Postava

Živijo stara sem 15 let imam 65 kg velika pa sem 168cm res nisem si usec prau zavidam drugim puncam ko so tako lepe vse kar dajo na sebe so lepe jaz morem biti pred ogledalom ure in ure in nevem kaj naj oblečem ker v vsem kar dam na sebe je debelo res ne morem več gledat svoje postave veliko sem probala stradati vse zdaj vse kar pojem prst v usta in izbruhom vse hočem narediti spremembo se mama ko jem kaj reče ka pa tok ješ lej kaka si debela res nevem kaj ne morem vec

Pozdravljena,

žal mi je, da se tako počutiš. Upam, da ti bo moj odgovor v kakršnokoli pomoč.

Telo se v tem obdobju (mladostništvu) neprestano spreminja. Ljudje imamo različna telesa, ki se v različnih obdobjih različno odzovejo na različno hrano, situacije. Ljudje smo si različni tudi glede tega, na kakšen način doživljamo hrano (gurmani, preživetje, tolažba, dolg čas).

Čustveni jedci smo posamezniki, ki se v navalu močnih čustev oklepamo ali izogibamo hrani. Dojemanje hrane, kot sistema kazni in nagrad, ni človeku v korist, kljub temu, da -možgani- tisti, že tretji kos torte, razumejo kot nagrado. Hrana je nujno potrebna za preživetje in odnos z njo je nekaj neizbežnega, zato je najbolj smiselno, da je dober.

Omenila si, da ti ni všeč kako izgledaš v ogledalu. Razumem, da je to kar vidijo drugi in ti, v ogledalu, pomemben del tega kako doživljaš samo sebe. Naštela si tudi nekaj svojih strategij za izgubljanje teže, kot so stradanje in bruhanje, ki pa niso zares učinkovite in  so škodljive za tvoje zdravje, saj so to strategije, ki jih uporabljajo posameznice in posamezniki, ki imajo motnje prehranjevanja (anoreksija, bulimija).

Pomembno je,  da se najprej vprašaš, kako se počutiš v svojem telesu. Ali je tvoje telo sposobno gibanja, takšnega kot bi si ga želela? Ali del tvojega telesa omejuje določeno gibanje? Ali je tvoje telo žejno? Ali čutiš potrebo po določenem živilu?

Človeško telo je prilagodljiva ''žival'', ki jo je treba usmerjati, trenirati in hkrati poslušati. Torej telo se bo prilagodilo, da bo postalo točno takšno, kakršno mora biti za to, da lahko čimbolj učinkovito izvedemo neko določeno gibanje. Telo ti bo tudi povedalo, ko mu nečesa manjka. Včasih ljudje slabo poslušamo svoje telo. V nas se nabira neprijeten občutek pa ga ne izrazimo z gibom, mislimo, da nam manjka hrana, v resnici pa smo žejni ali pa si želimo le objema oziroma prijazne besede. 

Predlagam, da se pogovoriš z osebo, ki ji zaupaš (lahko je to tudi šolska psihologinja). Ta oseba, ti naj pomaga najti nadaljnjo pomoč (psiholog, osebni zdravnik). 

Čuvaj na sebe in vse dobro.

Hej,

Mogoc ti bo tole mal pomagal. Js sm se vedno ful sekirala, da sem presuha, ker so me za to vsi zafrkaval in, ko sem videla kogarkoli z malo več kilogramov kot jaz, sem mu to tako zavidala, da sploh ne znam ubesedit. Zdej sm stara sicer 17, lani pa sm mela 50 kg in sm se skos sekirala da sm presuha in sm se tok bedno pocutla v svojem telesu zarad tega. Pol sm pa mogla neka zdravila jemat in sm se zredila za 10 kg in sm zdej tko 60kg in lah rečem, da sm tok vesela za to in se zdej tut pocutim tok boljš v svojem telesu. 

Hocm sam to povedat da sm js mela cist kontra problem ampak da sm zdej totalno zadovoljna nad svojo postavo in ne vidim razloga zakaj tudi ti ne bi mogla bit. Vsak clovk je zgrajen po svoje in ce bi vsi bli enaki ne bi to nikamor vodil. Lepo bodi