poškodbe na levi roki

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, Rea.

Iz tvojega kratekga zapisa razberem, da je stiska huda in da se verjetno počutiš zelo samo. Pišeš, da se je to začelo zaradi občutka krivde. Ne želiš se zaupati bližnjim.

Veseli me, da si se pogovorila vsaj s svetovalno delavko. Zanima me, kako si bila zadovoljna s pogovorom? Še hodiš k njej, ali je bilo to samo enkrat?

Verjamem, da te je strah odzivov bližnjih. Ni treba, da poveš vse vsem naenkrat. Bi te pa spodbudila, da se zaupaš vsaj še staršem - ali vsaj enemu od obeh. Bolj kot to, kako bodo reagirali, je pomembno, da dobiš potrebno podporo in pomoč. Ni ti treba biti sama s tem! In vsak skrben starš si želi, da bi se mu otrok v stiski zaupal. Starši se odločijo imeti otroke in ob tem se zavedajo, da jih bo otrok potreboval. Njihova naloga je, da te zaščitijo.

Tvoja edina naloga ta moment pa je, da se ne predaš, sprejmeš strah in kljub njemu prosiš za pomoč. To je najboljša pot, da postanemo močnejši.

Glede krivde je pa tako. Koristna je samo do točke, ko se zavedmo, da smo ga polomili. Ko se tega zavemo in ko sprejmemo odločitev, da bomo naslednjič ravnali drugače, je treba reči krivdi adijo. Ne vem sicer, zakaj se čutiš krivo, ampak stavila bi, da se je zgodilo kaj posvem človeškega. Vsi kdaj kaj zafrknemo, včasih tudi tako, da se škode ne da popraviti. Ja, tudi meni se je to že zgodilo. In z več ljudmi, ko boš govorila, bolj boš spoznala, da je to nekaj, kar nam je skupnega: ljudje smo, delamo takšne in drugačne napake vse življenje. Iz mnogih se veliko naučimo, iz kakšnih pa tudi ne. Pa kaj.

Ni ga občutka, zaradi katerega bi se bilo vredno rezati ali celo umreti. Neprijetne občutke se da blažiti s toliko bolj prijetnimi aktivnostmi (klikni). Lahko si narediš tudi svoj lasten varnostni načrt - za naslednjič, ko se boš spet počutila nevzdržno.

Kaj praviš?

Vesela bom, če se še kaj oglasiš in napišeš kaj več o sebi.

Mislim nate,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živjo, Rea!

Odlično, res sem zelo vesela zate! :) Se absolutno strinjam s svetovalko, začasen odmik od rutine je lahko zelo blagodejen. Včasih potrebujemo mir in spremembo okolja, da se sestavimo nazaj.

Predvsem pa bi ti čestitala za tole: "Res je bilo mogoče lažje po tem, ko sem povedala, kaj me muči, ampak je bilo res neprijetno o tem govoriti." Uspelo ti je narediti nekaj, kar je bilo težko in neprijetno, ampak ti je pomagalo!

Ja, nekaj je lahko zelo zahtevno/zoprno/mučno - IN hkrati zelo dobro za nas. Pravzaprav, če pomisliš: skoraj vse, kar je res dobro za nas, terja od nas vsaj nekaj napora, vztrajanja in truda. Ni res? Na primer: v hribe ne gremo radi, ker vemo, kako mučno bo hoditi gor, kako se bomo potili, kako bomo sopihali, kako nas bo vse bolelo ... - ampak ker vemo, kako dobro se bomo počutili na cilju in kakšen občutek dosežka nas bo preplavil, ko bomo premagali napor.

Še glede zanič prijateljic: ko se nekdo do tebe vede grdo, to pove več o njih samih kot karkoli o tebi. Ne daj jim več moči in pravic, kot si jih zaslužijo - one ne določajo tvoje vrednosti! Z nesramnim vedenjem kvečjemu precej povedo o tem, koliko so same vredne kot prijateljice: nič. Zato: glavo gor in novim, boljšim prijateljstvom naproti! 

Za konec ti čestitam za odločitev, da odstraniš vse pripomočke za samopoškodovanje! To je nadvse pomembno, saj te to gotovo zna še kdaj zamikati. Pomeni, da zrelo presojaš in predvidevaš - zaščitila si se že vnaprej. Okrevanje nikoli ni ravna pot navzgor, važno pa je, da veš, da slabi dnevi minejo in da jih ni treba narediti še slabše kot že so. 

Čim več riši - in še kaj piši, če boš potrebovala še karkoli, smo tu. :)

Lepe praznične počitnice in čim bolj sproščen oddih ti želim!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja