Vprašanje:
Pornografija
Tema: Čustva, Spolni odnosi in spolno življenje
-
To
Tosemjaz16
Tosemjaz16
Objavljeno: 28 apr. 2026 21:36
Zdravo,
sem stara 16 let in že od 12 oz. 11 leta ne spomnim se dobro. Sem se prvič srečala z pornografijo. Ne spomnim se kako točno. IN to sem gledala najprej, ker se mi je zdleo to nekaj novega, potem kot nekaj da moram gledati to in do tega, da ne morem naredit domaače naloge včasih brez tega. Nisem še poskusila vse načine kako bi se odvirnila od tega naprimer, da bi šla počet kaj drugega verjetno aktivnega. Ker ob pasivnem ne bi zdržala. Aktivna vadba ali pa sprehod bi pomoje pomagala in naslednjič bom poskusila to. Vsakič ko sem probala ne ačet gledat so moje misli. Ne ne boš se morala znebiti tega občutka dokler to ne storiš. In to je grozno. Ker sem opazila, da sem zato bila zelo jezna na starše ko se me nekaj vprašali. Ker sem bila razočarana nad svojim neuspehom. Pač zdaj poskušam razmišljat samo to. Pač to sem storila nemorem nčč za nazaj. Naslednjič bo bolje. In zadnje čase se sprašujem kako bo bolje, če nikoli nič ne spremenim. Spravila sem stran že nekako ta način, da je okno brez shranjevanje zgodovine. Ampak ga ni tako težko dobiti nazaj. Nevem. Ne dolgo nazaj sem videla tudi očeta, ki je gledal to. In ob tem sem se počutila čudno, predvsem samo zato ker je videl, da sm to videla. Ampak zdaj sem že pozabila to. Vsaj poskušam pozabiti to. Ker razlika je, da je on odrasel, čeprav mislim še vedno, da to negativno vpliva na ljudi. In nevem kako je to lahko tako dostopno. Ker je grozno. Nevem grozno je da tako lahko pridež to tega. Več let sploh nisem vedela da tega sploh ne bi smela. In nvm, ker se počutim preztrašeno, ker vedno bolj kot gledaš vsaj pri meni je bilo tako. Bolj nasilni so prizori. In nekaj časa sem šla stran od tega, ker sem se začela jokat ob teh prizorih. Rada bi, da se bi to spremenilo. Da bi več govorili o tem. Vejretno če bi tkarat tej 11/12 letni punčki povedal. Kaj je to in da to slabo vpliva na nas. Verjetno bi takrat nehala. Ampak tega za naj nemorem več spremeniti. Nevem kako bom šla čez to odvninost, da končam z njo. Ker še bolj zmede moje občutke. Mogoče bi res nekomu rada povedala. Osebi od katere vidim reakcijo, ki je dobra. Ampak nevem če bi zmogla. Itak je ob tem občutek sramu in vsega. In je edina težava, ki jo imam ki jo nemorem nikomur povedati. In prav zato še vedno raste.
Prav, tako se bi vam rada zahvalila za vse kar počnete. Res sem vam hvaležna. In bom zelo vesela odgovora. Hvala!
-
Uredništvo
Mojca Lapi
Objavljeno: 04 maj 2026 19:59
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
Najprej hvala, da si se zaupala. Tudi zelo dobro si opisala, kaj doživljaš. Ne želim zveneti “tehnično”, ampak to, da se zavedaš, je res prvi korak. Opisuješ vedenje, ki je že prešlo v obsesijo oziroma odvisnost, kot si že sama rekla. To pomeni, da ima nekaj prevlado nad tabo. In kot si že sama ugotovila, je pomembno, da zavestno zamenjaš dejavnost z neko aktivnostjo, kjer si res čim bolj miselno (in tudi fizično) aktivna.
Res pa je, da se za odvisnostjo ponavadi skriva neka čustvena rana. Poskusi tudi to področje raziskati, saj pogosto pride do tega, da se odvisnost zamenja z drugo odvisnostjo, stiska pa ostane. Fino bi bilo, da bi se komu lahko zaupala glede tega. Strokovnjaki svetovalci in terapevti so zavezani k zaupnosti. Če ne, pa si piši v dnevnik, kaj doživljaš, kaj občutiš - na tak način tudi predeluješ stvari in potem lažje usmerjaš misli.
In za na konec - ti čestitam, da si prišla do tega spoznanja. Absolutno premalo se govori o tem, kako podla je v bistvu ta “scena”, kako zavajajoča in preveč dostopna je, sploh mladim, ki še niso zreli, da lahko racionalizirajo, kaj vidijo in občutijo. Kar je še večji problem, je pa to, da je normalizirano in veliko (predvsem) mladih misli, da je to nekaj, kar je nuja, drugače se počutijo stigmatizirane, tudi če jim notranji kompas govori, da to ni ok oziroma da tega oni ne potrebujejo. Žalostno pa je, da so posledice lahko zelo zaskrbljujoče, sploh če posameznik ni sposoben samoreflksije. Ti definitivno si sposobna, saj se dobro zavedaš, kaj se dogaja na tvojem čustvenem in miselnem nivoju. Posledica tega pa je, da tvoj živčni sistem ni uravnotežen, zato tudi hitro potem spet ponoviš to vedenje in si v začaranem krogu. Moraš si dati priložnost, da si dokažeš, da zmoreš brez tega. Poskusi si beležiti, kolikokrat si se uspela zadržati in si čestitaj za vsako malo zmago. Začni z majhnimi in realnimi cilji, da zmanjšaš pogostost. Bodi svoj največji navijač. Ko ti ne uspe, pa ne bodi preveč stroga do sebe. Si na dobri poti, začela si govoriti o tem, tudi če “le” preko spleta.
Ne rabiš pa se tega sramovati. Sramujejo se lahko vse mreže (na spletu in tudi ne), ki to omogočajo in spodbujajo. Prav je, da se o tem govori. Sebi kot 11/12 let stari deklici ne bi noben rabil oziroma smel pojasnjevati ničesa, to enostavno ne bi smelo biti na voljo.
In ne jemlji tega kot tvoja neka “slabost”. To je pomembna izkušnja v tvojem življenju, ki te bo naučila kar nekaj dobrih veščin. Samo opazuj, v čem vse te bo krepilo.
Dokler se ne odločiš, da se zaupaš komu drugemu, pa lahko v tem sporočilu odgovoriš in ti skušam pomagati, kolikor le gre.
Mojca Lapi, mag. prof. pedagogike
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.