Pomoč

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

iskreno se ti zahvaljujem za sporočilo. Vse, kar doživljaš, je izjemno zahtevno in popolnoma razumljivo je, da se počutiš izčrpano in brez moči. Samo dejstvo, da si se odločila to deliti in opisati, kaže na tvojo notranjo moč in pogum – je pomemben korak naprej, tudi če se ti zdi, da so ti moči že pošle.

Zavedam se, da je zelo težko živeti v okolju, kjer doživljaš čustveno nasilje, se počutiš ujeto in neslišano. Pišeš, da si želiš pobegniti od doma, a to trenutno ni mogoče; razumem, kako nemočno in brezupno se lahko ob tem počutiš. Če si pripravljena, bi želela izvedeti več o tem, kako izgleda tvoj vsakdan, ko je doma res težko. In obratno, ali obstaja kakšen kraj, kjer se lahko vsaj za nekaj ur umakneš in se počutiš vsaj malo varno, recimo knjižnica, park, prijateljičina hiša? Včasih lahko že majhen varen prostor, kjer za trenutek zadihamo, pomeni veliko olajšanje.

Omenjaš tudi, da se stres in bolečina od doma prenašata v šolo, kjer doživljaš panične napade. Lahko si predstavljam, kako naporno in izčrpavajoče je, ko si sredi razreda in nenadoma izgubiš nadzor nad svojim telesom ali mislimi. Je to nekaj, kar doživljaš pogosto? In ali obstaja kaj, kar ti takrat pomaga, da se umiriš? Ker se bliža september, razumem tudi tvoj strah, kako boš zmogla nositi breme doma in šole hkrati. Ali je v šoli morda kdo, na primer učitelj ali šolski svetovalni delavec, s katerim bi se lahko pogovorila? Morda kdo že ve, kaj se dogaja doma? Kakšna pa je situacija v širši družini – obstaja kdo, ki je opazil, da ti je hudo? Če je vsaj ena oseba, ob kateri se počutiš vsaj malo varno, bi morda bilo smiselno začeti tam. Pomembno je namreč, da tega ne nosiš sama.

Praviš tudi, da zadnje dni veliko razmišljaš o tem, da bi si vzela življenje, ker se ti zdi, da nimaš več moči, in da ti rezanje ne pomaga več. Hvala, da si to podelila z menoj. Pri tem me zanima, kako daleč gredo te misli – ostajajo kot želja, da bi vse prenehalo, ali si že razmišljala o tem, kako bi to naredila?

Zelo pomembno je, da ne ostaneš sama s temi mislimi. Strokovnjaki za duševno zdravje (npr. psiholog, psihiater ali psihoterapevt) ti lahko pomagajo razumeti, kaj se dogaja, in po korakih poiskati načine, kako se spopasti s stisko – hkrati pa tudi ponovno najti občutek moči in kontrole nad lastnim življenjem. To ni proces, ki se zgodi čez noč, a je zelo pomemben korak k temu, da se boš počutila bolje.

Hkrati te vabim, da se spomniš tudi na tiste stvari, ki so te do zdaj, pa čeprav samo malo, držale pokonci. Je kaj, kar ti daje občutek upanja ali vsaj drobne svetlobe (npr. glasba, risanje, kakšen lep spomin, prijateljstvo ali želje za prihodnost)? Takšne stvari so kot majhne opore, ki nam pomagajo zdržati tudi v najtežjih trenutkih.

Ker je od tvojega sporočila minilo nekaj dni, me zanima, kako si danes? Tudi če je tvoj odgovor »še vedno enako« ali »še vedno slabo«, bi želela vedeti, kje se trenutno nahajaš.

Pri tem si zapomni: nisi sama, četudi se ti trenutno zdi, da si. Če se kdaj počutiš tako obupano, da bi si lahko res kaj naredila, te prosim, da takoj pokličeš na 112 ali se obrneš na katerega od drugih virov pomoči. Obstajajo ljudje, ki jim je resnično mar zate, ki te želijo poslušati in ti pomagati – tudi v najtežjih trenutkih.

Še naprej sem tukaj zate, če bi se želela pogovoriti.

Držim pesti zate,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)