Seznam vprašanj

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 08 dec. 2024 23:09

Živijo, počutim se obupno, po dolgem času sem se spet samo poškodovala in ob misli na to se počutim se bol utesnjeno, kot da vse delam narobe, zelo me je strah da bo kdo izvedel-prijatelji, družina... Res ne vem kako bi to prenesli. Zdim se tako kriva... Najrajši se sploh več pogovarjala ne bi z nikomer ker se zdim samo sramota, poleg tega pa opažam da sem ljudem v napoto če se obnašam dobesedno kot se počutim, kadar poizkušam biti boljše volje pa sem za njih že tečna in Tut izčrpa me preveč... Nekako si ne upam pokazati kako se res počutim, ne vem zakaj, tudi če bi izvedeli za Samo poškodovanje... Res ne vem kako bi to prenesla, bi sploh prenesla? Bi si res upala stati pred komerkoli ki bi vedel za to? Ali bi prej to probala na vsak način preprečiti? Tega me je strah.. Strah me je kaj sem pripravljena narest da ne bi izvedeli za to. U bistvu pa mislim da je bolje če ne izvejo in po tihem samo izginem

Sodeluj v pogovoru

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 10 dec. 2024 12:54

Odgovor svetovalke:

Draga Ne bi vedela,

kako velik hvala na začetku za pogum, ki si ga potrebovala, da si zapisala svoje misli, stisko na To sem jaz. Upam, da ti je vsaj malo lažje, ko si zapisala in podelila svojo stisko, občutke nemoči, žalost.

Dovoli mi, da najprej poskušam povzeti tvoj zapis. Zapisala si, da si se samopoškodovala in da te je tega sram, počutiš se krivo, svojo stisko skrivaš, ker te je strah odziva, nesprejetosti. In razmišljaš, da je najboljše, da ne izvejo in da ti po tihem izgineš.

Znašla si se v stiski, ki je zate obremenjujoča in si poskušaš pomagati. Načini, ki jih kdaj izberemo niso vedno takšni, ki jih ocenjevali kot ustrezne in zato nas preplavi strah, sram, da bi kdo izvedel, te obsojal. Razumem. Obsojanje, kazanje s prstom to ni ok, kako si mogla, ni na mestu. Tega ne potrebuješ in tudi ne izkazuje razumevanja. Se strinjaš?

Poskusiva osvetliti kateri dogodki so sprožili tvoje doživljanje, koliko časa se to dogaja, kdaj je zelo hudo in kako si do sedaj zmogla skozi dneve? Lahko opišeš kako veš, da si ljudem (komu) v napoto. Od kje toliko sramu, krivde?

Iz tvojega zapisa je razvidno, da je čustvena napetost s katero se soočaš, ogromna in jo poskušaš sprostiti skozi poškodovanje sebe. Potem je lažje, vsaj nekaj trenutkov. Potem pa se verjetno zavrti krog sramu, krivde, kaj si spet storila. Poskusiva izbrati pot, ki bo ob tem, da bo omogočala upad intenzivnosti čustev in s tem vedenja na način, ki bo zate ustrezen in te ne bo opremil z občutki krivde in sramu, ki sodijo v polje nesprejemanja sebe. Kaj lahko izbereš? Je mogoče, da takrat ko je hudo, to preneseš na papir, v glasbo, v kakšno aktivnost, ki ti je blizu, sprehod v naravi, gozdu, v pogovor? Bi to šlo? Izbereš lahko tudi kakšno meditacijo, vaje čuječnosti. Bi to šlo? Ob vsem tem pa poskusiva razmisliti o tebi, ti si pomembna. Kaj rada počneš, kakšni so tvoji interesi, cilji? Kaj ti je ljubo, koga, kaj imaš rada? Imaš prijatelje, sošolce s katerimi ti je dobro?

Zapisala si, da bi bilo morda najboljše, da nihče ne izve in da po tihem izgineš. So to stavki, ki nakazujejo, da razmišljaš o samomoru? So prisotne samomorilne misli, morda načrt?

Sprašuješ se kaj bi se zgodilo, če bi kdo izvedel, bi to sprejemal? Morda za začetek razmisliva o tem kdo bi vendarle od odraslih lahko bil tisti, ki bi mu zaupala svojo stisko. Kdo v domačem okolju, med sorodniki, prijatelji, ali pa v šolskem prostoru - razrednik, kakšen od učiteljev, svetovalna služba? Verjamem, da si bodo vzeli čas in ti prisluhnili, te podprli in skupaj s tabo iskali ustrezne poti reševanja, ti svetovali, te podprli tudi v komunikaciji s starši. Brez da bi te obsojali. Izbirava ljudi, ki bodo zmogli biti podporni in ne tistih, ki še ne morejo tega. Tu se zavaruješ, zavarujeva, kar je povsem ok in sprejemljivo.

Vabim te, da ko bo težko, pokličeš na TOM telefon, POSVET in se pogovoriš s strokovnjaki, ki ti bodo z veseljem pomagali. Pošiljam ti povezavo tudi z ostalimi oblikami pomoči. Posvetuješ se lahko tudi s svojim osebnim zdravnikom, ki te bo usmeril naprej. Na voljo so ti tudi chat svetovanja v okviru To sem jaz - termini.

Zaveživa se k življenju in se čim prej ponovno poveživa. Čakam tvoj odgovor in tvoje zapise. Do naslednjič pa ti pošiljam velik objem. Tukaj sem zate.

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 17 dec. 2024 22:34

Zivjo,

Rada bi se zahvalila za odgovor. Strinjam se z vsem kar ste napisali. S samoposkodanjem sem začela ker imam prijateljico ki se je s tem spopadala in sem o tem veliko razmišljala. Začela sem samo iz radovednosti, všeč mi je bilo da sama sebi lahko to naredim, nadaljevala pa sem ker je bilk kot ste sami napisali, lažje. Pred tem sem včasih namesto tega poslušala glasbo. Takrat smo se z družino več skregali in bilo je bolj izčrpno, zdaj se mi s tem ne da več ubadat in sem raje več sama, se pa se vedno vedno prepiramo na počitnicah ko smo skupaj, skrbi me da bodo izvedeli, na koncu vedno končam sama oni pa se ponavadi kartajo ali pa gledajo tv. Probala sem se umaknit iz počitnic pa niso pustili. Uspelo mi je doma ostati ko so sli na morje in na počitnicah so bolj uživali, nič prepirali, veliko lažje je če jaz doma ostanem. Včasih brat in sestra na to nakqžeta, ne direktno, ampak res je da se med sabo včasih malo zafrkavamo. Večkrat me zaskrbi da sta brat ali sestra ugotovila, ampak se čez čas pomirim in prepričam da ne, ampak vseeno morda kdo od njiju ve. Skrb da je kdo izvedel in kako, kdaj rabim to prekriti mi v bistvu povzroči veliko več stresa in zaradi tega se je tudi vse poslabšalo. Mislila sem da bo bolje, ampak ni. Zdaj se mi zdi da sploh nič ni, da imam super življenje in sploh nimam razloga za Samo poškodovanje, ampak vseeno to sem naredila. In je res opazno. Družina in prijatelji enkrat bodo izvedeli. In kaj naj jim rečem? Nič pametnega jim ne morem povedat. Ne vem kaj si bodo mislili, nočem da vejo za to. Edini način da ne zvejo je da pac ne obstajam več. In res bi naredila karkoli da ne izvejo. Seveda bi rada da nekdo ve, da vem da se lahko na nekoga zanesem in imam nekoga ampak si preprosto ne upam. Enkrat sem nekomu zaupala in res mi ni žal ampak o tem je veliko za povedat. Drugim prijateljem, družini res ne želim. Verjetno ker me je strah da bodo mislili da sem to pobrala od kje drugje in si drugače predstavljali ali pa zato ker sem se z njimi kdaj o čem podobnem pogovarjala pa mi ni bilo prijetno in sem temo hotla končati, na koncu pa sem obljubila kaj v smislu 'da bom povedala če se bom kdaj tako pocutila'. In nisem. In sem naredila kar sem rekla da ne bom. In tk brez razloga. Logično da me je sram. Zato ne povem. Prikrijem. Rajši uživam s prijatelji kolikor lahko. Kar je težje ker vseeno razmišljam o teh temah, ampak vsaj ne sekiram se ker ne vejo.

Opravicujem se ker je vse tako natlačeno in samo odgovorjeno. Nekako se sploh nisem mogla pripraviti do tega da bi kaj v celoti napisala...tole mi je danes končno uspelo.

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 19 dec. 2024 23:39

Počutim se grozno. Se pred nekaj urami sem se pogovarjala s strokovnjakinjo in občutek je nazaj. Piska mi v ušesih, preveč razmišljam, nočem tega zapisati, ampak res, samo ubila bi se. Kako nisem boljše? Mogla bi biti boljše. Vem da sm sama kriva za to in da sm si sama želela tako preživljat dneve ampak nisem si predstavljala njega vmes. In zdaj ne morem nič. Vem da ne bom naredila nič dokler se ne pogovorim spet z njim in vse razčistiva. Ampak hkrati vem da se ne bom z nikomer pogovorila ker se spomnim nanj. In mogoče me ravno to razžira. Lahko bi vse končala. Ni prav da se drugi ukvarjajo s tem, ker sem sama postopoma in željeno stopnjevala do tega počutja. Ni prav da končam kar sem začela? Če umrem, bi po obdukciji družina izvedela za samopoškodovanje?

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 20 dec. 2024 10:44

Odgovor svetovalke:

Draga Ne bi vedela,

opravičujem se ti najprej za pozen odgovor. Hvala ti, ker si se ponovno oglasila.

Prebrala sem tvoj zapis, in predlagam, da ga najprej povzamem. Še prej pa bi ti želela sporočiti, da tvoj zapis ni natlačen, ravno obratno, zelo dobro si zapisala in opisala svojo situacijo :-). Zapisala si, da se je pot s samopoškodbenim vedenjem začela iz radovednosti, kasneje pa je to postal način sproščanja čustvene napetosti in bolečine. Zelo te skrbi, da bi starši, pa tudi tvoja brat in sestra videla brazgotine na telesu, tudi sicer lahko razberem (me boš popravila, če se motim), da so vaši odnosi turbolentni in se v njih ne počutiš sprejeto. In da poskušaš odmislit svoje težave, stisko, ko skriti, prikriti. Zapisala pa si tudi, da si nekomu svoje težave zaupala.

Zelo razumem, da te je strah odzivov, neodobravanja, zafrkavanja kot si zapisala in da te je ob tem še sram samopoškdobenega vedenja. Ti dve, neprijetni čustvi, sta še bolj prisotni, ker se ne počutiš sprejeto. V prejšnjem zapisu tebi sva razmišljali o poteh pomoči, predvsem z namenom, da boš v varnem okolu imela možnost raziskovati vzroke in se naučiti načinov, kako si pomagati v stiski, pri tem pa ne poškodovati sebe, ampak ohraniti sebe, se zaščititi. Verjamem, da je izredno težko pristopiti k odraslemu, strokovnjaku in povedati kaj se ti dogaja. Kako si lahko to pot olajšaš? Razmišljava najprej o "vratarju" torej o tistem, ki bi bil zate dovolj sprejemljiv, da bi k njemu pristopila - je to lahko vendarle šolska svetovalna delavka, je to osebni zdravnik, morda kakšen odrasel iz tvoje širše družine ali pa brat, sestra. Razmišljava. Kako pristopi? Predlagam ti, da si morda kar natisneš svoje zapise iz To sem jaz, v pogovoru, kjer poveš, da bi želela pogovor, poveš tudi da težko govoriš o tem kaj se ti dogaja, in da si to zapisala. Prosi jih, naj preberejo in tako bo proces stekel. Bi bilo to smiselno? kaj praviš? V tem procesu, ko boš s strokovnjakom krepila sprejemajoč odnos do sebe, ti bodo pomagali tudi pri vzpostavljanju bolj konstruktivnega odnosa s starši. S podporo in pomočjo boš sebe lažje postavljala na prvo mesto, in bolj razumela kako edinstvena, neponovljiva si in vredna spoštovanja.

Kot sva že zapisali predhodno, pa si lahko tudi sama pomagaš, da treniraš druge bolj ustrezne tehnike samopomoči, ki niso škodljivi zate. Tu bodi do sebe prizanesljiva in si zastavljaj realne cilje, korake. Morda začneš z dnevnikom hvaležnosti. Poskušaj se čim več družiti s prijatelji brez maske.

Sedaj so pred nami praznični dnevi, ki so lahko naporni, zaradi dosedanjih odnosov in pričakovanj, ki jih imamo sami in drugi do nas. Upam, da jih boš preživela z mislijo, da si ok takšna kot si in da imaš pravico biti ljubljena ter sprejeta.

Če bo hudo in boš potrebovala pogovor, pokliči na TOM telefon, POSVET, Samarijan. Piši nam, oglasi se še na chat To sem jaz. Še vedno sva v zavezi k življenju, velja.

Pošiljam ti velik objem,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 20 dec. 2024 11:12

Odgovor svetovalke:

Draga Ne bi vedela,

pravkar sem ti poslala odgovor, zdaj ga dopolnjujem glede na tvoj zapis. Veseli me, da si zbrala pogum in se pogovorila s strokovnjakinjo. Razumem te, da se sprašujem zakaj nisi bolje, kje so vzroki, da so moji občutki žalosti, jeze, nemoči še močnejši po pogovoru. Če prav razumem, tu ni samo pogovor s strokovnjakinjo tisti, ki je bil intenziven in je sprožil tako intenzivne občutke, tu omenjaš tudi njega. To je najbrž nekdo, ki ti veliko pomeni, je to fant, tvoj partner, prijatelj, znanec, ki ti je všeč? Vabim te, da spregovorita o tem. Kaj se je zgodilo, o čem bi želela razčistiti z njim? Kaj te, kot praviš razžira in bi prav zaradi tega končala, tudi s svojim življenjem.

Poskušajva osvetliti tvoje doživljanje in stanje, v katerem si se znašla. Pogovor s strokovnjakinjo je bil intenziven - odprli sta teme, ki so zate naporne, obremenjujoče in polne neprejetnih čustev. To je pri tebi povzročilo, da so še bolj prisotni občutki jeze, žalosti, nemoči a tudi pomeni, da si si dovolila na pot okrevanja in da bo z vsakim pogovorom, delom boljše. Se strinjaš? Ta pogovor s strokovnjakinjo (sem radovedna ali je to bilo v šoli, v zdravstvenem domu...) sovpada z dogodki, s fantom, ki ti je ljub, predvidevam. Dve tako intenzivni situaciji. Zapisala si, da se boš z njim pogovorila? Potrebuješ tu podporo, kako bi to izpeljala? Bi želela, da bi takrat bil ob tebi kakšen prijatelj, prijateljica? Morda se boš strinjala, da nas skrivnosti razjedajo, da je težko vzdržati sam s temami, ki so naporne. Ko jih podelimo zaupanja vrednim osebam, je lažje. Se strinjaš? Predlagam ti, da so svoje občutke, ki si jih zapisala tu, predstaviš tudi strokovnjakinji. Ji lahko napišeš e-sporočilo, jo lahko pokličeš?

Zelo pa me skrbi tvoj zapis na koncu. Zapisala si, da bi želela končati, zaključiti življenje, omenjaš obdukcijo po svoji smrti. Razmišljaš o samomoru, samomorilne misli so prisotne, imaš načrt, z datumom izvedbe? Je bil ta zapis napisan premišljeno, gre za impulziven odziv na dogodke, je nastal zaradi izrazite jeze do sebe? Spomni se, da si vredna, edinstvena, neponovljiva, da si zmogla že narediti korak k pomoči in za to si potrebovala velik pogum, si zmogla. Želiš si pomoči, drži?

Dogovoriva se, da boš ponovno stopila v stik (čim prej) s strokovnjakinjo, do takrat pa, ko bo hudo poklicala na TOM telefon, na Posvet ali pa katero od oblik pomoči na povezavi - tukaj. Zavezani sva k življenju, in greva v to dan po dan.

Čakam, da se ponovno oglasiš, čim prej. Do takrat pa ti pošiljam velik objem,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 22 dec. 2024 17:22

Živijo, najprej bi rada razčistila da sem s pogovorom s strokovnjakom mislila na tega na tej spletni strani, chat. Ta se mi zdi se najbolj zanesljiv, ker vem da sem res sama za razliko od npr. klica ali SMSa kjer me je strah da bi družina slišala, ugotovila. Rekli ste da se vam naši odnosi zdijo turbulentni. Na to prej nisem pomislila. Mogoče so res, ampak le malo. Mislim, da si jaz s tem ko se obremenjujem da bi lahko izvedeli za samoposkodovanje, hitro predstavljam da je bolj napeto in da se počutim bolj odtujeno od drugih, kot pa dejansko je. Morda sem res, vem da sem včasih povzročala ogromno več kaosa, dela, drame in ko sem se tega zavedala sem se po nekaj letih začela malo oddaljevati, zadrževati in se sama odločila da ne želim več deliti in biti tako odkrita z družino. Tako da sem si sama kriva da mi je zdaj težko karkoli omeniti.

Spet ste omejalia bi se morala nekomu zaupati. Bolj ko razmišljam o odraslih ki jih imam na izbiro, več razlogov zakaj ne, najdem. Sem se pa smonila na sošolko-ne vem zakaj, ampak ena izmed sošolk se mi zdi zelo prijetna, razumevajoča in nekako imam takoj občutek da bi ji zaupala in vem da bi dobro odreagirala. Sicer se ne druživa veliko, ampak če bom kdaj sama z njo ji bi morda vsaj probala zaupati. Saj bi to bilo pametno ane? Mislim da bi se počutila veliko manj stresno če bi vedela da imam nekoga na kogar se lahko zanesem če bi res potrebovala in hkrati vem da mi bi pomagala. Kto sm že napisala, sem prej res nekomu to že zaupala. Mislim da je to kar obsežna tema. Res mu zaupam. Nekaj mesecev sva bila skupaj in to je prvič da sem imela fanta. Nisva več skupaj, ampak veliko mi pomeni, res mi je ljub. Nič mu ne zamerim, se kar mu zaupam bolj kot komurkoli drugemu. Odkrito sva se pogovarjala o teh temah, mislim da brez njega ne bi pisala sem, ne bi želela pomoči, ampak zaradi njega sem imela upanje da bom enkrat res doživela da bo družina izvedela za samoposkodovanje, ampak da bo v redu. Ker to sem naredila, ne morem spremenit in ker sem verjela da kadarkoli že to bo, bom imela njega. Verjetno bi mi še vseeno pomagal, podpiral, poslušal, ampak se ne pogovarjava več. Upam, res upam da se bova enkrat ko bova oba bolje. Ker vem da se oab želiva pogovorit.

Odgovor v katerem sem ga omenila je bil res napisan impulzivno, prav tako vprašanje o obdukciji, ampak me res zanima. Napisala bi tako ali tako v kakšnem od naslednjih odgovorov.

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 24 dec. 2024 12:01

Živjo, spet vam pišem. Nisem želela načenjati te teme med prazniki, ampak mislim da trenutno res rabim nekoga. Prišla sem iz šole, oče mi je povedal da je mimogrede posesal sobo. Ko vstopim v sobo na omarici najden nastavljen predmet s katerim sem se samoposkodovala. Mislim da ga je najel in ve zakaj je tu, nastavil ga je, se bo želel pogovoriti ko se vrne? Ne vem če zmorem.

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 25 dec. 2024 17:43

Odgovor svetovalke:

Draga mladostnica,

hvala, ker si se v tem času že dvakrat oglasila. Veseli me, da si v chatih in v forumu, v odgovorih, ki smo ti jih svetovalci podali in predvsem odprli prostor za razmišljanje ter usmeritev v oblike pomoči, ki so namenjene podpori tebi, da bi lažje zmogla z obremenjujočo situacijo.

Hvala, ker si si vzela čas in si ob odgovorih, ki sem jih zapisala, razmišljala. Veseli me, da si našla prijateljico, sošolko, ki se ti zdi dovolj prijetna, sprejemljiva in bi ji lahko zaupala. Poskusi vzpostaviti odnos z njo, se z njo pogovarjati o temah, ki so zate pomembne, tudi o samopoškodovanju. Predvsem zato, da ji podeliš kaj doživljaš, ne zahtevaj pa od nje, da mora prevzeti ona odgovornost za reševanje tvojih težav, kot tudi ne tvoj prijatelj, bivši fant. Zapisala si, da je ta fant deloval zelo podporno in te usmerjal k oblikam pomoči. Morda je potreboval odmik, prostor zase, ko bo čas in bosta zmogla, si bosta že našla prostor in čas za pogovor. Se strinjaš? Želim ti sporočiti, da naj ti tako fant kot prijateljica predstavljata podporo pri tem, da boš lahko ob njima stopila do pomoči v živo - predvsem ti bo lažje, da si boš dovolila poskusiti - vzpostaviti odnos s svetovalno delavko, razrednikom, pa z zdravnikom.... Ob tem te vabim k razmisleku kaj najbolj katastrofičnega lahko pričakuješ ob tem, da vzpostaviš odnos - kaj se lahko zgodi? Še vedno si ti tista, ki lahko prekineš odnos in izbereš drugega strokovnjaka. Se strinjaš?

Kateri so bili tisti dogodki, ki so te oddaljili od tvoje družine? Kaj se je zgodilo, da se je tvoje zaupanje do staršev zamajalo? Zapisala si, da ti je oče sesal sobo in videl pripomoček, s katerim se samopoškoduješ. Verjetno se boš strinjala, da težko veva kakšne so bile njegove misli, kaj se je dogajalo v njegovi glavi? težko predvideva soslednje prihodnjih dogodkov. Morda je najboljše, da počakaš na pogovor z očetom, ki ga bo morda začel, lahko pa ga tudi ti. Predvsem o vajinem odnosu, odnosih, ki so pogosto povod za slabo voljo in intenzivna neprijetna pa tudi prijetna čustva. Medtem pa te vabim, da namesto samopoškodbenega vedenja izbereš vedenje, ki bo zate manj obremenjujoče, brez občutkov strahu, sramu. V pogovoru s starši, mamo, očetom boš tako že imela jasne dokaze pri sebi, da poskušaš, da ni lahko, da se trudiš, da si želiš pomoči in ne obsojanja. Res upam, da bodo prazniki prinesli prostor za pogovor, pri vas doma.

Sprašuješ o obdukciji. Telesne poškodbe, tatuji, brazgotine so seveda opazne na telesu, ampak midve sva zavezani življenju in bova odpirali druge teme pomoči. Se strinjaš?

Vabim te, da še pišeš, se priključiš na chat svetovanje in da razmisliš o pomoči v živo. Navijam zate, da boš to zmogla.

Velik objem,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 27 dec. 2024 23:46

Pozdravljeni, upam da ste lepo preživeli praznike in se res opravičujem da vam med tem omenjam take teme.

Opažam da bi zelo radi da se odraslemu zaupam, ampak ne vem če sem sposobna. Napisali ste da lahko sama izberem, zamenjam strokovnjaka. To bi slej ko prej pripeljalo do tega da za to izvejo tudi starši. Ne vem kako bi to prenesla. Po dogodku s sesanjem sem na poti domov, ko sem vedela da bom sama s staršema, imela občutek da sploh ne morem naprej. Kar vstavila sem se in se počutila kot da bom na mestu samo propadla. Oče sicer ni nikoli ničesar omenil, ampak me je vseeno strah da bo po praznikih ob priliki, ko bom sama z obema staršema kdo kaj omenil. Mislim da se bom zlagala. Poleg tega pa po dolgem razmisleku se vedno mislim da če se že staršem ne upam izpovedati glede občutkov, je smrt edina prava rešitev. Razen če bi po tem vseeno izvedeli za samoposkodovanje.

Mogoče se staršem sploh nikoli nisem zaupala. Potem, ko sem opazila da nisem več vedno polna volje in se pač nisem več ves čas smejala, so me prijateljice ves čas sprasevale kaj je narobe in niso dojeli da ni nič, samo pač ne smejim se ves čas če nimam razloga(/ni naravno, ampak se moram spomniti naj se smejim)in morda sem takrat začela z maskiranjem. Kasneje, ko sem začela z samoposkodovanje, ampak se tega na začetku sploh nisem zavedala, se je zanikanje nadaljevalo. Ko sem se zavedala, in me je postalo sram in strah kaj si bodo mislili, kaj sem naredila, se je prikrivanje začelo in mislim da nisem več nikomur o obcutkih nikoli zaupala. Razen Njemu.

Morda res dajem občutek da želim da on/vi rešite moj problem. Če je to res, želim to popraviti. Tega si nisem želela. Želim si da bi imela nekoga na kogar se lahko zanesem, da vem da imam nekoga ki mu s tem zaupam in ne skrivam tega pred vsemi(in s tem nekako sebe prepričujem da ni realno - vcasih si moram res vzeti trenutek da si verjamem, se prepričan da se nekaj res dogaja in doživljam, obstajam)ter se "zavarujem"(?)...počutim se da je tako manj verjetno da bi naredila kaj kar sicer bi, brez da bi se kdo zavedal in res res nočem da bi se kaj takega zgodilo...kaj bi si mislila družina??

Kot na primer to da vem da vam lahko pišem, kar me zelo pomiri.

Mogoče se staršem sploh nikoli nisem zaupala. Potem, ko sem opazila da nisem več vedno polna volje in se pač nisem več ves čas smejala, so me prijateljice ves čas sprasevale kaj je narobe in niso dojeli da ni nič, samo pač ne smejim se ves čas če nimam razloga(/ni naravno, ampak se moram spomniti naj se smejim)in morda sem takrat začela z masiranjem. Kasneje, ko sem začela z samoposkodovanjem ampak se tega na začetku sploh nisem zavedala, se je zanikanje nadaljevalo. Ko sem se zavedala, in me je postalo sram in strah kaj si bodo mislili, kaj sem naredila, se je prikrivanje začelo in mislim da nisem več nikomur o obcutkih nikoli zaupala.

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 30 dec. 2024 13:55

Odgovor svetovalke:

Drago dekle,

hvala, ker si se ponovno oglasila. Nikar se ne opravičujem, tu smo zato, da te podpremo in ti skušamo čim bolj ustrezno svetovati. Prazniki, vsaj prva polovica je za nami, pri nas so letos v znamenju noric (vodenih koz).

Prebrala sem tvoj zapis. Na kratko ga povzemam, prav. Nisi še pripravljena stopiti do strokovnjaka, strah te je, da bi za tvoje težave izvedeli starši. Staršem ne zaupaš, sprašuješ se ali si jim kdaj. Zapišeš, da so tvoje prijateljice opazile tvojo spremembo v vedenju, da ne deluješ več tako nasmejano, prešerno kot prej. Skrivaš se za masko. Ko je težko se samopoškoduješ, tega te je sram, strah, da bi kdo izvedel. Zaupati želiš nekomu, še vedno bi bil to lahko fant, s katerim si bila v razmerju. Omenjaš smrt. Drži?

Poskušajva najti odgovore, poti reševanja. Več tem je, ki jih odpirava. Najprej je tu odnos do sebe. Razmišljajva katere so tiste lastnosti, dejanja, uspehi, odnosi, na katere si ponosna in ti lahko predstavljajo vire moči. In tu iskreno poglej tudi v odnose s svojimi starši, mamo, očetom. Te je strah, da bi jih razočarala? Morda sta tudi ona dva negotova v odnosu s tabo, morda ne najdeta poti do tebe, do vzpostavitve ljubečega in sprejemajočega odnosa. Morda bi lahko za začetek razmišljali kaj bi bile "varne" teme za vaše pogovore? Da začnete graditi odnos. In vzporedno, da ti dobiš trdno sidro za svoje nadaljnje okrevanje in razumevanje sebe, svojih občutkov. To je lahko začetek.

Res je, kot si zapisala, te spodbujam, da se odločiš za pomoč v živo. Verjamem, da je težko začeti, si dovoliti. Razmisli. Zapisala si, da si želiš nekoga, ki bi mu lahko zaupala. In ja, ne mislim, da si želiš, da jaz ali fant reši težave namesto tebe. To veva obe, da ni mogoče. Kaj če bi začeli tako, da bi poklicala na Posvet? Gre za telefonski pogovor, kjer si še vedno lahko anonimna in kjer boš imela priložnost dogovora tudi za srečanje v živo, če boš želela. Strinjava se namreč, da ni potrebno, da skušaš sama rešiti vse, da se skrivaš za masko in trpiš, se mučiš. Že pogovori tu in na chatu, ki ga izkoristi, tudi na TOM telefonu, so razbremenilni, niso pa namenjeni dolgotrajnemu svetovanju.

Dajem ti "domačo nalogo" - se strinjaš? Vsak dan si zapiši v znak hvaležnosti do sebe kakšno stvar, trenutek, ko ti je bilo dobro, s sabo in v odnosih, poskrbi da si v naravi, da dovolj ješ in spiš. Dovoli si razmislek o pomoči. Velja?

Do naslednjič, te čakamo, ti pošiljam velik objem in te lepo pozdravljam,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 03 jan. 2025 00:47

Živijo,

žal mi je da praznike preživljate z noricami. Malo me spominja na obdobje korone. Ene praznike smo preziveli doma, bolani. In zdaj ko razmišljam za nazaj, vem da mi je bilo všeč. Malo več časa sem preživljala sma, počela sem stvari, hobije, ki so mi všeč in ves ta čas nisem čisto nič maskirala(razen ko sem bila z družino-takrat sem se ob njih vedno smejala, zdaj sem si 'premislila' ker nimam več energije za to), ni bilo nobene prijateljice ki bi mi zaradi tega težila. Kadar sem šla ven, je bilo bolj prazno, našla sem tisto osamljeno igrišče in pela. Mislim da je to bilo kakšno leto po pandemiji.

Po mojem sem po tem dobila občutek da se staršem ne morem(ne želim) zaupati. Pred tem, tudi če se nisem, sem se počutila kot da se. Zdaj si ne predstavljam da bi vedeli o čem razmišljam. Moram omeniti da me je prešinilo da če bi prišlo do tega da starši najprej izvejo da razmišljam o samomoru(kar zadnje dneve ves čas, ne morem si pomagati da ne iščem idej, možnosti, in to dobesedno je prva misel vsako jutro) in šele potem za samoposkodovanje, to vse skupaj izpade čisto drugače. Zdi se kot nova rešitev. Samomor je originalno bila rešitev da ne bi izvedeli za samopoškodovanje. Čeprav ne vem ali bi v tem primeru vseeno izvedeli za samopoškodovanje. Ampak je malo vseeno. Ker me ne bi bilo. Ne bi se sekirala, vseeno je. Problem pa je ker vem, da oni bi se vseeno.

Ne vem če sem kdaj omenila in mislim da zna biti čudno, ampak skoraj ves čas se počutim da nič od tega ni res. Vse sem si jaz izmislila, o vsem tem razmišljam ker sama tako hočem...skrstka, namisljam si vse. Obstajajo ljudje ki imajo dejansko siagnozo duševnih motenj in potem sem tukaj jaz, kj vse to počnem samo ker pac lahko in očitno hocem(??) in počutim se kot da vse to delam samo za pozornost. Če bi se odločila in nehala o tem razmišljat, bi slo, mislim da bi bila boljše volje, ampak nekako nocem(???). Okej, za samoposkodovanje to ni dovolj, ker bi drugače s tem že nehala. Ampak nisem mogla. In potem o tem toliko razmišljam in zdi se mi kot da vso energijo porabim zato in potem se s kom družim sploh več nimam energije za to. Tudi če se še tako veselim. In to me res jezi, žalosti. Za sestrično ki si zasluži da sem ob njej nasmejana in da skupaj uživava kadar se imava možnost videt, nimam energije. Še za prijatelje, ko se veselim, hočem družiti z njimi...energija, radost kar izgine. In lahko samo posedam zraven, sem tiho, nič ne delam, in se počutim obupno o sebi ker me morjao prenašati kakršna sem. Stojim zraven kot nek kip ki so mu vdahnili dušo in je tam da vse ostale s svojim žalostnim uprizarjanjem opominja da je zraven namesto da bi se z njimi zabaval.

In ko dobim pomoč...ne vem če jo res hočem. Počutim se kot da to delam za pozornost, kot da se HOČEM tako počutiti, hočem imeti tako življenje... Pričakuje se da se hočeš tega znebiti, ampak jaz se počutim kot da tega ne želim. Ampak zakaj potem iščem pomoč?in kadar sem čisto obupana pisem prijateljicam, pa nikoli ne povem tudi če me vprašajo? Je res samo za pozornost?

Ampak po drugi strani si pa ne upam, torej ne more biti samo za pozornost(pa vseeno nekako je??). Ne upam si poklicati, spregovoriti, ampak a res sploh rabim kaj spremeniti, rabim pomoč? Ker v bistvu sem v redu, le da nisem. Saj lahko tako živim naprej. Če bi znanci ignorirali in če se jaz naučim da si upam pred drugimi izkazovati čustva, lahko tako nadaljujem(kako KaKO??? sm pršla do tega da čustev pred drugimi ne znam, nisem pripravljena izražat?????). Mislim da sem si zbrala svoj mehurček in samo v njem lahko izražam cutstva-drugje so prepovedana. Včasih sem si predstavljala da bi lahko imeli svoje kvadratke, v svoji poljubni in drugim ne vidni barvi, vsak svojega, obdajali bi nas(kadar bi želeli, v mojem primeru vedno) in v njih bi lahko predvajali katerokoli glasbo hočemo, počutili bi se kot hočemo in izražal bi se kot hočemo...in vse to bi lahko zaznali, videli, sprejeli le tisti ki so v kvadratku. In sam bi lahko spreminjal velikost in komu je tvoj kvadratek dostopen. Ker zdaj se obnašam kot da ker nimam dostopa do tega mojega izmisljenega kvadratka, ne morem poslušati glasbe kot hočem, se izražati kot hočem - pred drugimi... In te občutki na koncu iz mene privrejo vedno ko sem z družino in ne bi smeli. Na primer ko mi pade sladoled na tla in kar naenkrat imam izpad kot da sem stara tri leta - tako zgleda. Jaz pa kar naenkrat čutim domotožje, pogrešam babi, si želim da bi me nekdo razumel, potolažil, povedal da vse BO OK(ker vem da bo, če dovolj dolgo o te razmišljaš to ugotoviš. druge možnosti ni. Ampak pod to štejem da ali se vse uredi, zgleda v redu, ali pa pac ne obstajaš več), želim se dreti, povedati stisko ki jo čutim, izrazit jezo.... Ampak ostali vidijo samo mene ki le sedim in jokam in jokam in ne moram ničesar povedat. Ali pa na primer ko se igramo monopoli in drugemu igralcu ne morem prodati karte za toliko kot bi si želel - spet, solze samo tečejo in izpadem glupo.

O posvetu razmišljam, še bom. Domače naloge se lotim.

Hvala za odgovore. Vem da ni namenjeno za dolgo trajnost, kar vračam se in vračam ker nisem pripravljena povedati v živo ali pa prijateljici, družinskemu članu. Mogoče se čez čas, ko dovolj časa o tem razmišljam kot da se res odvija, počutim pripravljeno in to naredim - ugotovila sem da tako delujem. Stvar si ko skoraj pride do nje sele zamislim, jo dojamem kot da se dogaja in ko tako preživim dovolj časa, sem jo pripravljena res narediti...pri nekaterih stvareh je tako. Ne pri vseh.

Želim vam srečno novo leto:)

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 06 jan. 2025 10:22

Odgovor svetovalke:

Draga mladostnica,

hvala, ker si se ponovno oglasila in si vzela čas, da si še bolj natačno opisala svoje doživljanje. Prazniki so za nama, preživeli sva jih. Kako je bilo pri tebi? Kaj si počela? S kom si se družila? Kakšne so tvoje želje za to leto? Ne bom te spraševala o novoletnih zaobljubah, ker so to pogosto prazne besede, ki nas samo obremenjujejo.

Ko sem brala tvoj zapis, večkrat, sem se spraševala o tem koliko sprejemaš sebe in svoje doživljanje, občutke. So tvoji in ti sporočajo, da ti ni ok, tako kot je. Zdaj ni pomembno, kaj bi moralo biti, ali kako svet okrog sebe doživljajo drugi, tvoji domači, ali pa kako so drugi opredeljeni s katero od psihiatričnih diagnoz. Se strinjaš? Pomembna si ti, tukaj in zdaj. In kot ugotavljava nisi ok, in zaposlujejo te misli o samomoru, samopoškodbenem vedenju kot rešitvah. Bojiš se reakcij staršev, ni ti ok kako nimaš dovolj kvalitetnega odnosa s sestrično, maskiraš svoje doživljanje, kolikor pač gre. Spregovorila si o babici, ki ti je stala ob strani. Tisti stavki so povedni - želiš, da bi te sprejemali tako kot si, prav takšno, te objeli, ti povedali da si ok in da te sprejemajo. Tudi o prijateljicah spregovoriš, da poskušaš spregovoriti, one zaznavajo, da nisi povsem ok. Okrog tebe so ljudje, ki jim je mar zate. Je tebi dovolj mar zate? Veseli me, da razmišljaš o klicu na Posvet oz. o pomoči v živo. To so res pomembni koraki na poti, da se boš bolje počutila sama s seboj. To je tisto kar je najpomembnejše.

Poskusiva, prav. Posvet? Najprej ta pot, ker ostajaš anonimna. Danes se lahko priključiš tudi na chat svetovanje v okviru To sem jaz, in se pogovoriva. V svetovalnici bom danes jaz med 20.00 in 21.00. Velja?

Ostajava v stikih in zavezani k življenju. Se tipkava kmalu, morda že danes.

Vse dobro,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 15 jan. 2025 23:18

Živijo, se opravičujem da ne odgovorim...nekako ne zberem energije da bi kaj napisala(čeprav sem bila danes zjutraj res odločena da bom...). Ne pričakujem odgovora, samo pojasniti želim.

Hvala vam

Počutim se obupno

Anonimno

Brezplačno

Strokovno

Odgovori

Ne najdeš odgovora?

Počutim se obupno

Anonimno

Brezplačno

Strokovno

Odgovori

Ne najdeš odgovora?

e-Prijatelj.