Vprašanje:
Počutim se izgubljeno in nemočno
Tema: Čustva, Učenje
-
ob
obupanapunca
obupanapunca
Objavljeno: 24 okt. 2026 21:57
Pozdravljeni!
Pišem vam, ker se že celotno jesen počutim popolnoma nemočno in izmučeno in ne vidim več izhoda, nujno pa potrebujem podporo in vsaj kanček upanja.Sem dijakinja zdravstvene šole, 3. letnik in počutim se obupno. Vsak dan se mi zdi isti, v sebi več ne čutim nobenega veselja, z muko vstanem, z muko grem spat in vsak dan samo čakam na vikend, na počitnice, ko se bom lahko odklopila in se spomnila, da sem še vedno človek, ki se ima pravico odpočiti in umiriti. Skratka izgubila sem voljo do stvari, ki so me veselile, ne najdem več veselja, zdi se mi da sem še samo na "avtopilotu" da delam vse brez čustev. Do sedaj sem bila odličnjakinja, še z dodatnimi obšolskimi dejavnostmi sem vse furala na visokem nivoju, navajena sem bila pohval, veselja staršev ob mojih uspehih, zdaj pa mi je vse padlo v vodo. Začela sem z slabimi ocenami, pri predmetu, kjer sem vse furala brez problema in brez učenja dobivala 5 sem pisala 4, matematiko sem recimo pisala 2 kljub neopisljivemu trudu. Stiska me prav to, da vložim v te ocene nepredstvljivo več truda, kot sem prej. Lahko si predstavljate kako težko je to, ko se učiš do poznih večernih ur, greš izčrpan v šolo in si prepričan, da ti je šlo, potem pa te pričaka nezadovoljen pogled profesorja in slaba ocena. Učim se po en teden naprej, ogromno ur in ne dosegam več odličnih ocen. Stiska me to, da ne vem zakaj se mi to dogaja. Ravno zdaj, ko sem 3. letnik in se štejejo ocene za fakulteto, se mi vse podira. Ko se pojavljajo vpašanja, kam bi rada šla študirat, kaj si želim sem izgubljena. Vsak dan imam drugačne želje in ne vem zakaj. Zdi se mi da za eno stvar nisem dovolj dobra, da me bo minilo veselje in odneham. Starša vidita, da sem v krizi, da se pogosto jočem in da nimam več tistega "pravega življenja". V tem obdobju se mi je poslabšalo tudi zdravje, poslabšala se mi je astma, imela sem hude zaplete v spodnjem delu trebuha, zaradi katerih sem pristala na urgenci. Prav zaradi tega, sem bila v šoli veliko odsotna. Zaradi bolečin se tudi težko učim in včasih me prisili v to, da sem prikovana na poslejo, stiskam zobe in upam, da mine. Sistem se mi preprosto sesuje.
Res bi bila vesela vaše pmoči in odgovora, zakaj se mi to dogaja, kako naj se poberem in se spet vrnem na moj nivo in dobim nazaj voljo?
-
He
Hej hej
Hej hej
Objavljeno: 26 okt. 2026 10:37
Hejj
prebral sem tvoje sporocilo, vidim da si v hudi stiski, tud sam sem bil v podobni ( star sem 18) nesmes obupat, tud ko mislis da si sama in da ne dobivas podpore si vedno misli da nekega dne se bo to drago obrestovalo, si že 3. Letnik, in to zdravstvene šole, to je res en velik dosežek, tudi če včasih ne gre vse po planu nesmeš dovoliti da te to uniči, jaz vrjamem vate in vrjamem da ti bo uspelo do ciljev, super je da si se nekje izpovedala in ko bos ponovno v takšni stiski, pojdi počet nekaj kar te veseli, in imej v glavi da je tukaj na tem portalu vedno nekdo, ki bi ti rad pomagal in je tukaj zate ko ga rabis, sedaj so pocitnice in si lepo odpocij saj si to zasluzis. Mocna si in vem da bos zmogla, tudi med pocitnicami ce ze veseli vnaprej da imas kaksne ocene se morda pripravljaj kaksno urco na dan ali dve, odvisno od razpolozenja in jaz vrjamem da se bos vrnila na tvoja odlicna stara pota, zapomni si da po vsakem padcu vedno vstanes! In imas podporo. Vso sreco naprej in vrjamem da TI bo uspelo, ceprav nisem strokovnjak in morda nisi iskala tega upam da te to sporocilo vsaj malo razveseli. Vse dobro ti zelim :)
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Nejla Đikić
Objavljeno: 27 okt. 2026 19:53
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
Če sem prav razumela, od jeseni naprej se je tvoje psihično zdravje nekoliko poslabšalo. Posledično imaš tudi težave z učenjem in dobiš slabše ocene. Zdi se mi, da si zelo izčrpana in ogromno truda vlagaš v šolo, kljub temu pa ne dosegaš več rezultatov, ki si jih bila vajena.
Kadar smo dolgo časa pod pritiskom, si pogosto ne dovolimo zares počivati, saj imamo občutek, da vedno moramo nekaj več narediti. S časom se možgani in telo utrudijo, potem pa nismo več tako učinkoviti kot smo bili. Se mi zdi, da se je to mogoče pri tebi zgodilo. To se lahko pokaže tudi tako, kot sama opisuješ: potrebuješ bistveno več časa za učenje; težje se zbereš; stvari, ki so te prej veselile, te ne pritegnejo več; včasih pa imaš občutek, kot da vse počneš na avtopilotu. Takšne spremembe niso nujno znak, da se premalo trudiš. Lahko so znak, da si preobremenjena in da potrebuješ podporo.
Razumem, da te ocene zelo skrbijo, ker se približuje konec srednje šole in študij. Poskusi si predstavljati, da bi bila v enakem položaju tvoja dobra prijateljica: imela bi bolečine, bila bi izčrpana, težko bi se zbrala, kljub velikemu trudu pa bi dobivala slabše ocene. Bi ji rekla, da se mora samo še bolj potruditi? Verjetno ne. Verjetno bi ji rekla, da potrebuje počitek, razumevanje in pomoč. Poskusi vsaj del takšne prijaznosti nameniti tudi sebi.
Za začetek pa bi predlagala par stvari :)
- Povej kaj se dogaja s tabo odrasli osebi, ki ji zaupaš (starši, teta, profesorica…). Lahko se skupaj dogovorita o naslednjih korakih. Samo to, da nekomu poveš, te bo verjetno psihično razbremenilo.
- Dolgotrajna izguba veselja, izčrpanost, jokavost so tudi značilnosti depresije. Iz enega zapisa seveda ni mogoče zanesljivo oceniti, kaj se dogaja pri tebi, zato se mi zdi mogoče najboljše, da se pogovoriš s strokovnjakom. Že pogovor z osebnim zdravnikom/pediatrom, psihologom ali šolsko svetovalno delavko ti bo dal idejo kako in kam naprej.
- Začasno prilagodi pričakovanja do sebe. Morda trenutno ne bo mogoče vsega opraviti na ravni, ki si je bila vajena. Tvoj cilj za začetek naj bo, da se počutiš boljše, ne da takoj dosegaš svoj nekdanji nivo.
- Učenje poskusi razdeliti na manjše, obvladljive dele. Učenje pozno v noč lahko samo poslabša tvojo zbranost in te naredi še bolj utrujeno čez dan. Pomembno je, da vsak dan imaš najmanj 7-8 ur spanca, redne obroke in odmore.
- Dovoli si, da še nimaš odgovorov glede prihodnosti. Pri 17 letih ti ni treba že povsem natančno vedeti, kaj želiš početi v življenju. Odločitev o študiju lahko sprejemaš postopoma, ko se boš boljše počutila. Imaš še dovolj časa :)
Pa še nekaj. Napisala si, da ne vidiš več izhoda. Če bi bila tako obupana, da pomisliš, da ne bi več želela živeti, prosim to povej staršem ali drugi odrasli osebi, ki ji zaupaš in skupaj poiščite pomoč. Vedno pa tudi lahko kličeš 112, če bi bila stiskaa nevzdržna.
Lepo te pozdravljam,
Nejla Đikić, dr. medicine, specializantka psihiatrije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.