Seznam vprašanj

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 08 dec. 2024 23:09

Živijo, počutim se obupno, po dolgem času sem se spet samo poškodovala in ob misli na to se počutim se bol utesnjeno, kot da vse delam narobe, zelo me je strah da bo kdo izvedel-prijatelji, družina... Res ne vem kako bi to prenesli. Zdim se tako kriva... Najrajši se sploh več pogovarjala ne bi z nikomer ker se zdim samo sramota, poleg tega pa opažam da sem ljudem v napoto če se obnašam dobesedno kot se počutim, kadar poizkušam biti boljše volje pa sem za njih že tečna in Tut izčrpa me preveč... Nekako si ne upam pokazati kako se res počutim, ne vem zakaj, tudi če bi izvedeli za Samo poškodovanje... Res ne vem kako bi to prenesla, bi sploh prenesla? Bi si res upala stati pred komerkoli ki bi vedel za to? Ali bi prej to probala na vsak način preprečiti? Tega me je strah.. Strah me je kaj sem pripravljena narest da ne bi izvedeli za to. U bistvu pa mislim da je bolje če ne izvejo in po tihem samo izginem

Sodeluj v pogovoru

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 10 dec. 2024 12:54

Odgovor svetovalke:

Draga Ne bi vedela,

kako velik hvala na začetku za pogum, ki si ga potrebovala, da si zapisala svoje misli, stisko na To sem jaz. Upam, da ti je vsaj malo lažje, ko si zapisala in podelila svojo stisko, občutke nemoči, žalost.

Dovoli mi, da najprej poskušam povzeti tvoj zapis. Zapisala si, da si se samopoškodovala in da te je tega sram, počutiš se krivo, svojo stisko skrivaš, ker te je strah odziva, nesprejetosti. In razmišljaš, da je najboljše, da ne izvejo in da ti po tihem izgineš.

Znašla si se v stiski, ki je zate obremenjujoča in si poskušaš pomagati. Načini, ki jih kdaj izberemo niso vedno takšni, ki jih ocenjevali kot ustrezne in zato nas preplavi strah, sram, da bi kdo izvedel, te obsojal. Razumem. Obsojanje, kazanje s prstom to ni ok, kako si mogla, ni na mestu. Tega ne potrebuješ in tudi ne izkazuje razumevanja. Se strinjaš?

Poskusiva osvetliti kateri dogodki so sprožili tvoje doživljanje, koliko časa se to dogaja, kdaj je zelo hudo in kako si do sedaj zmogla skozi dneve? Lahko opišeš kako veš, da si ljudem (komu) v napoto. Od kje toliko sramu, krivde?

Iz tvojega zapisa je razvidno, da je čustvena napetost s katero se soočaš, ogromna in jo poskušaš sprostiti skozi poškodovanje sebe. Potem je lažje, vsaj nekaj trenutkov. Potem pa se verjetno zavrti krog sramu, krivde, kaj si spet storila. Poskusiva izbrati pot, ki bo ob tem, da bo omogočala upad intenzivnosti čustev in s tem vedenja na način, ki bo zate ustrezen in te ne bo opremil z občutki krivde in sramu, ki sodijo v polje nesprejemanja sebe. Kaj lahko izbereš? Je mogoče, da takrat ko je hudo, to preneseš na papir, v glasbo, v kakšno aktivnost, ki ti je blizu, sprehod v naravi, gozdu, v pogovor? Bi to šlo? Izbereš lahko tudi kakšno meditacijo, vaje čuječnosti. Bi to šlo? Ob vsem tem pa poskusiva razmisliti o tebi, ti si pomembna. Kaj rada počneš, kakšni so tvoji interesi, cilji? Kaj ti je ljubo, koga, kaj imaš rada? Imaš prijatelje, sošolce s katerimi ti je dobro?

Zapisala si, da bi bilo morda najboljše, da nihče ne izve in da po tihem izgineš. So to stavki, ki nakazujejo, da razmišljaš o samomoru? So prisotne samomorilne misli, morda načrt?

Sprašuješ se kaj bi se zgodilo, če bi kdo izvedel, bi to sprejemal? Morda za začetek razmisliva o tem kdo bi vendarle od odraslih lahko bil tisti, ki bi mu zaupala svojo stisko. Kdo v domačem okolju, med sorodniki, prijatelji, ali pa v šolskem prostoru - razrednik, kakšen od učiteljev, svetovalna služba? Verjamem, da si bodo vzeli čas in ti prisluhnili, te podprli in skupaj s tabo iskali ustrezne poti reševanja, ti svetovali, te podprli tudi v komunikaciji s starši. Brez da bi te obsojali. Izbirava ljudi, ki bodo zmogli biti podporni in ne tistih, ki še ne morejo tega. Tu se zavaruješ, zavarujeva, kar je povsem ok in sprejemljivo.

Vabim te, da ko bo težko, pokličeš na TOM telefon, POSVET in se pogovoriš s strokovnjaki, ki ti bodo z veseljem pomagali. Pošiljam ti povezavo tudi z ostalimi oblikami pomoči. Posvetuješ se lahko tudi s svojim osebnim zdravnikom, ki te bo usmeril naprej. Na voljo so ti tudi chat svetovanja v okviru To sem jaz - termini.

Zaveživa se k življenju in se čim prej ponovno poveživa. Čakam tvoj odgovor in tvoje zapise. Do naslednjič pa ti pošiljam velik objem. Tukaj sem zate.

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 17 dec. 2024 22:34

Zivjo,

Rada bi se zahvalila za odgovor. Strinjam se z vsem kar ste napisali. S samoposkodanjem sem začela ker imam prijateljico ki se je s tem spopadala in sem o tem veliko razmišljala. Začela sem samo iz radovednosti, všeč mi je bilo da sama sebi lahko to naredim, nadaljevala pa sem ker je bilk kot ste sami napisali, lažje. Pred tem sem včasih namesto tega poslušala glasbo. Takrat smo se z družino več skregali in bilo je bolj izčrpno, zdaj se mi s tem ne da več ubadat in sem raje več sama, se pa se vedno vedno prepiramo na počitnicah ko smo skupaj, skrbi me da bodo izvedeli, na koncu vedno končam sama oni pa se ponavadi kartajo ali pa gledajo tv. Probala sem se umaknit iz počitnic pa niso pustili. Uspelo mi je doma ostati ko so sli na morje in na počitnicah so bolj uživali, nič prepirali, veliko lažje je če jaz doma ostanem. Včasih brat in sestra na to nakqžeta, ne direktno, ampak res je da se med sabo včasih malo zafrkavamo. Večkrat me zaskrbi da sta brat ali sestra ugotovila, ampak se čez čas pomirim in prepričam da ne, ampak vseeno morda kdo od njiju ve. Skrb da je kdo izvedel in kako, kdaj rabim to prekriti mi v bistvu povzroči veliko več stresa in zaradi tega se je tudi vse poslabšalo. Mislila sem da bo bolje, ampak ni. Zdaj se mi zdi da sploh nič ni, da imam super življenje in sploh nimam razloga za Samo poškodovanje, ampak vseeno to sem naredila. In je res opazno. Družina in prijatelji enkrat bodo izvedeli. In kaj naj jim rečem? Nič pametnega jim ne morem povedat. Ne vem kaj si bodo mislili, nočem da vejo za to. Edini način da ne zvejo je da pac ne obstajam več. In res bi naredila karkoli da ne izvejo. Seveda bi rada da nekdo ve, da vem da se lahko na nekoga zanesem in imam nekoga ampak si preprosto ne upam. Enkrat sem nekomu zaupala in res mi ni žal ampak o tem je veliko za povedat. Drugim prijateljem, družini res ne želim. Verjetno ker me je strah da bodo mislili da sem to pobrala od kje drugje in si drugače predstavljali ali pa zato ker sem se z njimi kdaj o čem podobnem pogovarjala pa mi ni bilo prijetno in sem temo hotla končati, na koncu pa sem obljubila kaj v smislu 'da bom povedala če se bom kdaj tako pocutila'. In nisem. In sem naredila kar sem rekla da ne bom. In tk brez razloga. Logično da me je sram. Zato ne povem. Prikrijem. Rajši uživam s prijatelji kolikor lahko. Kar je težje ker vseeno razmišljam o teh temah, ampak vsaj ne sekiram se ker ne vejo.

Opravicujem se ker je vse tako natlačeno in samo odgovorjeno. Nekako se sploh nisem mogla pripraviti do tega da bi kaj v celoti napisala...tole mi je danes končno uspelo.

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 19 dec. 2024 23:39

Počutim se grozno. Se pred nekaj urami sem se pogovarjala s strokovnjakinjo in občutek je nazaj. Piska mi v ušesih, preveč razmišljam, nočem tega zapisati, ampak res, samo ubila bi se. Kako nisem boljše? Mogla bi biti boljše. Vem da sm sama kriva za to in da sm si sama želela tako preživljat dneve ampak nisem si predstavljala njega vmes. In zdaj ne morem nič. Vem da ne bom naredila nič dokler se ne pogovorim spet z njim in vse razčistiva. Ampak hkrati vem da se ne bom z nikomer pogovorila ker se spomnim nanj. In mogoče me ravno to razžira. Lahko bi vse končala. Ni prav da se drugi ukvarjajo s tem, ker sem sama postopoma in željeno stopnjevala do tega počutja. Ni prav da končam kar sem začela? Če umrem, bi po obdukciji družina izvedela za samopoškodovanje?

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 20 dec. 2024 10:44

Odgovor svetovalke:

Draga Ne bi vedela,

opravičujem se ti najprej za pozen odgovor. Hvala ti, ker si se ponovno oglasila.

Prebrala sem tvoj zapis, in predlagam, da ga najprej povzamem. Še prej pa bi ti želela sporočiti, da tvoj zapis ni natlačen, ravno obratno, zelo dobro si zapisala in opisala svojo situacijo :-). Zapisala si, da se je pot s samopoškodbenim vedenjem začela iz radovednosti, kasneje pa je to postal način sproščanja čustvene napetosti in bolečine. Zelo te skrbi, da bi starši, pa tudi tvoja brat in sestra videla brazgotine na telesu, tudi sicer lahko razberem (me boš popravila, če se motim), da so vaši odnosi turbolentni in se v njih ne počutiš sprejeto. In da poskušaš odmislit svoje težave, stisko, ko skriti, prikriti. Zapisala pa si tudi, da si nekomu svoje težave zaupala.

Zelo razumem, da te je strah odzivov, neodobravanja, zafrkavanja kot si zapisala in da te je ob tem še sram samopoškdobenega vedenja. Ti dve, neprijetni čustvi, sta še bolj prisotni, ker se ne počutiš sprejeto. V prejšnjem zapisu tebi sva razmišljali o poteh pomoči, predvsem z namenom, da boš v varnem okolu imela možnost raziskovati vzroke in se naučiti načinov, kako si pomagati v stiski, pri tem pa ne poškodovati sebe, ampak ohraniti sebe, se zaščititi. Verjamem, da je izredno težko pristopiti k odraslemu, strokovnjaku in povedati kaj se ti dogaja. Kako si lahko to pot olajšaš? Razmišljava najprej o "vratarju" torej o tistem, ki bi bil zate dovolj sprejemljiv, da bi k njemu pristopila - je to lahko vendarle šolska svetovalna delavka, je to osebni zdravnik, morda kakšen odrasel iz tvoje širše družine ali pa brat, sestra. Razmišljava. Kako pristopi? Predlagam ti, da si morda kar natisneš svoje zapise iz To sem jaz, v pogovoru, kjer poveš, da bi želela pogovor, poveš tudi da težko govoriš o tem kaj se ti dogaja, in da si to zapisala. Prosi jih, naj preberejo in tako bo proces stekel. Bi bilo to smiselno? kaj praviš? V tem procesu, ko boš s strokovnjakom krepila sprejemajoč odnos do sebe, ti bodo pomagali tudi pri vzpostavljanju bolj konstruktivnega odnosa s starši. S podporo in pomočjo boš sebe lažje postavljala na prvo mesto, in bolj razumela kako edinstvena, neponovljiva si in vredna spoštovanja.

Kot sva že zapisali predhodno, pa si lahko tudi sama pomagaš, da treniraš druge bolj ustrezne tehnike samopomoči, ki niso škodljivi zate. Tu bodi do sebe prizanesljiva in si zastavljaj realne cilje, korake. Morda začneš z dnevnikom hvaležnosti. Poskušaj se čim več družiti s prijatelji brez maske.

Sedaj so pred nami praznični dnevi, ki so lahko naporni, zaradi dosedanjih odnosov in pričakovanj, ki jih imamo sami in drugi do nas. Upam, da jih boš preživela z mislijo, da si ok takšna kot si in da imaš pravico biti ljubljena ter sprejeta.

Če bo hudo in boš potrebovala pogovor, pokliči na TOM telefon, POSVET, Samarijan. Piši nam, oglasi se še na chat To sem jaz. Še vedno sva v zavezi k življenju, velja.

Pošiljam ti velik objem,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 20 dec. 2024 11:12

Odgovor svetovalke:

Draga Ne bi vedela,

pravkar sem ti poslala odgovor, zdaj ga dopolnjujem glede na tvoj zapis. Veseli me, da si zbrala pogum in se pogovorila s strokovnjakinjo. Razumem te, da se sprašujem zakaj nisi bolje, kje so vzroki, da so moji občutki žalosti, jeze, nemoči še močnejši po pogovoru. Če prav razumem, tu ni samo pogovor s strokovnjakinjo tisti, ki je bil intenziven in je sprožil tako intenzivne občutke, tu omenjaš tudi njega. To je najbrž nekdo, ki ti veliko pomeni, je to fant, tvoj partner, prijatelj, znanec, ki ti je všeč? Vabim te, da spregovorita o tem. Kaj se je zgodilo, o čem bi želela razčistiti z njim? Kaj te, kot praviš razžira in bi prav zaradi tega končala, tudi s svojim življenjem.

Poskušajva osvetliti tvoje doživljanje in stanje, v katerem si se znašla. Pogovor s strokovnjakinjo je bil intenziven - odprli sta teme, ki so zate naporne, obremenjujoče in polne neprejetnih čustev. To je pri tebi povzročilo, da so še bolj prisotni občutki jeze, žalosti, nemoči a tudi pomeni, da si si dovolila na pot okrevanja in da bo z vsakim pogovorom, delom boljše. Se strinjaš? Ta pogovor s strokovnjakinjo (sem radovedna ali je to bilo v šoli, v zdravstvenem domu...) sovpada z dogodki, s fantom, ki ti je ljub, predvidevam. Dve tako intenzivni situaciji. Zapisala si, da se boš z njim pogovorila? Potrebuješ tu podporo, kako bi to izpeljala? Bi želela, da bi takrat bil ob tebi kakšen prijatelj, prijateljica? Morda se boš strinjala, da nas skrivnosti razjedajo, da je težko vzdržati sam s temami, ki so naporne. Ko jih podelimo zaupanja vrednim osebam, je lažje. Se strinjaš? Predlagam ti, da so svoje občutke, ki si jih zapisala tu, predstaviš tudi strokovnjakinji. Ji lahko napišeš e-sporočilo, jo lahko pokličeš?

Zelo pa me skrbi tvoj zapis na koncu. Zapisala si, da bi želela končati, zaključiti življenje, omenjaš obdukcijo po svoji smrti. Razmišljaš o samomoru, samomorilne misli so prisotne, imaš načrt, z datumom izvedbe? Je bil ta zapis napisan premišljeno, gre za impulziven odziv na dogodke, je nastal zaradi izrazite jeze do sebe? Spomni se, da si vredna, edinstvena, neponovljiva, da si zmogla že narediti korak k pomoči in za to si potrebovala velik pogum, si zmogla. Želiš si pomoči, drži?

Dogovoriva se, da boš ponovno stopila v stik (čim prej) s strokovnjakinjo, do takrat pa, ko bo hudo poklicala na TOM telefon, na Posvet ali pa katero od oblik pomoči na povezavi - tukaj. Zavezani sva k življenju, in greva v to dan po dan.

Čakam, da se ponovno oglasiš, čim prej. Do takrat pa ti pošiljam velik objem,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 22 dec. 2024 17:22

Živijo, najprej bi rada razčistila da sem s pogovorom s strokovnjakom mislila na tega na tej spletni strani, chat. Ta se mi zdi se najbolj zanesljiv, ker vem da sem res sama za razliko od npr. klica ali SMSa kjer me je strah da bi družina slišala, ugotovila. Rekli ste da se vam naši odnosi zdijo turbulentni. Na to prej nisem pomislila. Mogoče so res, ampak le malo. Mislim, da si jaz s tem ko se obremenjujem da bi lahko izvedeli za samoposkodovanje, hitro predstavljam da je bolj napeto in da se počutim bolj odtujeno od drugih, kot pa dejansko je. Morda sem res, vem da sem včasih povzročala ogromno več kaosa, dela, drame in ko sem se tega zavedala sem se po nekaj letih začela malo oddaljevati, zadrževati in se sama odločila da ne želim več deliti in biti tako odkrita z družino. Tako da sem si sama kriva da mi je zdaj težko karkoli omeniti.

Spet ste omejalia bi se morala nekomu zaupati. Bolj ko razmišljam o odraslih ki jih imam na izbiro, več razlogov zakaj ne, najdem. Sem se pa smonila na sošolko-ne vem zakaj, ampak ena izmed sošolk se mi zdi zelo prijetna, razumevajoča in nekako imam takoj občutek da bi ji zaupala in vem da bi dobro odreagirala. Sicer se ne druživa veliko, ampak če bom kdaj sama z njo ji bi morda vsaj probala zaupati. Saj bi to bilo pametno ane? Mislim da bi se počutila veliko manj stresno če bi vedela da imam nekoga na kogar se lahko zanesem če bi res potrebovala in hkrati vem da mi bi pomagala. Kto sm že napisala, sem prej res nekomu to že zaupala. Mislim da je to kar obsežna tema. Res mu zaupam. Nekaj mesecev sva bila skupaj in to je prvič da sem imela fanta. Nisva več skupaj, ampak veliko mi pomeni, res mi je ljub. Nič mu ne zamerim, se kar mu zaupam bolj kot komurkoli drugemu. Odkrito sva se pogovarjala o teh temah, mislim da brez njega ne bi pisala sem, ne bi želela pomoči, ampak zaradi njega sem imela upanje da bom enkrat res doživela da bo družina izvedela za samoposkodovanje, ampak da bo v redu. Ker to sem naredila, ne morem spremenit in ker sem verjela da kadarkoli že to bo, bom imela njega. Verjetno bi mi še vseeno pomagal, podpiral, poslušal, ampak se ne pogovarjava več. Upam, res upam da se bova enkrat ko bova oba bolje. Ker vem da se oab želiva pogovorit.

Odgovor v katerem sem ga omenila je bil res napisan impulzivno, prav tako vprašanje o obdukciji, ampak me res zanima. Napisala bi tako ali tako v kakšnem od naslednjih odgovorov.

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 24 dec. 2024 12:01

Živjo, spet vam pišem. Nisem želela načenjati te teme med prazniki, ampak mislim da trenutno res rabim nekoga. Prišla sem iz šole, oče mi je povedal da je mimogrede posesal sobo. Ko vstopim v sobo na omarici najden nastavljen predmet s katerim sem se samoposkodovala. Mislim da ga je najel in ve zakaj je tu, nastavil ga je, se bo želel pogovoriti ko se vrne? Ne vem če zmorem.

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 25 dec. 2024 17:43

Odgovor svetovalke:

Draga mladostnica,

hvala, ker si se v tem času že dvakrat oglasila. Veseli me, da si v chatih in v forumu, v odgovorih, ki smo ti jih svetovalci podali in predvsem odprli prostor za razmišljanje ter usmeritev v oblike pomoči, ki so namenjene podpori tebi, da bi lažje zmogla z obremenjujočo situacijo.

Hvala, ker si si vzela čas in si ob odgovorih, ki sem jih zapisala, razmišljala. Veseli me, da si našla prijateljico, sošolko, ki se ti zdi dovolj prijetna, sprejemljiva in bi ji lahko zaupala. Poskusi vzpostaviti odnos z njo, se z njo pogovarjati o temah, ki so zate pomembne, tudi o samopoškodovanju. Predvsem zato, da ji podeliš kaj doživljaš, ne zahtevaj pa od nje, da mora prevzeti ona odgovornost za reševanje tvojih težav, kot tudi ne tvoj prijatelj, bivši fant. Zapisala si, da je ta fant deloval zelo podporno in te usmerjal k oblikam pomoči. Morda je potreboval odmik, prostor zase, ko bo čas in bosta zmogla, si bosta že našla prostor in čas za pogovor. Se strinjaš? Želim ti sporočiti, da naj ti tako fant kot prijateljica predstavljata podporo pri tem, da boš lahko ob njima stopila do pomoči v živo - predvsem ti bo lažje, da si boš dovolila poskusiti - vzpostaviti odnos s svetovalno delavko, razrednikom, pa z zdravnikom.... Ob tem te vabim k razmisleku kaj najbolj katastrofičnega lahko pričakuješ ob tem, da vzpostaviš odnos - kaj se lahko zgodi? Še vedno si ti tista, ki lahko prekineš odnos in izbereš drugega strokovnjaka. Se strinjaš?

Kateri so bili tisti dogodki, ki so te oddaljili od tvoje družine? Kaj se je zgodilo, da se je tvoje zaupanje do staršev zamajalo? Zapisala si, da ti je oče sesal sobo in videl pripomoček, s katerim se samopoškoduješ. Verjetno se boš strinjala, da težko veva kakšne so bile njegove misli, kaj se je dogajalo v njegovi glavi? težko predvideva soslednje prihodnjih dogodkov. Morda je najboljše, da počakaš na pogovor z očetom, ki ga bo morda začel, lahko pa ga tudi ti. Predvsem o vajinem odnosu, odnosih, ki so pogosto povod za slabo voljo in intenzivna neprijetna pa tudi prijetna čustva. Medtem pa te vabim, da namesto samopoškodbenega vedenja izbereš vedenje, ki bo zate manj obremenjujoče, brez občutkov strahu, sramu. V pogovoru s starši, mamo, očetom boš tako že imela jasne dokaze pri sebi, da poskušaš, da ni lahko, da se trudiš, da si želiš pomoči in ne obsojanja. Res upam, da bodo prazniki prinesli prostor za pogovor, pri vas doma.

Sprašuješ o obdukciji. Telesne poškodbe, tatuji, brazgotine so seveda opazne na telesu, ampak midve sva zavezani življenju in bova odpirali druge teme pomoči. Se strinjaš?

Vabim te, da še pišeš, se priključiš na chat svetovanje in da razmisliš o pomoči v živo. Navijam zate, da boš to zmogla.

Velik objem,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 27 dec. 2024 23:46

Pozdravljeni, upam da ste lepo preživeli praznike in se res opravičujem da vam med tem omenjam take teme.

Opažam da bi zelo radi da se odraslemu zaupam, ampak ne vem če sem sposobna. Napisali ste da lahko sama izberem, zamenjam strokovnjaka. To bi slej ko prej pripeljalo do tega da za to izvejo tudi starši. Ne vem kako bi to prenesla. Po dogodku s sesanjem sem na poti domov, ko sem vedela da bom sama s staršema, imela občutek da sploh ne morem naprej. Kar vstavila sem se in se počutila kot da bom na mestu samo propadla. Oče sicer ni nikoli ničesar omenil, ampak me je vseeno strah da bo po praznikih ob priliki, ko bom sama z obema staršema kdo kaj omenil. Mislim da se bom zlagala. Poleg tega pa po dolgem razmisleku se vedno mislim da če se že staršem ne upam izpovedati glede občutkov, je smrt edina prava rešitev. Razen če bi po tem vseeno izvedeli za samoposkodovanje.

Mogoče se staršem sploh nikoli nisem zaupala. Potem, ko sem opazila da nisem več vedno polna volje in se pač nisem več ves čas smejala, so me prijateljice ves čas sprasevale kaj je narobe in niso dojeli da ni nič, samo pač ne smejim se ves čas če nimam razloga(/ni naravno, ampak se moram spomniti naj se smejim)in morda sem takrat začela z maskiranjem. Kasneje, ko sem začela z samoposkodovanje, ampak se tega na začetku sploh nisem zavedala, se je zanikanje nadaljevalo. Ko sem se zavedala, in me je postalo sram in strah kaj si bodo mislili, kaj sem naredila, se je prikrivanje začelo in mislim da nisem več nikomur o obcutkih nikoli zaupala. Razen Njemu.

Morda res dajem občutek da želim da on/vi rešite moj problem. Če je to res, želim to popraviti. Tega si nisem želela. Želim si da bi imela nekoga na kogar se lahko zanesem, da vem da imam nekoga ki mu s tem zaupam in ne skrivam tega pred vsemi(in s tem nekako sebe prepričujem da ni realno - vcasih si moram res vzeti trenutek da si verjamem, se prepričan da se nekaj res dogaja in doživljam, obstajam)ter se "zavarujem"(?)...počutim se da je tako manj verjetno da bi naredila kaj kar sicer bi, brez da bi se kdo zavedal in res res nočem da bi se kaj takega zgodilo...kaj bi si mislila družina??

Kot na primer to da vem da vam lahko pišem, kar me zelo pomiri.

Mogoče se staršem sploh nikoli nisem zaupala. Potem, ko sem opazila da nisem več vedno polna volje in se pač nisem več ves čas smejala, so me prijateljice ves čas sprasevale kaj je narobe in niso dojeli da ni nič, samo pač ne smejim se ves čas če nimam razloga(/ni naravno, ampak se moram spomniti naj se smejim)in morda sem takrat začela z masiranjem. Kasneje, ko sem začela z samoposkodovanjem ampak se tega na začetku sploh nisem zavedala, se je zanikanje nadaljevalo. Ko sem se zavedala, in me je postalo sram in strah kaj si bodo mislili, kaj sem naredila, se je prikrivanje začelo in mislim da nisem več nikomur o obcutkih nikoli zaupala.

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 30 dec. 2024 13:55

Odgovor svetovalke:

Drago dekle,

hvala, ker si se ponovno oglasila. Nikar se ne opravičujem, tu smo zato, da te podpremo in ti skušamo čim bolj ustrezno svetovati. Prazniki, vsaj prva polovica je za nami, pri nas so letos v znamenju noric (vodenih koz).

Prebrala sem tvoj zapis. Na kratko ga povzemam, prav. Nisi še pripravljena stopiti do strokovnjaka, strah te je, da bi za tvoje težave izvedeli starši. Staršem ne zaupaš, sprašuješ se ali si jim kdaj. Zapišeš, da so tvoje prijateljice opazile tvojo spremembo v vedenju, da ne deluješ več tako nasmejano, prešerno kot prej. Skrivaš se za masko. Ko je težko se samopoškoduješ, tega te je sram, strah, da bi kdo izvedel. Zaupati želiš nekomu, še vedno bi bil to lahko fant, s katerim si bila v razmerju. Omenjaš smrt. Drži?

Poskušajva najti odgovore, poti reševanja. Več tem je, ki jih odpirava. Najprej je tu odnos do sebe. Razmišljajva katere so tiste lastnosti, dejanja, uspehi, odnosi, na katere si ponosna in ti lahko predstavljajo vire moči. In tu iskreno poglej tudi v odnose s svojimi starši, mamo, očetom. Te je strah, da bi jih razočarala? Morda sta tudi ona dva negotova v odnosu s tabo, morda ne najdeta poti do tebe, do vzpostavitve ljubečega in sprejemajočega odnosa. Morda bi lahko za začetek razmišljali kaj bi bile "varne" teme za vaše pogovore? Da začnete graditi odnos. In vzporedno, da ti dobiš trdno sidro za svoje nadaljnje okrevanje in razumevanje sebe, svojih občutkov. To je lahko začetek.

Res je, kot si zapisala, te spodbujam, da se odločiš za pomoč v živo. Verjamem, da je težko začeti, si dovoliti. Razmisli. Zapisala si, da si želiš nekoga, ki bi mu lahko zaupala. In ja, ne mislim, da si želiš, da jaz ali fant reši težave namesto tebe. To veva obe, da ni mogoče. Kaj če bi začeli tako, da bi poklicala na Posvet? Gre za telefonski pogovor, kjer si še vedno lahko anonimna in kjer boš imela priložnost dogovora tudi za srečanje v živo, če boš želela. Strinjava se namreč, da ni potrebno, da skušaš sama rešiti vse, da se skrivaš za masko in trpiš, se mučiš. Že pogovori tu in na chatu, ki ga izkoristi, tudi na TOM telefonu, so razbremenilni, niso pa namenjeni dolgotrajnemu svetovanju.

Dajem ti "domačo nalogo" - se strinjaš? Vsak dan si zapiši v znak hvaležnosti do sebe kakšno stvar, trenutek, ko ti je bilo dobro, s sabo in v odnosih, poskrbi da si v naravi, da dovolj ješ in spiš. Dovoli si razmislek o pomoči. Velja?

Do naslednjič, te čakamo, ti pošiljam velik objem in te lepo pozdravljam,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 03 jan. 2025 00:47

Živijo,

žal mi je da praznike preživljate z noricami. Malo me spominja na obdobje korone. Ene praznike smo preziveli doma, bolani. In zdaj ko razmišljam za nazaj, vem da mi je bilo všeč. Malo več časa sem preživljala sma, počela sem stvari, hobije, ki so mi všeč in ves ta čas nisem čisto nič maskirala(razen ko sem bila z družino-takrat sem se ob njih vedno smejala, zdaj sem si 'premislila' ker nimam več energije za to), ni bilo nobene prijateljice ki bi mi zaradi tega težila. Kadar sem šla ven, je bilo bolj prazno, našla sem tisto osamljeno igrišče in pela. Mislim da je to bilo kakšno leto po pandemiji.

Po mojem sem po tem dobila občutek da se staršem ne morem(ne želim) zaupati. Pred tem, tudi če se nisem, sem se počutila kot da se. Zdaj si ne predstavljam da bi vedeli o čem razmišljam. Moram omeniti da me je prešinilo da če bi prišlo do tega da starši najprej izvejo da razmišljam o samomoru(kar zadnje dneve ves čas, ne morem si pomagati da ne iščem idej, možnosti, in to dobesedno je prva misel vsako jutro) in šele potem za samoposkodovanje, to vse skupaj izpade čisto drugače. Zdi se kot nova rešitev. Samomor je originalno bila rešitev da ne bi izvedeli za samopoškodovanje. Čeprav ne vem ali bi v tem primeru vseeno izvedeli za samopoškodovanje. Ampak je malo vseeno. Ker me ne bi bilo. Ne bi se sekirala, vseeno je. Problem pa je ker vem, da oni bi se vseeno.

Ne vem če sem kdaj omenila in mislim da zna biti čudno, ampak skoraj ves čas se počutim da nič od tega ni res. Vse sem si jaz izmislila, o vsem tem razmišljam ker sama tako hočem...skrstka, namisljam si vse. Obstajajo ljudje ki imajo dejansko siagnozo duševnih motenj in potem sem tukaj jaz, kj vse to počnem samo ker pac lahko in očitno hocem(??) in počutim se kot da vse to delam samo za pozornost. Če bi se odločila in nehala o tem razmišljat, bi slo, mislim da bi bila boljše volje, ampak nekako nocem(???). Okej, za samoposkodovanje to ni dovolj, ker bi drugače s tem že nehala. Ampak nisem mogla. In potem o tem toliko razmišljam in zdi se mi kot da vso energijo porabim zato in potem se s kom družim sploh več nimam energije za to. Tudi če se še tako veselim. In to me res jezi, žalosti. Za sestrično ki si zasluži da sem ob njej nasmejana in da skupaj uživava kadar se imava možnost videt, nimam energije. Še za prijatelje, ko se veselim, hočem družiti z njimi...energija, radost kar izgine. In lahko samo posedam zraven, sem tiho, nič ne delam, in se počutim obupno o sebi ker me morjao prenašati kakršna sem. Stojim zraven kot nek kip ki so mu vdahnili dušo in je tam da vse ostale s svojim žalostnim uprizarjanjem opominja da je zraven namesto da bi se z njimi zabaval.

In ko dobim pomoč...ne vem če jo res hočem. Počutim se kot da to delam za pozornost, kot da se HOČEM tako počutiti, hočem imeti tako življenje... Pričakuje se da se hočeš tega znebiti, ampak jaz se počutim kot da tega ne želim. Ampak zakaj potem iščem pomoč?in kadar sem čisto obupana pisem prijateljicam, pa nikoli ne povem tudi če me vprašajo? Je res samo za pozornost?

Ampak po drugi strani si pa ne upam, torej ne more biti samo za pozornost(pa vseeno nekako je??). Ne upam si poklicati, spregovoriti, ampak a res sploh rabim kaj spremeniti, rabim pomoč? Ker v bistvu sem v redu, le da nisem. Saj lahko tako živim naprej. Če bi znanci ignorirali in če se jaz naučim da si upam pred drugimi izkazovati čustva, lahko tako nadaljujem(kako KaKO??? sm pršla do tega da čustev pred drugimi ne znam, nisem pripravljena izražat?????). Mislim da sem si zbrala svoj mehurček in samo v njem lahko izražam cutstva-drugje so prepovedana. Včasih sem si predstavljala da bi lahko imeli svoje kvadratke, v svoji poljubni in drugim ne vidni barvi, vsak svojega, obdajali bi nas(kadar bi želeli, v mojem primeru vedno) in v njih bi lahko predvajali katerokoli glasbo hočemo, počutili bi se kot hočemo in izražal bi se kot hočemo...in vse to bi lahko zaznali, videli, sprejeli le tisti ki so v kvadratku. In sam bi lahko spreminjal velikost in komu je tvoj kvadratek dostopen. Ker zdaj se obnašam kot da ker nimam dostopa do tega mojega izmisljenega kvadratka, ne morem poslušati glasbe kot hočem, se izražati kot hočem - pred drugimi... In te občutki na koncu iz mene privrejo vedno ko sem z družino in ne bi smeli. Na primer ko mi pade sladoled na tla in kar naenkrat imam izpad kot da sem stara tri leta - tako zgleda. Jaz pa kar naenkrat čutim domotožje, pogrešam babi, si želim da bi me nekdo razumel, potolažil, povedal da vse BO OK(ker vem da bo, če dovolj dolgo o te razmišljaš to ugotoviš. druge možnosti ni. Ampak pod to štejem da ali se vse uredi, zgleda v redu, ali pa pac ne obstajaš več), želim se dreti, povedati stisko ki jo čutim, izrazit jezo.... Ampak ostali vidijo samo mene ki le sedim in jokam in jokam in ne moram ničesar povedat. Ali pa na primer ko se igramo monopoli in drugemu igralcu ne morem prodati karte za toliko kot bi si želel - spet, solze samo tečejo in izpadem glupo.

O posvetu razmišljam, še bom. Domače naloge se lotim.

Hvala za odgovore. Vem da ni namenjeno za dolgo trajnost, kar vračam se in vračam ker nisem pripravljena povedati v živo ali pa prijateljici, družinskemu članu. Mogoče se čez čas, ko dovolj časa o tem razmišljam kot da se res odvija, počutim pripravljeno in to naredim - ugotovila sem da tako delujem. Stvar si ko skoraj pride do nje sele zamislim, jo dojamem kot da se dogaja in ko tako preživim dovolj časa, sem jo pripravljena res narediti...pri nekaterih stvareh je tako. Ne pri vseh.

Želim vam srečno novo leto:)

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 06 jan. 2025 10:22

Odgovor svetovalke:

Draga mladostnica,

hvala, ker si se ponovno oglasila in si vzela čas, da si še bolj natačno opisala svoje doživljanje. Prazniki so za nama, preživeli sva jih. Kako je bilo pri tebi? Kaj si počela? S kom si se družila? Kakšne so tvoje želje za to leto? Ne bom te spraševala o novoletnih zaobljubah, ker so to pogosto prazne besede, ki nas samo obremenjujejo.

Ko sem brala tvoj zapis, večkrat, sem se spraševala o tem koliko sprejemaš sebe in svoje doživljanje, občutke. So tvoji in ti sporočajo, da ti ni ok, tako kot je. Zdaj ni pomembno, kaj bi moralo biti, ali kako svet okrog sebe doživljajo drugi, tvoji domači, ali pa kako so drugi opredeljeni s katero od psihiatričnih diagnoz. Se strinjaš? Pomembna si ti, tukaj in zdaj. In kot ugotavljava nisi ok, in zaposlujejo te misli o samomoru, samopoškodbenem vedenju kot rešitvah. Bojiš se reakcij staršev, ni ti ok kako nimaš dovolj kvalitetnega odnosa s sestrično, maskiraš svoje doživljanje, kolikor pač gre. Spregovorila si o babici, ki ti je stala ob strani. Tisti stavki so povedni - želiš, da bi te sprejemali tako kot si, prav takšno, te objeli, ti povedali da si ok in da te sprejemajo. Tudi o prijateljicah spregovoriš, da poskušaš spregovoriti, one zaznavajo, da nisi povsem ok. Okrog tebe so ljudje, ki jim je mar zate. Je tebi dovolj mar zate? Veseli me, da razmišljaš o klicu na Posvet oz. o pomoči v živo. To so res pomembni koraki na poti, da se boš bolje počutila sama s seboj. To je tisto kar je najpomembnejše.

Poskusiva, prav. Posvet? Najprej ta pot, ker ostajaš anonimna. Danes se lahko priključiš tudi na chat svetovanje v okviru To sem jaz, in se pogovoriva. V svetovalnici bom danes jaz med 20.00 in 21.00. Velja?

Ostajava v stikih in zavezani k življenju. Se tipkava kmalu, morda že danes.

Vse dobro,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 15 jan. 2025 23:18

Živijo, se opravičujem da ne odgovorim...nekako ne zberem energije da bi kaj napisala(čeprav sem bila danes zjutraj res odločena da bom...). Ne pričakujem odgovora, samo pojasniti želim.

Hvala vam

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 28 feb. 2025 22:11

Živijo, veliko se je zgodilo čeprav nič. Počitnice se še kar bližajo, jaz ostajam ista. Le vedno bolj obupana in predana. Ne bom več čakala. Jutri se bom ubila. Upam. Niti tista skrb kaj pa če 0rezivim kaj si bodo mislili... Me več ne skrbi. Pac bom. Preprosto odločila sem bom odklopiti. Ne čutiti kolikor bom mogla. Mislim da bom prijateljici povedala da sem tukaj pisala.

Pravzaprav ne vem zakaj spet pišem, po mojem zato da bo nekje napisano: želim živeti. No ja v bistvu nimam nič proti temu če živim ali pa pac ne, ampak želim da se ve da pac ne morem živeti zaradi ran. Sama sem si kriva in plan je vedno bil tak. Nihče ni kriv.

4

Objavljeno: 03 mar. 2025 17:12

hej draga punca, zelim ti sam povedat, da se tut js tko pocutm, po eni strani si zelim pomoci in ko jo dobim, si je spet ne zelim. zdi se mi da vse delam za pozornost. js se vec let samoposkodujem in mam prevec ran na rokah, k bodo za vedno ostale. js sm najprej svoji sestri povedala in pol je pocas ona tut drugim povedala in pol smo skupi nasl strokovno pomoc. to da se samoposkodujes ni iskanje pozornosti, ampak klic na pomoc, da bi te nekdo slisal, te poslusal in probal razumeti in ti pomagat. probi najprj enmu zaupat o tem in pol loh oni naprej povejo. ni vredno da se tok sekiras za samoposkodovanje, to je pac nacin, da preusmeris pozornost in seveda ne zagovarjam tega in ni okej, ampak to pac delamo da prezivimo in se ne ubijemo, s tem si vsaj za kratk cas olajsamo trplenje. ne rabs se tega sramovat, res ne. prosim zaupej nekomu in povej o svojih mislih. prosim ne naredi si necesa, cesar bi obzalovala. hoces ziveti in za to obstaja resitev!!! pisi cimprej, da vemo da si varna! 100000 objemckov<33

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 05 mar. 2025 11:17

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

zelo sem vesela, da si se ponovno oglasila. Počitnice so za tabo, za nami. Kako si jih preživela? Kaj si počela, kaj se ti je dogajalo? Poskušam razumeti situacijo, ki te je pripeljala do ponovnega razmišljanja o samomorilnih mislih. So še vedno prisotne te misli, tudi s planom - kaj pomeni to danes, kako intenzivna so ta občutja. Omenjaš samopoškodbene rane. Zapisala si že, da jih nihče ne sme videt, sploh starši. Sram te je, prisotni so občutki krivde.

Kako je bilo z vrnitvijo nazaj v šolo? Prvi dnevi? Kako z mislimi na učenje in spraševanja? Kako je bilo ponovno biti v razredu, s sošolci in sošolkami? Bi lahko tudi izpostaviti dogodke, trenutke, ki so bili prijetni? Tudi med počitnicami?

Ob vsej stiski, ki te zelo obremenjuje, si zapisala, da si pa vendarle želiš živeti oz. te ne moti, če živiš. Izhajajva iz tega cilja - živeti, razmišljati o prihodnosti, srednji šoli, hobijih.... Ponovno razmisliva kako lahko izkoristiš svoje notranje moči (ena od teh je vsekakor, da si zmogla zbrati pogum in ponovno poiskala anonimno pomoč) in kdo ti lahko pri tem strokovno še pomaga. Pa govoriva samo o enem, lahko še tako majhnem koraku. Se ti zdi to smiselno?

Najprej oblike samopomoči - iz svetovalnice To sem jaz.

Potem pa razmislek o pomoči, ki bi jo bila pripravljena sprejeti - govorili sva o Posvetu, TOM telefonu, šolski svetovalni službi, osebnem zdravniku. Bi te lahko prijateljica pospremila v svetovalno službo, morda k osebnemu zdravniku. Vem, da te je strah, da bi izvedeli starši. Razmišljajva postopoma - pogovor v živo, razbremenitev in ob tem izražena želja po pomoči, bo zate blagodejna. Skupaj boste razmišljali kako naprej, tudi v komunikaciji s starši.

Poskusiva, prav. Ob tem pa sva zavezani k življenju.

Pošiljam ti objem, čakam na tvoj odgovor.

Lepo te pozdravljam,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 15 mar. 2025 21:09

Živjo,

Opravičujem se za tisti odgovor zadnjič. Vseeno mislim da je prav da sm nekam zapisala. In ja še kar živim. Sicer sem res nameravala, ampak sem pozabila da je sobota in se ni izšlo. In zdj je vedno več dvomov, kako nej. Prej sem bila prepričana zdj ne pa skrbi da tako ne bo izvedljivo. Cel mesec, več, sm načrtovala kdaj in kako. In zdaj- že pol meseca je mimo in dogodki se kar približujejo, jaz pa vem da do njih ne sme pridet. Poleg tega je zdaj ko je lepše vreme moje počutje res boljše. Pred tednom ali dvema sem se spet pogovarjala z Njim. Odkrito sva se pogovarjala o tem zakaj sva se razšla, čeprav bolj malo. Res je pripravljen se pogovarjat, podpirati, povedati resnico, probati razumet, vse. Odličen je. In spet sem se spomnila kako dobra oseba je in da vem da se bori z depresijo in mu ni niti najmanj lahko. Žal mi je da mu prej nikoli nisem povedala da sem že lani imela načrt da ko ne bo več šlo naprej skrivati, se pač ubijem. Saj druge rešitve ni. In hkrati vem da se on vsak dan bori s samomorilnostjo in strah me je ker vem da bi lahko kadarkoli to tudi storil. Po dopisovanju sem se skoraj štri ure samo jokala v postlelji in poslušala muziko. Spet sem se počutila prazno in ugotovila da mi je vseeno kaj čutim. Takrat je prišlo do tega da mi je postalo vseeno celo če preživim. Kar je noro. Od sedmega razreda naprej je to moj največji strah. Ves čas sem razmišljala kako bi bilo če bi se poskušala ubiti pa ne bi uspelo. In zdaj ko sem videla da imam kar naenkrat nove odgovore, sploh tvojega '4', sem ugotovila da v bistvu res čutim težnjo da bi se z nekom o tem pogovarjala. Nekaj se na temu da vidiš da se je nekdo odločil in prebral, odpisal, pripravljen povedati še svoje. Takrat ko sem se nameravala ubit sem prej zbrisala vse(reddit, Instagram,...) kjer sem se z drugimi o čem takem pogovarjala. Ampak nikoli se nisem do te mere da bi me nekdo sploh lahko razumel in vem da to res želim. Ampak vem tudi da tega nisem pripravljena povedat. Preko dopisovanja, ja seveda gre, ampak izgovoriti pa nekako ne. Še z Njim nisem mogla izgovoriti tega, pa je vedel za to.

Spet omenjate pogovor v živo. Včeraj nisem mogla spati in začela sem razmišljati da bi lahko probala iz hiše. Ura je bila tri zjutraj in mogoče noben ne bi slišal. Ampak saj takrat ni vlakov. In potem sem razmišljala da bi res lahko poklicala. Pa nisem. Ne morem. Čakam da se spet počutim brez občutkov in upam da takrat res končam.

4

Objavljeno: 17 mar. 2025 22:11

zou mi je da si se vedno tok slabo pa razmislas o samomoru. ce tezko to komu poves, ti svetujem da napises pissmo na list in das svetovalni delavki v soli, al pa osebni zdravnici al pa odrasli osebi k ji najbol zaupas. pa vrjem da ko bo to enkrat nekdo vedu, da bo tvoje pocutje slo samo se navzgor. pomagal ti bodo, ne bodo te obsojjal in ne bodo si misll da si cudna. res je vse lazje ce poves komu in res te nej ne bo sram. sploh ne razmislej kaj bo ce poves itd. ce bo potrebna hospitalizacija alpa da zacnes jemat zdravila, sprejmi to, s tem ni nc narobe, dns je ze vsak drug clovek bil na psihiatriji, pa na adolescentnem oddelku je prov fajn, zlo uredu osebje. to ti bo samo pomagal, dubla bos oporo, zdravila ti bodo pomagala oz dajala oporo, da zacnes delat na sebi. ta zdravila (antidepresivi) absolutno niso zasvoljivi in niso niti mal nevarni, tko da zaupej, nc ni narobe, ce bos jih mogla jemat, pa v bolnici se mas prov fino ti povem<333 mocna si in vrjamem da bo nekomu to cimprej povedala alpa napisala na list in dala nekomu za prebrat.. objemckiiii<33

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 19 mar. 2025 19:31

Včeraj sem ugotovila da v bistvu res dve prijateljici večkrat hospitalizirajo. Res je bolj pogosto kot se zavedamo. Ampak po pravici povedano se mi ne zdi da potrebujem kakršnakoli zdravila ali pomoč. Ne gre za to da bi bila npr. depresivna, samo samomor je res edina rešitev da ne izvejo za samopošdodbo. Sicer nimam nič proti življenju ali smrti. Zdaj ko razmišljam za nazaj vem, da se že prej čutila željo po smrti, samo vedela nisem dokler me niso prijateljice začele spraševati zakaj nisem nasmejana, tako živahna. Ko sm se zavedala se je počasi stoplnjevalo in zdaj sem tukaj kjer sem, v brez veze. Danes me je v šoli sošolka kar trikrat vprašala če sem res v redu. Saj se tudi ne trudim skrivati. Mislim, trudim se smejati se z njimi in biti vsaj malo živahna, ni pa da bi se ves čas trudila biti nasmejana. Morda bj ji res lahko kaj zaupala, ampak verjentk ji ne bom. Včasih sem v manjših pogovorih že openila kaj kar je namigovalo da nisem v redu ali pa sem tudi odgovorila da nisem in nadaljevala pogovor, ampak to tako ali tako vsi govorijo, poleg tega pa smo na gimnaziji vsi zelo obremenjeni in takšnih skrbi je veliko, o njih pa spregovorimo zelo malo.

Je pa res da dlje časa kot živim in razmišljam kako, kdaj bom res izpeljala vse, bolj ugotavljam da tudi vse ostale posledice slej kot prej bi sprejela. Ni tako hudo kot si mislim. Ne vem kaj bom. Prepričana pa sem da moram izpeljati do konca. San verjetno ne bom, pa še možnosti so da preživim.

Oprosti da ti zlivam vse moje misli in občutke. Res me pomiri da se lahko z nekom tako pogovarjam. Hvala ti

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 20 mar. 2025 22:13

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, draga mladostnica!

Stavek, ki si ga zapisala na koncu - res me pomiri, da se lahko z nekom tako pogovarjam - je stavek, ki naj bo najino izhodišče. Kaj nama ta stavek pravzaprav pove? Kot si zapisala imaš tako priložnost, da zliješ svoje misli in čustva. Podeliš svojo bolečino v odnosu z drugim, nisi sama, v pogovoru si slišana. Sebi daješ priložnost pomoči in odpiraš vrata k boljšemu razumevanju sebe, sprejemanju sebe.

Medtem, ko si čakala na odgovor, je na tvoj zapis zelo podporno odgovorila tvoja vrstnica. Svetovala ti je, da stopiš do svetovalne delavke, do učitelja, nakazala ti je kako in predvsem, kar je zelo pomembno, zapisala, da sprejemanje pomoči ni znak nemoči. Ravno obratno. Sklepam, da je govorila tudi iz lastne izkušnje hospitalizacije in podpore, ki jo je bila deležna v obliki medikamentozne terapije.

Omenjaš Njega - govoriva o fantu, ki ima težave, kot si zapisala, z depresivnostjo. Odličen je praviš, skrbi te zanj, opazuješ njegovo spopadanje s težavami. Se ob tem počutiš nemočno? Sta se pogovarjala, da bi tudi on poiskal pomoč, ga lahko pri tem podpreš? Tudi za to, ker ti ne moreš biti tista, ki bo reševala njegovo stisko, pa čeprav bi si to zelo želela. Potrebuje strokovno pomoč. Vajina veza bo posledično bolj kakovostna, priložnost v pogovoru bodo dobile še druge teme kot nemoč, žalost, jeza, skrbi.

Razmišljaš o smrti, ponovno si zapisala, da razmišljaš o samomoru, da imaš načrt, vse to, da nihče ne bi zvedel, da si se samopoškodovala. Ob tem pa razmišljaš, da ti je ok, če preživiš. Si si postavila datum, kdaj bi končala svoje življenje, kako, na kakšen način? Navajaš tudi, da je v gimnaziji naporno, da poznaš dve prijateljici, ki imata ustrezno pomoč in sta bili hospitalizirani. Zapišeš, da veš, da so težave prisotne med tvojimi vrstniki, da so obremenitve v gimnaziji velike in da ne govorite veliko o tem.

Izobraževalni program, v katerega si vključena, je res zahteven in zahteva od dijaka veliko vloženega časa in truda, ob tem pa izplen ni vedno tak kot predvideno. To je lahko eden od obremenitev ob zahtevah (lastnih, staršev), ki povzročajo stisko, ob tem, da se vam mladostnikom v tem obdobju dogaja cel kup drugih stvari - zaljubljenosti in partnerstva, spreminjajoč odnos do sebe, do svojega telesa, razumevanje sebe v odsevu drugih, preizkušanje različnih interesnih področjih, tudi substanc, pojavlja se lahko turbolenten odnos s starši, občutek nerazumevanja itd.

Razmišljala si že o pomoči, o klicu na TOM telefon, POSVET, ostajaš anonimna in dobiš priložnost, da si slišana. Zapisala si tudi, da si želela na vlak, iz hiše, pa nisi šla. Kam si želela?

Kakšna bi bila lahko vstopna točka v šoli, ki jo obiskuješ. Tvoja vrstnica je zapisala obisk svetovalne delavke, o tem sva govorili. Bi lahko razmislila v smeri, kako pristopiti, je to vprašanje o načinih učenja, pogovor o karierni orientaciji, vse z namenom, da vzpostaviš stik. Tudi osebni zdravnik je odlična vstopna točka pomoči. Oboje lahko izpelješ brez staršev, ker si v predhodnih sporočilih zapisala, da nikakor ne smejo izvedeti.

Dogovoriva se, da razmisliš. Verjamem, da je prisoten strah, sram, tudi opravičevanje svojega stanja v smeri, kot si zapisala, saj ni tako hudo, ne rabim pomoči, samo končala bi, pa vendar v zadnjem stavku nakažeš - želim biti slišana, videna, želim, da me nekdo sprejme tako kot sem, da me objame. Dovoli, da se ti to zgodi. Boš razmislila? Morda prosiš sošolko, da gre s tabo, da te podpre, ali pa prijateljico, ki ima že pomoč, kaj to pomeni in kako se počuti ob tem.

Za konec pa razmisliva o današnjem dnevu. Vreme bo sončno, sončni žarki nas bodo spet greli in božali. Vabim te, da opazuješ naravo in da si dovoliš slišati ptičje petje, pomladne cvetlice, in ob tem pomisli na prijetne dogodke z ljudmi, ki jih imaš rada in si želiš z njimi biti tako jutri kot ostale dni.

Čakam na tvoj odgovor in držim pesti, da boš zmogla prvi korak. Ta je res težek, ostali bodo lažji, ker bodo že poznali pot.

Velik objem,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 24 mar. 2025 23:02

Živijo,

hvala vam spet za še en odgovor. Ja, res je. Pomiri me da se lahko z nekom pogovarjam, želim si občutiti to podporo in vse ostalo, ampak dejstvo je da pač enostavno moram umret. Ni druge možnosti. Sama sem si kriva. Vedno je bil tak plan-takoj ko ni več možnosti, se ubijem. Le da sem verjela da bo trajalo še kakšno leto več. No, ni. To je to. Zdaj moram. In ja, saj bi lahko, želim si...ampaknisem. Nisem ko sem imela možnost. In zdaj s pojavlja samo še več dvomov da ne bi uspelo. Vedno manj poguma, pregovarjam se da je še čas, ki ga ni. Kolikokrat sem že počela stvari za katere sem si pred skoraj mesecem rekla, saj ni treba. Saj se nikoli več ne bo rabla s tem ukvarjati, npr. lase umit, it na trening... In vsakič znova to počnem in še vedno razmišljam o samo poškodovanja. Tako lažje bi bilo. Preprosto. Ubiti se moram tako ali tako, vseeno je "e se še naprej režem. Pa se ne morem več. Včeraj smo se skregali in ko sem prišla nazaj sem ugotovila da je predmet s katerim sem se samo poškodovala izginil. Verjetno ga je oči spet našel in vzel. Mislim da res ve za kaj se gre. In s tem ne morem živeti. Ne gre. Bil je "as ko sem verjela da bo šlo. V bistvu me je On prepričal da bi šlo. Verjela sem mu. Saj bi. Pogovarjala sva se in rekel je da ja, do tega verjetno bo prišlo, ampak da bom s tem lahko naprej živela. Da nisem sama, veliko ljudi bi me razumelo, več mojih vrstnikov se je s čim takim srečalo. In pomagal bi mi, stal ob strani, podpiral. Vem da bi. Vedno je. In res je odlična oseba, boljše ne poznam. Tako se je trudil, vedno. Preveč se trudi. Sploh za druge. Morda je to se dodaten razlog da je sam tako izmučen in ne vem ne počutim se dobro da to napišem, ampak mislim da je resnica taka in to je da pač ja je pred leti zapadel v depresijo in se vedno ni povsem ok. Nikoli ni prosil za pomoč, ne želi si. Ampak opazno je zmatran in se res trudi. Velik sem napisala o Njemu. Nisem nameravala. To je še en razlog da se počutim krivo ker vem da je Njemu veliko huje. In ne želim da bi se kdo krivil zaradi moje smrti. Ampak vem da se bojo. Kmalu. Vem da je ostalim hujše, ampak enostavno samo ne vem...prevec je takega počutja in želim se od rešit. Se pravi kakšen klic na pomoč, obračanje na svetovalno delavko tako ali tako sploh nima funkcije. Moram pač. In mislim da z veseljem. Saj mi je v bistvu všeč. Preveč žalostno se počutim ves čas. Vem da nisem depresivna ampak vseeno nimam energije in volje do ničesar, za prijateljice pa se vseeno nasmejim.

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 25 mar. 2025 11:36

Odgovor svetovalke:

Draga mladostnica!

Z vso skrbnostjo sem večkrat prebrala tvoj zapis. Hvala, ker si se nam ponovno oglasila.

Berem, da zelo resno razmišljaš o samomoru, zapisala si, da moraš umreti, da si si sama kriva za to. In da je sedaj čas. Razumem, da se je v teh dneh v odnosih s tebi ljubimi dogajalo marsikaj, kar je pri tebi povzročilo žalost, jezo, sram, krivdo, vse do obupa in nemoči, misli, da ni vredno poskusiti, se truditi, da je vsega dovolj. Skregala si se s starši, bojiš se, da bi izvedeli, da se samopoškoduješ, čeprav meniš, da to že vedo, oče mar ne. Mi lahko zaupaš kaj se je dogajalo, kako je prišlo do konflikta, kakšna je bila tema pogovora, kako ste se zmogli slišati, kako se je končalo? Kako je reagirala tvoja mama? Ostali člani družine? Kako si se skušala umiriti? Je bilo tako hudo, da je telesna bolečina zdravila duševno?

Vem, da ti je težko. Ob tem pa berem, da te tvoj On podpira, te usmerja v pomoč, razume tvojo stisko, tudi sam se kot praviš bori s svojimi težavami in predvsem te ne obsoja. Je sprejemajoč in izraža skrb. Želi, da bi izbrala pomoč. Morda bo potem tudi njemu lažje, da bo korak k pomoči naredil tudi on. Razumem, da te skrbi tudi zanj in se počutiš krivo, ker ocenjuješ, da je njemu še veliko huje. Prosim ne kategoriziraj vajine bolečine, stiske. Vajino doživljenje je unikatno vsakemu od vaju in morda tisto, kar bi ti razumela kot zelo obremenjujoče, morda on ne bi ali v manjši meri.

Zapisala si, da te zelo zelo pomiri, ko se z nekom pogovarjaš in tudi sedaj sva midve v pogovoru, dialogu. Vabim te, da danes prideš na chat svetovanje, danes sem v terminu od 19.00 do 20.00 v svetovalnici jaz in res te toplo vabim v pogovor. Omenila si, da klic na pomoč, pogovor s svetovalno delavko nima funkcije. Poglejva kaj lahko tak pogovor prinese - bi ti bilo bolje, če bi kdo slišal besede tvoje bolečine, te objel, sprejel takšno kot si, skupaj s tabo razmišljal o korakih pomoči, o tem kako te podpreti v komunikaciji s starši? Vem, da dvomiš in se sprašuješ o smiselnosti, poskusi. Verjetno se boš strinjala, da pravzaprav ne moreva z gotovostjo trditi, da ne boš slišala, da te bodo odslovili itd. Vem, da te skrbi, da bodo poklicali tvoje starše, ki so tvoji skrbniki. V kolikor gre za ogroženost življenja, to moramo narediti, v skrbi za življenje, z namenom pomoči. Dovoli si, da boš skupaj s svetovalno delavko, morda razrednikom ali učiteljem, ki mu zaupaš, izbrala pogovor in skupaj bodo skupaj s tabo razmišljali in iskali pomoč zate. Nikakor brez tebe.

Tvoje življenje je dragoceno, čeprav se ti morda to zdi ena taka floskula, ki jo izrečemo. Si edinstvena, neponovljiva, pravico imaš, da ti pomagamo in da te podpremo, da čutiš sprejetost. Vem, hitro se lahko zapletemo v obsojanje, zato pa je še toliko bolj pomembno, da se pogovoriš s strokovnjakom, ki te bo razumel.

Prilagam ti še oblike pomoči, kjer boš našla vir opore:

Kadar je stiska zelo huda, se obrni na:

Dežurnega zdravnika v najbližjem zdravstvenem domu ali reševalno službo (112).

Urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo (CIP) v Ljubljani (Poliklinika, Njegoševa 4, Ljubljana)
Ordinacijski čas: od ponedeljka do petka, od 8.15 do 14.45.
Telefon: (01) 4750 685 - od 8. do 12. ure
Spletna stran: https://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-izvenbolnisnicno-psihiatrijo/

Enoto za adolescentno psihiatrijo v Centru za mentalno zdravje (CMZ) v Ljubljani (Grablovičeva 44b, 1000 Ljubljana)
Telefon: (01) 5874 955 ali (01) 5874 942
Spletna stran: https://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-mentalno-zdravje/enota-za-adolescentno-psihiatrijo/

Tu je še POSVET, ki je na voljo tudi mladostnikom. Upam, da tudi v bližini tvojega kraja.

Tu sem zate, tudi v uredništvu To sem jaz se bodo potrudili, da bomo tvoj odgovor takoj sprejeli in mi ga preposlali. Dogovorjeni sva, da se zvečer pogovoriva na v chat svetovalnici, pod tvojim psevdonimom, velja, da bom vedela takoj.

Velik objem in čakam na tvoj odgovor.

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Uredništvo

_izbrisan uporabnik_

Objavljeno: 27 mar. 2025 07:32

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

upam, da si prebrala moj odgovor na tvoje zadnje sporočilo. Skrbi me zate.

Ker se nisi oglasila, te vabim, da se srečava v posebnem chat terminu, ki bo namenjen samo tebi z namenom, da razmisliva in se dogovoriva o oblikah pomoči v živo, ki bi jih zmogla.

Poseben termin chat svetovanja bo odprt jutri, v petek, 28.3.2025 med 19.00 in 20.00 uro.

Držim pesti, da se ti bo uspelo priključiti.

Lepo te pozdravljam,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 27 mar. 2025 22:50

Zdravo,

Še opravičujem ker me ni bilo na chatu. Želela sem prideta, pa je nekako čas ko sem prišla iz šole kar minil in ko sem se nazaj pobrala je bila ura že okoli osmih. Vidim da ste ponudili termin, pa se vam res ni treba truditi samo zame. Hotela sem povedati da kakršnekoli oblike pomoči niti načrtovanje ne bi bilo smiselno. Dejstvo je da sem zafrknila, vztrajam se vedno že več kot mesec odkar naj bi razrešila vse skupaj in če pridem do naslednjega ponedeljka ne vem več kako se po to izšlo... Ne sme priti do tega

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 28 mar. 2025 10:36

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena,

hvala, ker si se ponovno oglasila. Razumem, da nisi uspela na chat termin in ne želim, da bi se zaradi tega počutila krivo - jezno, žalostno, ker nisi naredila kot si pričakovala od sebe. Potrebovala si čas zase, razumem.

V svetovalnici ne moremo dopustiti, da bi končala svoje življenje, khrati pa ti težko pomagamo brez tvojega sodelovanja. Iskreno me, nas skrbi zate.

Svetovanje, ki smo ti ga do sedaj nudili v spletni svetovalnici, je omejeno le na to, da smo tu zate v smeri razbremenitve in podpore pri iskanju in sprejemanju pomoči v okolju, kjer bivaš, da boš imela podporo ves čas, ko boš to potrebovala. Pa naj bo to v odnosu do sebe, staršev, šole, v odnosu tebi ljubim fantom, za katerega te tudi zelo skrbi. Morda imaš ti drugačna pričakovanja o svetovalnici, a to je naš okvir. Še vedno bomo tu zate, a želimo te res usmeriti v strokovno pomoč v živo.

Zapisala si, da je vsakršna pomoč, načrtovanje pomoči nesmiselno. Sedaj že imava izkušnjo, da temu ni tako. Večkrat si že poiskala pomoč v spletni svetovalnici, tudi v okviru chat svetovanja. Imaš izkušnjo, da pogovor pomaga in ti daje moč. Izhajaj iz te izkušnje in si dovoli poskusiti za sodelovanje s strokovnjakom v živo.

Zapisala si, da bi že morala razrešiti in da naslednji ponedeljek ni več verjeten. Govoriš o samomorilnem načrtu, izvedbi? Ne želim ugibati. Drži, kar si zapisala v tej smeri?

Danes te vabim na izredni chat termin, ki ga bomo razpisali samo zate, in sicer med 19.00 in 20.00 uro. Tam te bom čakala, priključi se.

Res bi ti radi pomagali poiskati pomoč v živo. Če se ne boš uspela priuključiti na chat, te prosimo, da se nam še danes oglasiš na e-naslov uredništva: tosemjaz@nijz.si in nam sporočiš, kdo si in kje živiš. Seveda to sporočilo ne bo objavljeno. Samo tako ti lahko pomagamo do ustrezne strokovne pomoči v živo, ki jo nujno potrebuješ. Brez tvojega sodelovanja smo tudi mi brez moči in dolžni ukrepati, da zavarujemo tvoje življenje.

Vsi najini pogovori so usmerjeni k tebi, k pomoči in k zavezi k življenju. Ta najin dogovor še vedno drži.

Se tipkava na chat terminu.

Pošiljam ti velik objem.

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 28 mar. 2025 17:06

Živjo,

res si nisem želela takih ekstremov. Na chat se bom skušala priključiti, vendar imamo obiske in bo malo težje.

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 29 mar. 2025 15:50

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Včeraj sva se pogovarjali na chat svetovanju, kjer si mi povedala, da je tvoja namera o tem, da bi končala življenje jasna in konkretna. Naša skrb in odgovornost je, da ukrepamo in da zavarujemo tvoje življenje, tega pa ne moremo storiti brez tvoje pomoči.

Še vedno te prosimo, da nam čim prej v uredništvo na e-naslov tosemjaz@nijz.si sporočiš kdo si, od kje prihajaš, da bomo lahko stopili s tabo v stik in ti pomagali do ustrezne strokovne pomoči, ki jo potrebuješ in imaš pravico do nje. Želimo ti, da si dovoliš, da bi v varnem okolju, s strokovnjakom imela priložnost spregovoriti o svojih stiskah, se razbremeniti bremen, ki jih nosiš. Da boš lahko speti tista ti, z veselo dušo s prijatelji, v družini, s starši, v šoli, na tekmovanjih, poleti in brez maske, ki jo sedaj nosiš za druge.

Prosim razmisli. Pošiljam ti velik objem,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Ne

Ne bi vedla

Objavljeno: 30 mar. 2025 22:35

Živjo,

Vem da vas vse skrbi in da se počutite nemočno ker vam onemogocam pomoč naprej in zdaj ko postaja vse tako realno in se bliža se zavedam da bi vam res morala sporočiti. Verjetno dobro razumete zakaj tega ne želim. Ampak mislim da ne bo problema in boste hitro ugotovili da sem jaz. Res ne zanima, bojo po obdukciji vseeno izvedeli za samopoškodovanje? Pač vem da jih bojo vidl in vedla od česa so, ampak a bojo povedal družini, zapisal to kamorkoli že zabeležijo vse to...? Še zadnjič se vam hočem res zahvaliti:)).

Uredništvo

Uredništvo

Objavljeno: 01 apr. 2025 17:51

Draga deklica,

v tvoji situaciji so ti lahko v oporo različne službe pomoči, ki vedo, kako ukrepati, da bi ti enkrat lahko bilo bolje. Tudi mi kot spletna svetovalnica mladim smo zavezani zaščiti otrok in varovanju življenja. In ko je tako hudo, kot nam sporočaš, smo dolžni obvestiti strokovne službe, ki ti lahko pomagajo. Zaupaj vanje. Ni treba, da si v stiski sama. Kadar koli pa nam lahko še pišeš.

Uredništvo

Bo

Bond007

Objavljeno: 02 apr. 2025 10:44

Draga "Ne bi vedla",
prebral sem celotno problematiko, o kateri si se razpisala vse od decembra 2024 in bi rad dodal še en pogled z drugačne perspektive v razmislek in nekakšen zaključek.

Tvoje težave, depresija, zmedenost, obup, niso prav nič drugačni od tega, kar vsak doživlja, največ med odraščanjem. Eni bolj, ker so osamljeni in še ne vejo, na koga se obrniti, drugi manj, ker so obkroženi z ljudmi, ki jim zaupajo. Vse je lažje v družbi (razen, če si ljudomrznež). Vse kar potrebuješ, je bližina - to je razvidno iz tvojega opevanja enega fanta, s katerim si se zbližala. Zdaj ga povzdiguješ, kot da je eden in edini in najboljši, v resnici pa še boljši čakajo za prvim ovinkom že jutri, drug teden, čez mesec dni, čez eno leto. In TO je razlog, zakaj se vsak dan borimo in ne obupujemo med gledanjem v preteklost. Rešitev je v vztrajanju - ravno nasprotno od tega, o čemer ti kar naprej govoriš.

Poglej človeštvo - če bi vsak že takoj po prvem ali drugem neuspelem poskusu odnehal, ti zdajle ne bi imela tega foruma, saj ne bi bilo izuma elektrike, kaj šele hitrega interneta. Ker si se samopoškodovala te od decembra še najbolj skrbi, kako bi reagirali starši. Njim se nikakor nočeš zaupati in te je najbolj strah njihove reakcije, da ne bi slučajno videli sledov pri obdukciji. V pol leta nisi dobila odgovora, ti ga bom dal zdaj jaz. V eventuelni obdukciji je najpodrobneje zapisano vse, strokovno in natančno. Starši absolutno ugotovijo vse kar si prikrivala. Ampak tvoji starši bi 1000x rajši to izvedeli od tebe, kot pa od obducentke. Vsak, ki prebere tvoje celotne zapise od decembra do danes, mu je jasno, da želiš, nujno potrebuješ, iščeš pomoč. Sama pa si slepa za to, da bi enostavno končno spregovorila s starši (ni konec sveta) in se ustrezno občasno ali redno pogovarjala s psihologinjo, dokler skupaj ali sama od sebe ne razrešite tega turbulentnega obdobja - normalen proces odraščanja, spoznavanja sveta in medsebojnih odnosov, prilagajanja na odraslo življenje.

Ob vsem zapisanim si kljub zagrizenemu prepričevanju strokovnjakov in dobronamernih komentarjev sovrstnikov pozabila na eno stvar - to je forum za mlade, ki iščejo odgovore in usmeritev v pravo smer do ustrezne pomoči; s tem, ko nas ti prepričuješ da ni druge rešitve in si ne moreš pomagati kljub dobrim nasvetom, ravnaš zelo neodgovorno do vseh ostalih, tudi do sebe, ampak še najbolj pa do staršev. Imaš še brata in sestro, nikoli ne omenjaš da imata onadva take težave - torej očitno ni problem v starših. To, da se jima ne zaupaš, je napaka - pomagala bi ti. Če se resnično ne bi mogla razumeti s starši, sta tukaj še brat in sestra. Ti povem nekaj zelo nenavadnega iz številnih lastnih izkušenj? Kadar poči, ko je res hudo, družina stopi skupaj. V dobrem ali slabem.

Namesto zaključka:
-Pohvalno, da se oglasiš, ko potrebuješ pomoč. To je človeško in brez izjeme, vsem je kdaj hudo.
-Samopoškodovanje je huda napaka, vsakič in vedno.
-Starši te imajo rajši z "napakami" in težavami, kot pa da te sploh ne bi bilo. Včasih tega ne pokažejo, če se skrivaš pred njimi, namesto da bi se jim zaupala med občutljivim obdobjem svojega odraščanja.
-Življenje je borba, ki se jo splača boriti. Obstajajo samo izzivi.
-Veseli me, da si preživela novo leto. Takrat nam je nekaterim najtežje. Srečno!

Počutim se obupno

Anonimno

Brezplačno

Strokovno

Odgovori

Ne najdeš odgovora?

Počutim se obupno

Anonimno

Brezplačno

Strokovno

Odgovori

Ne najdeš odgovora?

e-Prijatelj.