Pin

Odgovor svetovalke:

Zdravo, 

Občutek sem dobila, da si v svoji stiski kar sama, razen stika s fantom, ki sta ga uspešno uredila. Dobila sem tudi vtis, kot da te nekaj skrbi, ker ti je to, da se pismo "skrije" zelo pomembno.

Glede želje po nasvetih je dobro, da jih še bolj opredeliš. Sama sem videla v pismu kot izziv odnos z očetom, z mamo, verjetno tudi s sestro, prepiri s fantom. Tu me zanima, čez kaj vse sta šla s fantom, kaj zahtevnega sta morala prebroditi?

Kdaj se vama je pretrgal odnos z očetom? Je imel drugačne cilje zate, kot ti? Kakšen odnos z njim bi želela imeti? Bi mu lahko to povedala? 

Mami ni hotela priti po tebe? Ali odobrava tvoj partnerski odnos? Ali je bilo v dnevu zanjo vsega preveč? Zgleda, da je bila neka napetost v njej ali v odnosu med vama...praviš tudi, da v nobenem primeru ni zadovoljna: če molčiš ali odgovarjaš? Ji mogoče ob pravem trenutku poveš, da si želiš, da najdeta drugačen način pogovora?

Sorojenci otrok, ki so imeli ali še imajo dolgotrajno bolezen, lahko doživljajo, da niso imeli enake pozornosti staršev kot brat ali sestra. Še posebej ob zahtevnejših zdravstvenih stanjih. Opažam pa, da razvijejo tudo dodatno občutljivost, empatijo do oseb s podobnimi izzivi. Verjamem, da si se lahko kdaj občutila "ob strani" in zapostavljeno.

Žal mi je, da se ne čutiš sprejete doma. In vesela sem za obetavni odnos s fantom. Si tudi on želi prihodnosti s teboj kot ti? Dobro je tudi ugotoviti, čemu se hitro razjezita? Vsak sam sebe. Pomaga vama lahko naš priročnik o jezi.

Upam, da najdeš trenutke za pogovor tudi s svojimi starši, o svojih občutkih in željah v odnosu z njima.

Bom vesela odziva.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Sani, pozdravljena,

v tvojem pismu vidim, koliko se trudiš za odnose, opisala si odnos s fantom, z očetom, z mamo in nenazadnje tudi odnos do sebe. Razumem, da te je prikrivanje pri fantu močno prizadelo, saj si prav v partnerskem odnosu še posebej želimo iskrenosti in jo tudi pričakujemo. Ko se podre zaupanje, je logično, da boli in da si iskala način, da bi trpljenje zmanjšala, na način, kot si zmogla. Zelo fino je, da sta uspela popraviti vajin odnos. Strah pa je žal ostal.

Veliko najstnikov se boji, da bodo najstniške zveze razpadle ali pa nasprotno, menijo, da je nič ne more ogroziti. Tudi odrasli imajo pogosto mnenje, da mladostna zveza ni nekaj trajnega. Ni pa to vedno res. Partnerstva se skozi odraščanje učimo, olajšajo ali otežijo pa nam ga tudi »paketki«, ki jih prinesemo iz svojih družin. Si že razmišljala o razliki med navezanostjo in povezanostjo? Dober odnos ni v tem, da sta partnerja ves čas skupaj, ampak da se počutiš varno in povezano tudi, ko nista. In velik del imamo pri tej kvaliteti prav mi sami. Kakšna je tvoja predstava kakovostnega partnerstva? Kaj pričakuješ ti od njega in kaj fant? Kako se tu ujemata in kako razlikujeta? Kaj naredita z razlikami? Se o njih pogovarjata? Skozi odraščanje se ljudje spreminjamo in morebiti s tem tudi naše predstave in želje.

Pri mami si v razcepu: med tem, da ji vse lahko zaupaš in te sprejema, naslednjič pa se odzove hladno. Si ji že poskusila povedati, kako se počutiš, ko se ona odmakne, te presliši? Bi ji lahko kaj v zvezi s tem povedala? Stiska je morala biti res velika, a se je verjetno »seštevala« iz različnih doživljanj odnosov, o katerih si pisala in predvsem pomena, ki si ga situacijam pripisovala. Si že pokukala v novi priročnik Tesnoba, moj zaskrbljeni čuvaj? Dosegljiv je na https://www.tosemjaz.net/prirocniki/. Morebiti ti lahko pomaga tako pri razumevanju sebe kot spoprijemanju s posledicami tesnobe.

Tudi soba je prostor, kjer radi najdemo svoj košček miru. Res je vročina poletij postala dolgotrajna in očitno je »zgoraj« v nadstropju še bolj vroče. Takšne noči so še posebej naporne. Ko bo miren trenutek, poskusi staršema taktno predlagati, da skupaj poiščete vsaj majhno rešitev, npr. ventilator.

Upam, da boš lahko odložila nekaj negotovosti in strahu, povedala o sebi in se spomnila, da si se odločila, da kljub pretekli izkušnji ostajaš v odnosu. Pomembno je, da slednjega ne vlečemo s seboj, je le opomnik za naprej, kakšen odnos želiš imeti. Potem pa skupaj pogosteje zreta v to, ali ga tudi takšnega imata in v čem še lahko napredujeta.

Pomislila sem na nekaj idej, ki jih lahko imenujem mini Prva pomoč:

»Pomisli«

·      Ko se trudimo k bolj kakovostnim odnosom, ob tem krepimo tudi sebe. Odlično, da si k temu prizadevaš tudi sama.

·      Dotika in bližine si želimo, lahko na različne načine, so pa nujni za naš obstoj in razvoj. (Pomisli, kako bi dojenček lahko zrasel v prijaznega in sočutnega človeka ob pomanjkanju ljubeče naklonjenosti).

·      Nikakor nisi čudna in nisi preveč zahtevna, ker si želiš topline in varnosti.

»Preberi in vadi«

·      kaj o tesnobi in Kaj lahko naredim drugače, da mi bo lažje.

»Ukrepaj«

Če boš spet začutila tisti močan strah, da ga boš izgubila, poskusi:

·      »10-minutno pravilo« Ko se ti vrine misel, ki je ne potrebuješ, se je zavedaj in ugotovi: »Za danes sva skupaj in je v redu. O prihodnosti bom/bova razmišljala lahko kar skupaj naslednjič...« Ali pa se zavedaš, kaj ti ne odgovarja, te bremeni, in se osredotočiš na to, kar imaš, ali se dogovoriš, glede česa se je dobro pogovoriti...

·       »Vroča soba« Pomaga lahko hladna, vlažna brisača (obkladki), voda z ledom, pitje mlačnega napitka, pisanje dnevnika, poslušanje glasbe, nekaj, kar ti vrne občutek, da je to še vedno tvoj prostor, olajša pa ti počutje...

·       Pogovor o izzivih ob primernem trenutku s pravo osebo (Napovemo, da se želimo pogovoriti, smo čim bolj mirni, ne napadalni, iščemo in predlagamo rešitve, ... npr. povej, kaj ti lahko pomaga, da se lažje prebiješ skozi tesnobo..., kako se počutiš v določenem odnosu).

In če se stiska spet okrepi, ni potrebno, da jo nosiš sama. Dobro je, da stisko »damo ven« drugače kot s samopoškodbenim vedenjem. Predlagam, da se kom pogovoriš: kmalu bo to morebiti s šolsko svetovalno delavko, s prijateljico ali pokliči na TOM telefon 116 111. Tam prisluhnejo mladim v stiski. Naročiš pa se že sedaj lahko tudi na spletni pogovor z našim strokovnjakom, urnik je na tej povezavi.

Sani, želim, da ti uspeva. Vztrajaj, pokazala si, koliko že zmoreš in da imaš pogum. Javi se.

Osvežilni pozdrav,

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka