pomoč pri samopoškodovanju

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

hvala, da si se oglasila in to napisala. Ni lahko povedati takih stvari, sploh ko nas skrbijo reakcije drugih. Že to, da si pisala na forum, pomeni, da si naredila pomemben korak. 

Najprej mi je iskreno žal, da občutiš takšno krivdo. Če prav razumem, je to povezano z odnosi z vrstniki? So do tebe nesramni, te izključujejo ali te (kot rečemo) "bullyajo"?

Razumem, kar opisuješ, da se po samopoškodovanju za kratek čas počutiš bolje. To se pogosto zgodi, ker se napetost in vsa neprijetna čustva malo sprostijo. Ampak hkrati vidiš tudi drugo stran, da ti to dolgoročno škodi in da želiš prenehati.

Ko pride trenutek, ko si sama in se pojavi želja po samopoškodovanju, lahko pomaga, da imaš pripravljen kratek "plan ukrepov". Ne kot popolna rešitev, ampak kot nekaj, kar ti pomaga tisti trenutek in ne rabiš preveč razmišljati. Na primer:
– da si rečeš, da počakaš 10 minut, preden karkoli narediš,
– da greš v drug prostor ali bližje drugim ljudem, če je to mogoče,
– da stisneš nekaj v roki (npr. žogico),
– da poslušaš glasbo, ki te vsaj malo umiri,
– da napišeš ali narišeš, kaj točno čutiš v tistem trenutku.

Ni nujno, da bo vsaka stvar delovala vsakič, ampak včasih že to, da malo “prekineš trenutek”, pomaga, da val mine.

Pomembno pa je še nekaj: tega ti ni treba reševati sama. Če prav razumem te je strah, da bi starši izvedeli, a vseeno je zelo pomembno, da o tem ve vsaj ena odrasla oseba, ki ji zaupaš – lahko je to tudi šolska svetovalna delavka ali kdo drug na šoli. Vsak mladostnik si zasluži oporo odrasle osebe. Bi lahko govorila na šoli s svetovalno delavko, ali pa mogoče razredničarko? Še posebej, če so tvoje stiske povezane s tem, kako se drugi vrstniki vedejo do tebe, je prav, da odrasli na šoli ali doma za to vedo, saj ti lahko pomagajo, da se situacija začne urejati.

Če se bo zgodilo, da bo želja po samopoškodovanju zelo močna ali boš imela občutek, da ne zmoreš sama, lahko pokličeš tudi Tom telefon (116 111, vsak dan 12.00–20.00) ali Samarijana (116 123, 24 ur na dan).

Če želiš, mi lahko napišeš, kdaj so ti trenutki najtežji in kaj se običajno zgodi tik pred tem. Skupaj lahko poiščeva še kak konkreten korak, ki bi ti pomagal.

Vse dobro,

Aljaž Bogolin, mag. psihologije