Popolnost in zaupanje

Odgovor svetovalca:

Draga Lalala!

Najprej hvala, smo v redu. :) Zdaj pa k tvojemu vprašanju oz. dilemi.

Kot lahko razberem, si prehodila že zelo naporno pot. Soočila si se s hudimi stiskami in jih premagala. Ostaja pa ti še nekaj negotovosti, s katero si se sklenila prav tako odločno spoprijeti. To res ni kar tako! Po napisanem sodeč bi rekla, da si močna, vztrajna, trmasta, kar so odlične lastnosti. Po drugi strani lahko razberem, da še vedno precej dvomiš vase. Na to kaže tvoj izražen strah, da še vedno nisi dovolj (dobra, pridna, uspešna, nemoteča).

Sprašuješ, kako drugim bolj zaupati, ker te skrbi, da bi te videli nepopolno. Na razumski ravni že veš, da nihče ni popoln. Strinjam se, da je teorijo pogosto težko prenesti v prakso. ;) Ampak vsaka sprememba se začne s prvim korakom. Mislim, da moraš najprej predvsem zaupati vase in sama sebi. Zaupati, da je to, kar čutiš in doživljaš, vedno logična posledica nečesa, kar se dogaja v tebi in v tvojem stiku z okoljem. Da na te posledice (občutenja in vedenja) nimaš vpliva. Da pa imaš vpliv na to, kako se pri tem podpreš lahko sama. In da se lahko podpreš sama. Lep primer tega, kako, je že pismo, ki si nam ga poslala. 

Super, da imaš željo študirati psihologijo. To je izvrsten študij, preko katerega se lahko ogromno naučiš o sebi in ljudeh in s pomočjo katerega boš lahko bolje pomagala tako sebi kot drugim. Naj te pomirim, da ima veliko oseb, ki se odločijo za poklice pomoči, lastne izkušnje različnih stisk. Ni nujno, a pogosto to kvečjemu pomaga bolje razumeti/podpreti druge, zlasti, če smo lastne stiske uspeli uspešno prebroditi. Zato naj te ne skrbi, da bi te kdo zaradi tega gledal postrani. Prej z občudovanjem. Predvsem pa bi poudarila, da ti ni treba imeti občutka, da moraš komurkoli povedati, skozi kaj si šla/kaj prestajaš, kadar ti ni do tega.

Kot si napisala sama: nihče ni popoln. Prav vsi se kdaj v življenju znajdemo v bolj ali manj hudi čustveni ali duševni stiski, ko nam zmanjka moči in idej, kako si pomagati. Vsi poznamo koga, ki je preživel ali še preživlja hudo stisko. Stiske so tako osnoven del biti človek, kot je dihanje in prehranjevanje. Res je, da se me sabo veliko raje pogovarjamo in si zaupamo o naših uspehih in pridobitvah. In zato imamo lahko občutek, da smo čudni ali drugačni, kadar sami tega ne moremo deliti. Prav zato pa je ključno, da se opogumimo in spregovorimo. Le tako namreč ugotovimo, da nismo sami s tem, da se nekaj ne dogaja samo nam in da obstajajo učinkovite rešitve ter izhodi, kadar teh ne vidimo sami.

Otrok si oz. mlado dekle in ne odgovarjaš za svoje starše. Zato se poskušaj manj ukvarjati s tem, koliko jih »obremenjuješ«. Velja tudi za ostale ljudi (odrasle, vrstnike) – vsak je sam dogovoren za svoje osebne meje in čustva. Če komu kaj ne bo prav, ti bo že povedal. ;) Je pa bolj verjetno, da boš pozitivno presenečena: da ti bodo hvaležni in da bodo počaščeni, ker si se jim zaupala. Tako kot tudi ti rada prisluhneš in pomagaš drugim. Resda se vedno vsi ne bodo odzvali najbolj optimalno, a večkrat in večim ko zaupaš, večja je verjetnost, da boš vendarle prejela podporo, ki jo potrebuješ.

Želim ti, da nadaljuješ v smeri, ki si jo že ubrala, ampak lepo počasi. Ne nalagaj si več, kot je treba. Tudi ta pot je namreč nepopolna – in to je čisto ok. :)

Vesela bom, če se še kaj oglasiš.

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. soc. pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živjo,

me zelo veseli, da si v mojem zapislu lahko našla kaj uporabnega zase. In verjamem, da ti bo s to naravnanostjo uspelo. :)

Če boš potrebovala še kakšno spodbudno besedo, pa veš, kje me/nas najdeš. ;)

Toplo te pozdravljam,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja