Počutim se debelo

Odgovor svetovalke:

Draga obiskovalka spletne strani,   

zastavila si enostavno in hkrati zahtevno vprašanje.   

Morda nisi pomislila, da  takšno vprašanje, kot (si) ga zastavljaš ti, teži prav ta trenutek na tisoče najstnic po tem našem velikem svetu. V tistih delih sveta, kjer je hrane dovolj, tam, kjer ljudje živijo v miru, kjer imajo družine, prijatelje... da, prav tam, kjer imajo-imamo praktično vse.
Kjer razgrajajo vojne, kjer vladata lakota, negotovost in stalna nevarnost ... ne, tam najstnice omenjenega problema nimajo.  

Ti kar odkrito priznam, da sem bila v najstniških letih v enaki stiski: zdelo se mi je, da imam nekaj kilogramov preveč, čeprav so mi vsi zagotavljali, da jih imam "ravno prav". Ko zdaj gledam stare fotografije iz tistih časov, se seveda strinjam z mnenjem okolice in vem, da nisem imela prav. A potrebno je bilo, da so pretekla leta, preden sem spoznala, da je zame pomembno nekaj povsem drugega kot telesna teža.  

Kaj naj narediš, je tvoje vprašanje. Izberi kaj od naštetega in morda boš počasi začutila, da se preobražaš v mlado žensko, ki je bolj zadovoljna s seboj, kot si zdaj. Najdi nekoga, ki je na slabšem kot si ti: sosošolko, sokrajanko, starejšo gospo v domu upokojencev in naveži stik. Vprašaj, kaj potrebuje in poskrbi za to.    Vsak večer, preden zaspiš, si za to namenjeno lepo  beležko zapiši kakšno svoje drobno dobro delo za drugega. Če ga ni, zapiši, kaj ti je na tebi (vsaj malo) všeč. Na kateri del telesa si ponosna... Zakaj zapisati? Ko si v stiski, beležko odpreš, prebereš kaj lepega o sebi in se morda nehaš smiliti sama sebi. Lahko (brezplačno) pomagaš pri učenju par let mlajši učenki ali pa kar sošolki v tvojem razredu.  

Bodi za danes dovolj. Se veselim tvojega naslednjega pisma.   

Mehko te objamem, kar na daljavo,

mag. Damjana Žolnir, dr.med., specialistka šolske medicine