Pomoc nujna

Odgovor svetovalke:

Draga mladostnica,

odpisujem ti takoj po prejetju tvojega zapisa in te ob tem že takoj vabim k pogovoru.

Žal mi je, da si se znašla v situaciji, ki je zate tako naporna, da razmišljaš o samomoru in da si tudi že poskušala narediti samomor. Poskus samomora je preprečila mama, ki je kot si zapisala, hvala bogu hitro prišla in ti pomagala. Drži? 

Vabim te k pogovoru o tem, kaj se ti dogaja. Kateri dogodki, situacije, so te pripeljale do teh misli, ki so zate tako naporne, da je težko zdržati. Je to situacija doma - zapisala si, da s starši nimaš najboljšega odnosa in da jim ne moreš povedati kaj se s tabo dogaja, so to odnosi z vrstniki, šolo in učenjem, kako vidiš sebe? In kako se to kaže v tvojih mislih, razmišljanjih, čustvih. Si pogosto žalostna, občutiš obup, nemoč, bi kar jokala, te skrbi, kaj vse slabega se ti bo še zgodilo, imaš občutek, da te nihče ne razume? Ob vsem tem pa poskušala razmišljati kako dolgo so ti občutki prisotni in kako naporni so, do te mere, da čustveno napetost poskušaš zmanjšati s samopoškodbenim vedenjem? 

Verjamem, da so vsi ti občutki naporni, vabim pa te k razmisleku, s kom bi jih pa vendarle bila pripravljena deliti. Tako ne boš sama z občutki, jih boš delila in že sam pogovor je razbremenilen, ker ti daje moč, da v pogovoru iščeš rešitve, možne poti podpore in pomoči. Kako ti je to slišati? Kdo bi vendarle to lahko bil v domačem okolju? Je to kakšen sorodnik, starši starši, morda kakšen družinski prijatelj? Nato razmišljajva širše kdo od strokovnjakov ti lahko pomaga - tvoj zdravnik, lahko tudi zdravnik na urgenci? Tudi pomoč v okviru pedopsihiatrične ambulante. Sicer ne vem od kod si, v kolikor nam boš zaupala od kje si, ti bomo lažje svetovali, lahko pokličeš tudi na POSVET za mladostnike, pa seveda je tu še TOM telefon (povezava do vseh oblik pomoči: https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/). Bi zmogla ta korak? Vse te oblike pomoči so namenjene vam mladostnikom in vsem nam, ki se znajdemo v stiski, sploh v času praznikov, ko je vse okrog nas polno pričakovanj, iskrenih in tistih manj, in to v nas sproža negotovost, žalost. Kaj meniš, bi to držalo tudi pri tebi? 

Vabim te, da poskušaš črne, neprijetne misli odriniti na stran in si dati priložnost za razmislek o tem, kaj ti je prijetno početi - morda so to sprehodi v naravo, poslušanje glasbe, branje knjige,  tudi kakšne tehnike sproščanja, gledanje filmov - zdaj se vrtijo filmi Sam doma, pa s kom bi lahko to počela, imaš kakšno prijateljico, s katero se rada družiš in ti je z njo lepo? Dovoli si razmisliti. 

Ali že imaš kakšno strokovno pomoč? Morda tudi v šoli, v okviru svetovalne službe? Bi zmogla tja po počitnicah?

Na To sem jaz nas skrbi zate in bi ti iskreno radi pomagali, te podprli, zato te vabimo, da se nam oglasiš. Lahko nam pišeš tudi na urednistvo@tosemjaz.si, da ti bomo lažje hitreje pomagali. Ne moremo in ne smemo dovoliti, da bi ti ne pomagali, tvoje življenje je namreč preveč dragoceno. 

Čakamo te. 

Objem. 

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala, ker si se tako hitro oglasila in podrobno razložila kaj se ti dogaja. Čeprav si na koncu zapisala, da je tvoj zapis zmeden, temu ni tako. Dobro si zapisala, kaj se ti dogaja. Tvoje doživljanje je resnično in na mestu je, da ti prisluhnemo, da si slišana. 

Iz tvojega zapisa lahko izluščiva tri teme - šola, ocene in pričakovanja tvojih staršev, pretekle neprijetne izkušnje v medvrstniških odnosih (medvrstniško nasilje) in odsotnost najboljših prijateljic, ki so v Srbiji ter smrt tvoje tete. Se strinjaš? Kar nekaj tem, ki so obremenjujoče zate.

Najprej poskušajva osvetliti smrt tvoje tete in tvoj odnos z njo. Zapisala si, da si jo videla v učilnici in sebe ob njej. Bi lahko sklepala, da sta imeli s teto dober odnos in da te ob mislih nanjo preplavlja žalost, želja, da bi še bila z vami? Ko nam umre ljubljena oseba, je težko, še posebej, če imamo z njo res dober in prijeten odnos. Pomaga nam spomin na prijetne skupne dogodke, obisk groba in pogovor s tistimi, ki so to osebo poznali. Verjamem, da si teta želi, da si dobro. 

Tvoje pretekle izkušnje s sošolkami so zate seveda naporne in vplivajo na tvoje sedanje odnose, na tvojo previdnost v odnosih. Razumem, da te je strah, da se bojiš obsojanja. Dobro je, da si se znašla v novi vrstniški skupini in da imaš nekaj prijateljic. Verjamem, da bi rada bila tudi v družbi svojih prijateljic iz Srbije. Predlagam ti, da se z njimi večkrat slišiš, se z njimi pogovarjaš tudi s pomočjo socialnih omrežjih, hkrati pa poskušaš čim bolj krepiti odnose s prijateljicami tudi tu. Tako boš prisotna v odnosih tukaj in zdaj, in ne boš odvisna od tistih na daljavo. Se strinjaš? Razumevanje, da je to obdobje, v katerem ste sedaj dekleta in fantje (mladostništvo, puberteta), naporno in povezano z telesnimi, čustvenimi spremembami, prisotno pri prav vseh in posledično povzroča mnogo vprašanj kdo sem, zakaj sem, kako me sprejemajo starši, zakaj me ne razumejo, zakaj moram delati kot želijo itd., naporno, ti bo mogoče v pomoč. In tu v podporo pride pogovor tako z tvojimi vrstniki kot odraslimi. 

In v ta del sodijo tudi odnosi s starši, pričakovanja. Verjamem, da te imajo starši radi in po svojih najboljših močeh skrbijo zate. Verjetno si želijo, da si tu v Sloveniji ustvariš dobro življenje, in to je lažje z dobro izobrazbo. V tej želji pa smo starši kdaj preveč intenzivni in zahtevni, ne slišimo zares svojih otrok, minimaliziramo njihove težave in se čudimo - saj nimajo nič drugega kot se učiti in to je to. Pa ni res tako. Pozabljamo, da smo bili tudi mi mladi in da smo se soočali s podobnimi izzivi. Strinjali se bova, da se je težko učiti, se skoncentrirati na učenje, ko pa se ti v glavi dogaja toliko misli in je vse skupaj tako intenzivno, da ne gre. Drži? In tu omenjaš še odnos z bratom, ki ga, kot praviš, starši ne priganjajo z ocenami, je srednješolec. Bi lahko vedenje staršev razumeli tudi v luči tvojega zaključevanja osnovne šole in vpisa na srednjo šolo, zbiranje točk itd. V srednji šoli se nato spet začne to zbiranje v tretjem in četrtem letniku. Tu bi ti svetovala pogovor s svetovalno delavko, tudi razrednikom. Zakaj? Vstopna točka pogovora je lahko pogovor o učenju, podpori kako se učiti, kako se skoncentrirati, potem pa tudi pogovor o lastnih pričakovanjih, pa o pričakovanjih staršev. Svetovalni delavci se ob soglasju učencev skupaj z njimi pogovorimo tudi s starši in naredimo načrt pomoči, podpore. Pogosto je potem situacija videti manj kritična in vsem vpletenim je lažje. Misliš, da bi ti zmogla? Morda bi lahko tvoj zadnji zapis nesla k svetovalni delavki in bi tako lažje začeli pogovor. 

Vabim te, da razmisliš o sprejemanju pomoči. Verjetno si tudi iz tega mojega zapisa dobila informacijo, da te ne obsojam. Sprejemam tvoje doživljanje in skupaj s tabo iščem poti podpore in pomoči. Se strinjaš? 

Ker si iz Ljubljane, te res vabim, da izkoristiš strokovno pomoč, ki jo lahko dobiš v pogovoru, tako na Posvetu za mladostnike, pa tudi v ambulanti osebne zdravnice ali pa na enoti za adolescentno psihiatrijo, na urgentni psihiatrični ambulanti (oblike pomoči - https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/). Tako boš sebi dala priložnost, da boš slišana in ti bodo strokovnjaki lažje pomagali. 

Ob zaključku tega pogovora te sprašujem kako močno so še prisotne samomorilne misli in potreba po poškodovanju. Ti je morda sedaj lažje, se počutiš manj obremenjujoče? 

Upam, da se nam ponovno oglasiš, do takrat pa te vabim, k tehnikam sproščanja, ki ti bodo pomagale k sprostitvi telesne, čustvene napetosti in k aktivnostim, ki so ti ljube. 

Objem.

 

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, draga mladostnica!

Zbrala si moč, da si se ponovno oglasila. Moč - pogum in verjamem, da ni bilo enostavno in preprosto, a si zmogla :-). 

Razumem, da te je strah, da bi bila v pogovoru nerazumljena, da bi ti kdo rekel, da si izmišljuješ. Prepričana sem, da se ti to v pogovoru s strokovnjakom, torej zdravnikom, psihologom, pedopsihiatrom ne more zgoditi. Verjamem, da ti bodo z vso resnostjo prisluhnili in se s tabo pogovorili, iskali skupaj s tabo poti podpore in pomoči. Ker si pomembna ti, ker je pomembno tvoje doživljanje in ker imaš pravico, da si v svojih doživljanjih slišana. Prav zato, te vabim, usmerjam v pomoč v živo k strokovnjakom. In ja, lahko greš sama, se naročiš k svoji osebni zdravnici, tudi na urgenco. Ker pa si mladoletna, pa boste potem obvestili tvoje starše in strokovnjaki se bodo z njimi pogovorili. Strokovnjaki bodo ravnali odgovorni in bodo zaščiti tvojo dobrobit, hkrati pa bodo s s tabo iskreni in ti bodo povedali zakaj, kako bodo obvestili tvoje starše. Nikakor ne bi bilo namreč ustrezno, da bi izraženo namero po samomoru in samopoškodovanju skrivali pred tvojimi starši, ki so odgovorni zate. Upam, da razumeš. Verjetno jim bo težko in se bodo morda odzvali manj ustrezno, a to je njihovo. Starša sta odrasla in bosta zmogla. 

Dobro je,  da razmišljaš o srednji šoli in ciljih, za prihodnost. Odhod od doma, v Trst, torej v drugo državo, je, če prav razumem, nov vir konflikta. Za vpis v srednjo šolo je še nekaj časa, in predlagam, da se o tej temi pogovoriš s svetovalno delavko, in nato z njo še skupaj s starši. V smeri - zakaj v Trst, kje so razlogi, je to le odhod od doma ali gre za izobraževalni program, ki se od tistih v Ljubljani tako razlikuje. Morda bo lažje o tem razmišljati, ko se boste zmogli med seboj pogovarjati in slišati. In včasih za to potrebujemo posrednika - to je lahko zdravnik, svetovalna delavka. 

Žal mi je, da si izgubila tvojo zaupnico in verjetno se boš strinjala, si lahko hvaležna, da sta del poti prehodili skupaj. Verjamem, da ti je spomin nanjo lahko v pomoč, podporo, v moč pri soočanju s težavami tudi sedaj. 

Noči, ko je vse tiho, in slišimo svoje misli, ki so takrat še bolj intenzivne, so lahko res naporne. Predlagam ti, da jim dovoliš, da gredo svojo pot, ti pa jih nadomestiš z glasbo, branjem knjige... Ti pa predlagam, da o tem spregovoriš tudi s strokovnjakom. 

Ob zaključku tega zapisa pa še ena naloga zate. Vabim te, da namesto misli, nisem vredna in nihče me ne mara, razmisliš o tem, zakaj si vredna, edinstvena in neponovljiva, kaj vse rada počneš, in kdo vse te mara (imaš kar nekaj prijateljic, kot si zapisala :-)).

Ker nas skrbi zate, te usmerjamo v pomoč v živo. Tvoje življenje je dragoceno. 

Do naslednjič objem. 

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja