Pomoč pri paničnih napadih

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Najprej bi te rada podprla pri tvoji odločitvi, da si ponovno poiskala pomoč. Mogoče to zate ni bilo ravno lahko. Takšen korak terja svojo mero poguma in da si to zmogla, si lahko vsaj malo ponosna nase. Preden nadaljujem na razmišljanja o rešitvah za tvoje težave, pa me zanima, kaj misliš s tem, da je to tvoja zadnja možnost? Če mi lahko to objasniš, mi bo pomagalo pri razumevanju tvoje situacije.

Zdaj pa k tvojim težavam. Če te prav razumem, si zaradi določenih situacij v tvojem življenju (pogosto predvsem zaradi staršev), v stiski. Te stiske pa večkrat vodijo do paničnih napadov, ki so zate seveda izjemno neprijetni; za povrh vsega pa imaš še občutek, da pri tem nimaš podpore in da te okolica (zopet predvsem starši), zaradi njih obsoja in zavrača. Praviš tudi, da od staršev čutiš velik pritisk glede uspeha v šoli. Verjamem ti, da čeprav starši ne zahtevajo več dobrih ocen, se jih še vedno bojiš – če je bilo njihovo vedenje do pred kratkim takšno, da si v primeru slabe ocene dobila kazen. Možgani ne pozabijo kar tako, da ta možnost obstaja. Zanima pa me, kakšna so glede ocen tvoja pričakovanja? Kakšne cilje imaš? Starši so pomembna figura v tvojem življenju in zelo ti verjamem, da močno vplivajo nate – tako neposredno, kot posredno. Bi pa rada poudarila, da se bo njihova vloga v tvojem življenju in moč, ki jo imajo nad tvojimi odločitvami z vsakim letom manjšala. Sama boš lahko izbirala, kam boš šla na fakulteto, kaj te zanima, kam želiš vlagati svojo energijo, koliko časa nameniti izboljšanju ocen in koliko morda prijateljem in hobijem. Pomembno je, da o teh stvareh razmišljaš in jim slediš.  

Tvoji opisi reakcij staršev na tvoje panične napade pa se mi zdijo problematični. Slišati je, kot da imaš doma neko tiho prepoved, da si slabo. Ne smeš jokati, čutiti močnega strahu, doživeti paničnih napadov (ki niso pod tvojo kontrolo). Verjamem, da se takrat počutiš stisnjeno v kot – kot opisuješ, se ti takrat zdi boljše, da te ne bi imeli. Žal mi je, da si v takšni situaciji. Rada bi ti rekla, da smeš biti slabo, čutiti stisko in pustiti paničnemu napadu, da izzveni v nekem varnem okolju – kot si sama rekla, kjer te nekdo objame in ti da vedeti, da bo vse v redu in bo minilo. Ali imaš dostop do kakšne (odrasle) osebe, ki bi ti lahko predstavljala to varno zatočišče? Lahko je to teta, babica, morda soseda, starši kakšne prijateljice, razredničarka? Praviš, da si se že obrnila na šolsko svetovalno službo, ki je o tvojih težavah obvestila tvoje starše. Zanima me, če si po tem še bila na pogovoru pri svetovalni delavki? Če ne, bi bilo morda smiselno, da se ponovno oglasiš in naredita nek drugačen plan, glede na to, da se prvotni ni obnesel najbolje? Mogoče jo lahko prosiš, da bi rada sodelovala pri tem, kako razrešiti tvojo stisko. Torej, ko me sprašuješ, kaj narediti, kako si pomagati: na tej točki je moj predlog, da najdeš varno odraslo osebo, ki ji lahko zaupaš in se z njo začneš pogovarjati. Po tem pa bosta naprej reševali tvojo situacijo – korak po koraku.

Za konec bi ti rada rekla še to – kar verjetno že veš, pa vseeno – čeprav je občutek pri paničnemu napadu res neugoden, pa paničen napad ni nevaren. Lahko imaš občutek, da ti zmanjkuje zraka ali pa intenziven strah, da boš umrla, a v resnici še vedno lahko dihaš in zaradi paničnega napada res ne boš umrla. Verjamem, da to že veš. Mogoče pa se lahko v primeru, da se ti ponovi, spomniš na moje besede in ti bo to vsaj malo pomagalo.

Če sem kaj spregledala ali kaj narobe razumela ter seveda, če mi želiš odgovoriti na vprašanja, bom vesela tvojega odgovora in potrudila se bom, da se v najkrajšem možnem času ponovno odzovem.

Lep pozdrav

Maruša Grešak, mag. psihologije