš, kdaj pogovarjala s kakšno odraslo osebo, ki ji vsaj malo zaupaš? Vsekakor in najbolj pomembno se mi zdi, da čimprej prideš do ustrezne strokovne pomoči, kjer boš skupaj s strokovnjakom, korak za korakom, reševala svoje stiske. Čimprej se poskusi pogovoriti z nekom odraslim in skupaj s to osebo poiskati pomoč. Opisala si, da se z mamo trenutno najbolj ne razumeš, se pa zelo dobro razumeš z očetom. Bi ti bilo v redu se o tem pogovoriti z njim? Če ga v kratkem ne boš videla, ga lahko pokličeš. Morebiti, če bi ti bilo lažje, mu lahko za začetek tudi napišeš sporočilo in se potem pogovarjata naprej. Najtežje je vedno začeti. Ampak si si že s tem, ko si pisala nam, dokazala, da zmoreš in jaz verjamem vate. Za pomoč se lahko obrneš tudi v šoli – lahko se zaupaš svoje učiteljici ali šolski svetovalni delavki, če bi ti bilo lažje, lahko prosiš, da gre s tabo tvoja prijateljica. Lahko je ta oseba tudi tvoj trener. Potem pa skupaj s to osebo poskusite čimprej poiskati (kliničnega) psihologa, najbolje  da v Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov v tebi najbližjem zdravstvenem domu. Za obravnavo v centru ne potrebuješ napotnice osebnega zdravnika. Če pa bi vam bilo najlažje, lahko s staršema tudi najprej obiščete osebnega zdravnika, ki vas bo potem usmeril naprej. Za kakršne koli informacije glede iskanja strokovne pomoči, smo ti tudi vedno na voljo v naši svetovalnici.

    Zapisala si, da je bila stiska tudi že tako huda, da so se pojavile samomorilne misli. Ali so te misli še vedno prisotne? Če so, kako pogoste so?

    Da ne bom za prvič predolga, bi se navezala še na to, da si zapisala, da imaš občutek, da bi potrebovala en močan objem. Če čutiš tako, si to dovoli in prosi npr. prijateljico ali svojega očeta, če te lahko objame.

    Čisto za konec pa me zanima, kdo si ti onkraj vse te stiske? Glede na zapisano, že vem, da si zelo vztrajna športnica in v to vlagaš ogromno truda ter časa. Bravo za to! Kaj pa je še kaj drugega, kar te veseli, v čem si dobra? Ob čem se lahko sprostiš, ko imaš prosti čas, ki si ga lahko vzameš samo zase? Mogoče rada rišeš, plešeš, greš na sprehod, kuhaš, pečeš, bereš? Karkoli je, kar te spravi v dobro voljo, ob čem se sprostiš, imaš fajn, poskusi delati tega čim več, najbolje vsak dan, tudi če je samo za 15 minut. Dovoli si ta čas zase.

    Prosim napiši, kako se bodo stvari odvijale naprej in hvaležna bom, če odgovoriš še na kakšno izmed mojih vprašanj. Če ne bi želela, da so tvoji odgovori javno objavljeni, lahko to na začetku ali koncu sporočila napišeš in bomo tvoj odgovor skrili; vsebina bo vidna samo uredništvu in svetovalcu.

    Močan objem,

    Sara Seršen, mag. psihologije

  • Uredništvo

    Sara Seršen

    Objavljeno: 26 apr. 2024 11:09

    Odgovor svetovalke:

    Lepo pozdravljena! 

    Zanima me, kako si? 

    Si se morebiti uspela pogovoriti s prijateljico ali očetom ali preizkusiti, kakšno idejo/tehniko? Kako je šlo? Hvaležna bom, če se ponovno oglasiš in poročaš, kako je. 

    Mislim nate in ti želim lepe počitnice, 

     

    Sara Seršen, mag. psihologije

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje