počutim se obupano in izgubljeno

Pozdravljeni!

Na vas se obračam, ker se že nekaj časa počutim zelo slabo in mislim, da ste vi pravi naslov in mi boste znali pomagati. Skratka, že od začetka septembra ugotavljam da se počutim izredno slabo v moji šoli. Hodim v zdrastveno šolo, sem 3. letnik in vsi mi govorijo, da sem prišla že daleč in da ne smem obupati. Ampak ugotovila sem, da se nimam več moči držati gor. Zelo me psihično izčrpava praktično delo, sploh ne čutim več zadovoljstva po pomoči pacientu, do zdaj sem mislila da sem močna in da bom z lahkoto prenesla razne vonjave in tekočine ampak je realnost veliko slabša. Tako se mi je vse zamerilo, da po praktičnem pouku ne morem včasih niti jesti in piti in ob misli na kar koli neprijetnega, kar sem videla, morem vse spljuniti ven, ker ne morem niti požreti dol od sile včasih niti vode. Čeprav sta to le 2 dni v tednu, mi je zelo mučno. Pa nasploh se mi tudi zdi, da je moje psihično stanje postalo precej slabo. Vsak dan se mi zdi isti, ta monotonost, ista pot do šole, isti avtobus, isti ljudje... to me naravnost ubija. Ne zdržim več. Vsako večer se jočem in sprašujem kako bom sploh preživela naslednji teden, jesen, to leto... noro mi je. Postala sem tako obupana, da na poti v šolo ne morem niti več gledati skozi okno, saj me ta ista pod vedno uničuje. Niti nisem več zmožna pozdraviti šoferja, se nasmehniti komur koli ampak si samo mislim v glavi, samo da hitro to opravimo in grem, pa se več ne vidimo. Vsako nedeljo že mislim le na petek, da bo vikend in da pustim vse za sabo. Želim si samo poletja, svobode, nepredvidljivih dni in veselja, ob misli na meglene jesenske in zimske dni pa me stisne pri srcu. Zdi se mi, da sem že pred predolgo skrivala to neko stisko in si nisem priznala, da nisem okej. Samo čakam tisti trenutek, kdaj več ne bom zmogla in se bom psihično popolnoma zlomila. Res me je strah, da bom padla v depresijo. Ne vem več kaj naj. 

Hvala vam za pomoč!