poklic??

Živjo! 

Že od petega leta si vedno želim postati veterinarka. V devetem razredu pa sem začela gledati različne oddaje o medicini in začela razmišljati tudi o tem, da bi postala zdravnica. Še zdaj razmišljam o tem, ampak iskreno – še vedno si najbolj želim postati veterinarka.

Edino, kar me skrbi, je, da bi mi bilo psihično pretežko. Ne vem, če bi zmogla evtanazirati živali… lahko bi, če bi vedela, da je to res najboljše zanje. Ampak če bi to morala narediti, ker lastnik ne bi mogel plačati operacije, ali ker bi bila žival predolgo v zavetišču, tega ne bi prenesla. Res sem zelo čustvena, še posebej ko gre za živali – jokala bi večkrat na dan.

Vem, da je tudi za medicino veliko učenja, tako kot za veterino, ampak mislim, da bi v veterini bolj uživala. Pri medicini pa me skrbi še nekaj: nisem občutljiva na kri, če ni moja. In če bi kdo doživel srčni infarkt, bi me stisnilo pri srcu, če bi videla sliko možganskega tumorja bi me verjetno začela boleti glava ker bi lah rekla da mam tisto "healt anxiety" in pač se mi zdi da mam še jaz to.

Zdaj pa razmišljam tudi o tem, da bi postala učiteljica v prvem ali drugem razredu. Plača je sicer nizka, zato sem razmišljala, da bi ob tem delala še trepalnice, obrvi in nohte. Ampak nisem prepričana, če bi to delovalo. 

Zdaj sem res zmedena, ker sem vedno vedela, kaj želim postati, vsi so govorili, kako sem srečna in da imam srečo, ampak zdaj pa ne vem več.

Kaj misliš, kaj naj gledam ali raziskujem, da lažje ugotovim, katera pot je prava zame?