Pomoč

Odgovor svetovalke:

Živijo, Bitsori!

Hvala za vprašanja. Ko ne vemo več, kako in kaj, nam vsekakor lahko pomaga, da z nekom »premeljemo« dileme. Se bom maksimalno potrudila in ti odgovorila kar po točkah, kot si zastavila vprašanja. :)

1. Sprašuješ se o občutkih, ki jih doživljaš ob prijateljici. Kot razberem, te je predvsem strah predsodkov drugih, pa tudi svojih lastnih. Vse to je povsem razumljivo, glede na to, da te skrbi »ustreznost« spolne usmerjenosti. Čeprav je istospolna usmerjenost povsem naravna, na žalost v zvezi z njo v družbi obstaja še vedno veliko predsodkov. Nisi sicer še povsem sigurna, če sploh gre za to, in tudi s tem ni nič narobe. Tvoja identiteta se še oblikuje in imaš vso pravico jo raziskovati. Kot imaš tudi pravico do vseh svojih občutkov, ne glede na to, kaj bi si o njih lahko mislili drugi.

Odraščanje pomeni prevzemanje odgovornosti zase. To pa vključuje tudi sprejemanje dejstva, da pomembni drugi s tvojimi odločitvami ne bodo vedno zadovoljni. Ampak še bolj bistveno je dejstvo, da kot odrasla oseba ne potrebuješ več njihove odobritve ali dovoljenja. Seveda je bolje in lažje, če imaš podporo. In nikjer ne piše, da je ne boš imela - če ne takoj, pa morda nekoliko kasneje. V primeru, da ugotoviš, da si lezbijka, bodo verjetno tako kot ti sama potrebovali nekaj časa, da to ponotranjijo, potem pa bo to postalo nova normala. Kljub predsodkom vseeno živimo v času, ko se sprejemanje tovrstne »drugačnosti« na splošno krepi.

Mislim, da je povsem okej, da s prijateljico skupaj ugotovita, kaj je na stvari. Veliko žensk občasno doživi do kakšne druge ženske naklonjenost, ki je večja kot zgolj prijateljska, pa to še ne pomeni, da je lezbijka, niti biseksualna. Kakorkoli se že izkaže, vedi, da s tem ni absolutno nič narobe!

2. Ob branju tvojega opisa odnosa do psička sem dobila občutek, da je bila izkušnja, ko si našla njegovo mamo mrtvo, zelo težka, morda celo travmatična. Zato je tvoj strah povsem logičen. Glede na to, da je od dogodka minilo že tri leta, pa vseeno kaže, da se je tvoj odziv na dogodek zelo podaljšal. Razberem lahko, da te le-ta ovira.

Nisem strokovnjakinja za travmatične izkušnje, niti za žalovanje za ljubljenčki, zato bi ti priporočila dvoje: da z nekom za to usposobljenim predelaš svoje občutke v varnem okolju (vezano na točko 4) in da se morda obrneš na kakšno društvo, ki se ukvarja z vzgojo psov. Prepričana sem, da ti bodo znali svetovati v zvezi z značilnostmi žalovanja za psom in predelavo teh občutkov, ko vzgajamo novega/naslednjega ljubljenčka. Morda kaj koristnega lahko najdeš tule.

3.  Počutiš se skrajno debelo, čeprav ostale informacije, ki jih naštevaš, kažejo, da to ni mogoče. Tvoj indeks telesne mase je v mejah normale. Še več. Ker indeks telesne mase ni popoln indikator zdravja, saj ne upošteva razmerja med mišično in maščobno maso, gre pri tebi zelo verjetno precej teže na račun mišic. Tako da se kar strinjam s tvojo mamo.

Super, da hodiš v fitnes! Verjetno si že zasledila, kako se v zadnjem času poudarja pomen ohranjanja in krepitve mišične mase. Vedno več raziskav ugotavlja koristi, ki jih prinašajo vaje z uporom. Vsak strokovnjak ti bo povedal, da je to najboljša naložba za zdrav telesni razvoj in metabolizem. Prosim, ohrani ta način življenja in ne začni s shujševalnimi dietami, če za to ni zdravstvenih razlogov! Tvoj občutek debelosti se mi zdi precej bolj povezan s témo, ki jo odpreš v točki 4 …

4.  Čutiš, da nekaj ni ok, da nisi srečna, v preteklosti si se že samopoškodovala. Tudi hujšanje brez zdravstvene podlage je oblika samopoškodovanja! Omenjaš tudi vrzeli v odnosih s starši in da oče pije. Odraščanje v takih okoliščinah lahko zelo negativno vpliva na zaupanje v lastne občutke in lastno vrednost, zato je tvoje razmišljanje v smeri iskanja pomoči povsem na mestu. Ne potrebuješ namreč še več znašanja nad samo sabo, ampak ravno obratno – naučiti se moraš imeti sebe rada in kako čim bolje poskrbeti za svoje potrebe.

Dobra novica: obstaja precej brezplačnih oblik, ki se jih lahko poslužiš. Za začetek morda pogovor s psihologinjo v najbližjem Centru za duševno zdravje odraslih. Lahko se tudi naročiš na pogovor pri psihologinji v Centru za krepitev zdravja oz. v  Zdravstveno vzgojnem centru, ki se nahaja v enem od najbližjih zdravstvenih domov. V Sloveniji imamo tudi mrežo psiholoških posvetovalnic Posvet. Če te zanima podpora bolj v smeri preprečevanja nastanka motnje hranjenja, pa se lahko obrneš na Društvo Svetovalni svet ali svetovalnico Muza.

Na sploh lahko raziščeš brezplačno mrežo še drugih virov pomoči v svoji geografski regiji tule.

Tako. Upam, da sem ti vsaj malo pomagala osvetliti predor, v katerem si se znašla. Prepričana sem, da boš znala sama naprej. Če pa ne, pa veš, kje nas najdeš. ;) Vesela bom, če boš poročala, kako ti gre!

Topel pozdrav 

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živijo, Bitsori,

vesela sem, da si se spet oglasila in še malo bolj pojasnila svoje dileme in stisko, povezano z njimi! Grem spet po točkah, kot ti.

1.       Tvoji pomisleki in strahovi so razumljivi. Ne želiš prizadeti prijateljice in nočeš biti stigmatizirana. Zanima me, če bi imela prijateljico, ki bi ti zaupala enako dilemo, kako bi se odzvala v tem primeru in kaj bi ji rekla? Ali lahko podobno podporo izraziš do sebe? Nič se ti ni treba še odločiti in storiti. Za začetek samo sprejmi te svoje nasprotujoče si misli in občutke. Misli in čustva niso navodila za ravnanje. Morda bodo usahnila in minila sama od sebe, morda se bo zgodilo kaj, kar bo povsem preusmerilo tvojo pozornost drugam, morda se bodo ojačala in boš začutila, da je nujno treba nekaj ukreniti  – karkoli že bo, ni se ti treba odločati o ničemer vnaprej. Sproti opazuj, kaj se dogaja v tebi in okoli tebe in zaupaj, da se boš vedno odločila najbolje, kot v danem trenutku veš in znaš.

 2.       Praviš, da se počutiš butasto, ker še nisi prebolela izgube psičke. To mi zveni precej strogo do sebe. Sprašujem se, zakaj si nekdo ne bi dovolil teh občutkov? Poskusi raziskati, katero prepričanje, ki ga gojiš, stoji za tem in ga po detektivsko preveri, ali zanj dejansko obstajajo dokazi. Morda se to prepričanje glasi: »Samo butasti ljudje žalujejo za živaljo več kot nekaj tednov.« Kdo tako pravi? Kje si prvič slišala za to? Kaj je v tem »butastega«? Ali obstajajo trdni dokazi, da to drži in če da, kateri? In če ne, kako bi o tem lahko razmišljala drugače, bolj sočutno do sebe?

 3.       Tudi pri odnosu do svojega telesa izražaš veliko negativnih občutkov. Vseeno pa vztrajaš in ne dovoliš, da bi te to preveč oviralo. Samo tako naprej! Verjamem, da se je težko upreti primerjanju svojega telesa z drugimi, ampak se da. Poišči informacije, ki bi te pri tem lahko podprle. Lahko vprašaš tudi trenerja, kaj o tem misli on. Glede na to, da ne tekmuješ z drugimi v izgledu, si edina oseba, s katero se je smiselno primerjati, ti sama. Posveti se raje svojemu lastnemu napredku v tem, kaj tvoje telo zmore, kar prej ni, še raje pa se fokusiraj zgolj na užitek ob tem, ko zmoreš napor in imaš za sabo dober trening. Brala si o »body dysmorphii« – poguglaj še »body neutrallity«. O tem skoraj nihče ne govori, a velja za veliko večino ljudi: nihče ni ves čas 100 % zadovoljen s svojim telesom – in s tem ni nič narobe. Tako kot ni realno biti ves čas srečen in izpolnjen, tudi ni realno biti ves čas sproščen in zadovoljen v svojem telesu. Namen telesa ni, da je »lepo«, ampak je njegovo bistvo v tem, kako funkcionira.  

 4.       Oblike pomoči, ki sem ti jih priporočila, so namenjene vsakomur, ki čuti, da bi ji/mu le-te koristile. Ni treba, da si na koncu z močmi ali povsem obupana, da si »zaslužiš« pomoč. Nasprotno – veliko bolje je, tako za naše duševno zdravje kot samo okrevanje, če pomoč poiščemo čim prej – ko še ni prehudo! Takrat imamo več moči za delo in izboljšanje, boljšo motivacijo in tudi veliko lažje je vzpostaviti delujoč delovni oz. terapevtski odnos z osebo, ki pomoč nudi. Da bi le vsi razmišljali o pomoči že na točki, kjer si ti! V najslabšem primeru boš skupaj s svetovalko ugotovila, da zmoreš sama – kar pa sploh ne bi bila najslabša ugotovitev. J

Verjamem vate!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja